Mesečni arhiv: junij 2020

1.4 etapa po gorenjski pisateljski pešpoti: Škofja Loka-sv. Tomaž

Srednjeveška Škofja Loka se je prebudila v sončnem junijskem jutru. Pisal se je 29. julij 2020. Z Mihom sva bila v Puštlu pripravljena za pohod: Škofja Loka-sv. Tomaž. Krenila sva proti Škofjeloškemu gradu, ki je eden izmed najbolj markantnih stavb v Škofji Loki. Povzpela sva se po stopnicah, ki so tam urejene za hojo. Ko sva prišla do gradu sva zavila na planoto za gradom. Od tam sva se odpravila do stare vojaške ceste: Škofja Loka-Bleguš. Po njej sva naredila nekaj korakov, nato pa sva stopila na kolovoz, ki naju je odpeljal v Brezniško grapo, kjer teče potok Zaplotnica. Tu se je zgodil tragičen dogodek po 2. svetovni vojni, saj je pano ob cesti opozarjal na grobišče Lovrenška grapa 1 in 2.

Po 20 minutah hoje ob potoku Zaplotnica je bil najin kolovoz vse bolj zaraščen. Ni bilo težko ugotoviti, da se kolovoz ne uporablja več, ker so bile čez njega razstresene  veje, zato sva zavila proti jugu v smeri kmetije Mežnar, ki stoji pod cerkvijo sv. Lovrenca v Breznici pod Lubnikom. Gospodinja je ravno takrat stala na lojtri, ki je bila prislonjena na češnjo tik ob hiši.

Midva sva nadaljevala pot proti Breznici pod Lubnikom po makadamski cesti, vendar sva vsaj kilometer pod vasjo zopet zavila proti juguzahodu. Tu sva hodila vse do hiše po imenu Žerinc na območju Sopotnice po kolovozih in gozdnih stezah, ki niso niti zarisane na zemljevidih. Videlo pa se je, da po njih hodijo ljudje, kar so pričale porezane veje na tleh na določenih mestih. Tu me je bilo močno strah, da se bodo poti končale in bova ostala ujeta v Škofjeloškem hribovju. To se na srečo ni zgodilo in po uri hoje sva le stopila na asfaltno cesto pri prej omenjeni hiši.

Najprej sva se spustila proti Sopotniški grapi po asfaltni cesti, ki se je nižje spremenila v makadamsko cesto. Ker sva želela pot nadaljevati proti jugozahodu, da bi prišla do Poljan v Poljanski dolini, sva se v Sopotnici pri društvu Projekt človek obrnila v to smer. Malo naprej od društva nisva želela tvegati hoje po neizrazitih gozdnih poteh, zato sva zavila po asfaltni cesti  proti severu, in sicer proti domačiji Špeglič. Tu je šla pot v breg in zopet sva morala vključiti vse svoje konjske moči, da sva se premikala po brežini.

Za domačijo sva zavila proti jugu, da sva prišla po asfaltni cesti in gozdnih kolovozih po območju, ki nosi ime Vrbanov grunt v vas Brode v Poljanski dolini. Za to pot sva potrebovala vsaj 45 minut.

Sledila je hoja do Loga nad Škofjo  Loko, kjer je bilo potrebno zaviti na regionalno cesto: Cerkno-Škofja Loka. Log je razvlečena vas ob regionalni cesti. Različne dele vasi glede na lokacijo imajo različno poimenovane, če gremo iz vzhoda proti zahodu: Sp. Log, Zg. Log in Na Logu. Na regionalni cesti je bil gost promet. Mimo naju so švigali predvsem avtomobili.  Na vsake toliko časa so se pripeljali motoristi in kolesarji.

Več kot uro sva potrebovala, da sva prišla do mesta, kjer je stala tabla Visoko pri Poljanah: Tavčarjev dvorec.

Usmerila sva se na asfaltno cesto, ki naju je udobno pripeljala do dvorca na Visokem,  kjer je točka 40 iz knjige Slovenska pisateljska pot in označuje pisatelja Ivana Tavčarja. Gre za prijetno mesto z raznimi stavbami, pri čemer izstopa dvorec bogatih kmetov Kalan, ki je bil prodan Ivana Tavčarju na začetku 20. stoletja.

Na zahodni strani dvorca je tudi kip pisatelja. V dvorcu je kavarna in na letnem vrtu sva se okrepčala po naporni poti.

Po makadamski cesti sva se odpravila mimo prvega teniškega, travnatega igrišča v Sloveniji, ki ga je zgradil Ivana Tavčar, do Hotovelj. Hodila sva ob reki Poljanska Sora, kjer sva opazila tudi kopalce. Mimo naju so se vozili kolesarji.

Iz Hotovelj je bilo samo nekaj sto metrov do Poljan nad Škofjo Loko. Tu sva imela kosilo v gostilni Na Vidmu. Gre za kvalitetno gostilno, kjer strežejo dobro hrano po  zmernih cenah.

Iz Poljan sva se usmerila proti severozahodu na zadnji del najine poti proti sv. Tomažu. Čakala naju je več urna hoja, najprej po terenu, ki se je zelo rahlo vzpenjal do vasi Volča.

Iz Volče sva se obrnila proti severovzhodu. Sprehodila sva se skozi zaselek Podobeno in Delnice.

Na območu Podprevala sva pri domačijah zavila na gozdni kolovoz, ki se je začel strmo vzpetnjati proti Stari vojaški cesti, ki smo jo omenili na začetku. Slabo uro sva “grizla” v breg.

Do Stare vojaške ceste sva prišla na območju Božičevega griča, kjer sva lahko opazila razne markacije, med drugim tudi za Evropsko pešpot E7.

Sledila je vsaj 2 urna hoja proti vzhodu mimo Vrhovčevega, Vrhovčevega griča,  Tavčarjevega vrha in Breznice pod Lubnikom do odcepa za sv. Tomaž. Kot podlaga za hojo je služila široka, udobna makadamska cesta, ki se je večji del rahlo vzpenjala. Hodila sva tudi po serpentinah, ki so predstavljale rešitev za hojo v strm, a kratek breg.Pot je bila na višini okoli 800 m nadmorske višine.

Ko sva dospela do pogorja Lubnik, sva se obrnila proti severozahodu, kjer leži vas sv. Tomaž. Po udobnih kolovozih in na koncu strmi gozdni stezi sva se prebila do vasi.

4. etapa je bila naporna, k čemur sta prispevala dolžina poti, ki je znašala 34 km in 30 stopinj celzija čez dan. Ves čas sva se gibala po lepem Škofjeloškem hribovju. Nekoliko težavno je bilo hoditi po regionalni cesti: Cerkno-Škofja Loka, ko so mimo naju švigali avtomobili, motoristi in kolesarji. Ves čas je bilo potrebno vdihavati bencinske hlape in potrebno je bilo paziti, da ne bi prišlo do trka z motornim vozilom oziroma kolesarjem.

1.3. etapa po gorenjski pisateljski pešpoti: Kranj-Podreča-Sora-Osolnik-Škofja Loka

Po ulicah Kranja, na petek po Dnevu državnosti 2020, ob 6. uri zjutraj, so hodili oziroma se vozili: upokojenci, zaposlenci v podjetjih, pohodniki … Gostilniških gostov, nakupovalcev … ob tej uri še ni bilo. Iz Prešernovega gledališča sem se odpravil v smeri železniške postaje. Ko sem prišel v bližino reke Save, sem zavil proti jugovzhodu. Ob prometni cesti sem hodil do razcepa, kjer je lep pogled na konglomeratno sotesko reke Kokre, kjer lahko občudujemo krajši, širok, poln vode, penjajoč in žuboreč slap. Na levem bregu reke lahko na vrhu opazimo kovinski objekt, ki štrli iz brežine. Le-ta omogoča obiskovalcem, da stopinjo nanj in si ogledajo bližnjo in daljno okolico.Pot sem nadaljeval proti strugi reke Save, v katero se malo višje izlije prej omenjena Kokra. Hodil sem po asfaltu. Na levi strani me je obdajal breg, poraščen z listnatim gozdom, na desni strani so bili poslovni objekti, v katerih se dogaja bodisi industrijska proizvodnja ali storitvena dejavnost.Savo sem prečil čez ozek most, po katerem vozijo tudi avtomobili. Na mostu se ne moreta srečati dva avtomobila. Težko tudi pešeč in avto. Običajno avto počaka na enem koncu, če na njem vidi pešca.Pot sem nadaljeval proti Drulovki. Hodil sem po desnem bregu Save, pri čemer je bila reka oddaljena nekaj sto metrov. Ta prostor so zopet izkoristila različna podjetja za svoje delovanje: Dinos, Komunala Kranj, Davidov hram …Ko sem se začel vzpenjati, sem se približeval naselju Drulovka. Tu začne Sava teči po soteski. Na Drulovki sem zavil na učno pot: Jeprški učitelj. Pot je urejena tik nad sotesko. Pod njo so strme pečine. Ob poti imamo postavljene panoje, ki opisujejo rastlinstvo, arheološko najdišče, literarno zgodovinarko Marja Boršnik … Nameščena so tudi posebna, okrogla, lesena sedišča. Infrastruktura učne poti se lepo vklaplja v okolje.Na Bregu ob Savi sem prečil regionalno cesto: Kranj-Medvode in stopil na Sorško polje. Začelo se je cikcakanje v smeri Podreče. Najprej sem hodil po makadamskih kolovozih, ki so me dokaj tekoče pripeljali do lokalne ceste: Jama-Meja. Po tej cesti sem se odpravil v smeri zaselka Meja, ki leži ob regionalni cesti: Kranj-Medvode. Po kakšnih pol ure hoje, sem zavil na gozdni kolovoz, ki je potekal v smeri jugovzhoda. Na začetku sem se prebijal po zaraščenem kolovozu, ki se je kasneje spremenil v nezaraščenega. Spremenil je tudi smer. Zavil je proti vzhodu, v smeri med Jamo in Mavčičem.Glede na to, da je bila to nepravilna smer, ker Podreča leži na jugozahodu, sem za krajši čas zavil na kolovoz, ki je šel v tej smeri, nato sem zopet zelo kratek čas hodil v smeri Mavčič. A kmalu zopet zavil proti jugovzhodu in z nekaj zelo kratkimi hojami proti zahodu, končno dospel v Podrečo, kjer stoji spomenik v spomin Simonu Jenku. Nosi številko 39 v knjigi Slovenska pisateljska pot.Iz Podreče sem nadaljeval pot do Jeprce, do cerkve sv. Miklavža. Kolovoz je imel edino hibo: na določenih mestih so bile luže čez celo cesto. Za to pot sem porabil okoli 45 minut hoje.Iz Jeprce sem šel po poljskem kolovozu do jugovzhodnih obronkov vasi Zgornja Senica. Tu sem zavil desno proti Spodnji Senici, kjer je tudi leseni most za pešce, da prečimo Soro.Ko sem bil na levem bregu reke Sore, sem se po kolovozih odpravil do vasi Rakovnik, ki leži ob cesti: Medvode-Škofja Loka in dalje do vasi Sora.V tej vasi sem zavil najprej proti jugozahodu in nato proti zahodu. Hodil sem v strm breg v smeri gore, ki se imenuje Hom (718 m).Iz Homa sem se najprej rahlo spustil proti markirani stezi: Sora-Osolnik. V nadaljevanju sem hodil po njej, vse do začetka vzpona na Osolnik. Tu sem zavil na makadamsko cesto, ki me je odpeljala do kmetije Močeradnik.Za kmetijo Močeradnik sem zavil proti severozahodu v smeri Škofje Loke. Sledila je hoja po trasirani planinski poti za Škofjo Loko. Srečeval sem markacije za Evropsko pešpot E7 in Jakobovo pot. Po pol ure hoje sem prišel na planoto, kjer je družina obirala češnje.Deležen sem bil tudi lepih pogledov na Škofjo Loko in Škofjeloško pogorje, kjer so izstopali naslednji vrhovi: Lubnik, Stari in Mladi vrh, Blegoš … Tu je treba biti pazljiv. Hitro se zgodi, da ne zavijemo znotraj pašnika, ki je ograjen s trakovi, ampak se po desni stezi začnemo spuščati. Le-ta pa ne gre proti Škofji Loki.Kmalu se je planinska pot začela spuščati in tu sem naredil dobršen del celotnega spusta do Škofje Loke. Spuščal sem se slabih 30 minut po dokaj strmi stezi. Sledil je krajši vzpon in nato spust do Puštla. Za ta del sem potreboval približno 35 minut hoje. Najprej zagledamo cerkev sv. Križa s križevim potom v Puštlu.Iz Puštla sem se odpravil v mestno središče Škofje Loke. Tu je bilo zbranih kar precej ljudi, ki so sedeli po  vrtovih gostiln in slaščičarn. Nekateri so se sprehajali po trgu. 3. etapo sem zaključil pred občinsko zgradbo pod Loškim gradom.3. etapa poteka skozi glavno mesto Gorenjske Kranj. Specifična je po obisku učne poti: Pot jeprškega učitelja in po hoji čez Sorško polje, kjer ni nekega tekočega kolovoza, ki bi nas pripeljal iz Brega ob Savi do Podreče, zato na tem delu cikcakamo. Svojevrstno doživetje je tudi hoja po Polhograjskem hribovju.

1.2 etapa po gorenjski pisateljski pešpoti: Dvorje (Grad)-Kranj

Naredil se je lep junijski dan. Pisal se je 24. junij 2020. 1 dan pred slovenskim praznikom Dan državnosti. Do Cerkelj sem se pripeljal z avtobusom, potem sem moral prehoditi še dober kilometer proti severu, da sem prišel v vasi Grad in Dvorje, ki se držita skupaj. Med njima ni kakšnega razmaka v obliki polj, gozdov …, kar običajno loči posamezne vasi med seboj.Table na poti so me opozarjale, da sem na trasi z imenom: Pot povezovanja pot krošnjami. Iz tabel se je dalo razbrati, da pot poteka, npr. od Adergasa preko Štefanje gore do Gradu oziroma Dvorij. Na teh več številnih tablah sem si lahko prebral o flori in favni na poti, arheoloških najdiščih …Na začetku sem prečil strme brežine porasle z mešanim gozdom, ki so pomenile začetek Kamniško-Savinjskih Alp. Nisem hodil direktno v breg, kar bi povečalo strmino, ampak prečno. Posledično je bil vzpon manj strm, kar mi seveda odgovarja. Na začetku so bile po tleh razmetane večje in manjše dolomitne skale, ki so na višji nadmorski višini izginile. Pojavila se je sanjska planinska steza, sestavljena iz potlačene črno-rjave prsti, iz katere so štrlele korenine dreves. Kovinske tablice na drevesih so me opozarjale, da hodim v smeri turistične kmetije pri Mežnarju, ki je locirana na skrajnem zahodu Zgornje Štefanje gore, ki je precej odmaknjena od osrednjega naselja.Prvi znak, da sem prišel na planoto, kjer domujeta obe naselji Štefanje gore: Zgornja in Spodnja Štefanja gora, so bili travniki z lovskimi prežami na njihovih obronkih, v daljavi sem videl asfaltno cesto, ki povezuje tamkajšnje kraje med seboj z motornimi vozili. Pojavile so se tudi makadamske ceste. Ob poti sem opazil vikend. Spregledati pa tudi ni bilo možno vršace Kamniško-Savinjskih Alp, začenši s Kočno, Grintavcem, Kalškim grebenom, na kocu, na jugovzhodni strani je nase opozarjal Krvavec z ravno  črto med gostim gozdom. Gre za gondolsko žičnico na Krvavec. V višjih legah lahko opazimo gozdno  mejo, kjer se drevesa umaknejo in mesto prepustijo zelenim bregovom, poraslih s travo, značilne zelene barve. Monotonost razbijajo stavbe, ki predstavljajo turistično infrastrukturo: hotel, planinska koča, planšarija …Po 1,5 urni hoji sem prispel v bližino prej omenjenega kmečkega turizma Pri Mežnarju. Ko sem stopil iz gozda, sem na svoji levi strani zagledal pašnik. Na njem pa značilne gorenjske krave. Njihova telesa so bila svetlo-rjave barve. Manjši del so predstavljale lise bele barve. V ozadju se je v soncu kopala cerkev na vzpetini, ki je posvečena sv. Štefanu (748 m). Med njimi pa je bilo opaziti redke predstavnice, ki so bile sivkaste barve. Po mojem mnenju gre za mutante.Sledil je vzpon do cerkve ter dalje proti zaselku Možjanca, ki je od Štefanje gore odmaknjena približno 1 uro hoje. Na tem delu poti moramo pozorno gledati GPS napravo, da stopicamo po pravih poteh, kajti na začetku prevladujejo poti, ki vodijo proti Olševku. Nepazljiv pohodnik hitro zaide, med katere spadam tudi jaz (klik), na vrh gore Apnišče (739 m), ki na tem mestu predstavlja najvišjo točko. Ko pa smo na njegovem vrhu in se začnemo spuščati proti Olševku, se bomo zelo težko po drugi poti prebili nazaj na pravo pot za Možjanco, ki poteka na severo-vzhodni strani prej omenjenega vrha.Na tem delu poti je potrebno na odprtih delih poti opozoriti na izredno lepe panoramske poglede proti Ljubljanski kotlini. Na jugozahodu  vidimo Polhograjsko hribovje. Na severozahodu imamo Škofje loško hribovje. Na kocu pa Julijske Alpe. V kotlini iz juga proti severu so mesta: Ljubljana, Medvode, Škofja Loka, Kranj …Iz Možjance (679 m) se spustimo v Tupaliče po ilovnatem kolovozu. Če ne zaidemo proti Olševku, smo v Tupaličah po 1 urni hoji.Tupaliče in Preddvor se držita skupaj. Le na zahodni strani ju loči struga reke Kokra, ki me bo od sedaj naprej spremljala vse do Kranja. V Preddvoru moramo obiskati grad Turn, kjer je v 19. stoletju živela pesnica Josipina Turnograjska, ki je v knjigi Slovenska pisateljska pot zabeležena pod številko 37. Samo strelaj, ko preko mostu prečkamo reko Kokro, se usmerimo v hrib. Tudi zaselek nosi ime Hrib. Ko pridemo na planoto, že v daljavi zagledamo grad Turn. Ravna asfaltna cesta, ki poteka med polji in travniki, se konča na mestu, kjer pravokotno na njo pripelje cesta iz bližnjega Preddvora. Tu stojijo mogočne lipe. Pod eno izmed njih je znamenje in  klopca. Vse to lahko opazi ostro oko že iz kakšnih 300 metrov oddaljenosti. Na začetku te poti lahko na svoji levi strani opazimo mogočne sekvoje v smeri zahoda, kjer je jezero Črnjava. Ob njem pa trenutno obratuje hotel, ki nosi ime Alma. Na mestu trenutnega opazovanja in na opisani poti smo deležni lepega pogleda na Zaplato s hudičevim gozdom in Storžič, če opišemo samo hribe na severozahodnem delu.Po približno 15 minutah hoje pridemo do gradu Turn, kjer so nastanjeni starejši občani. Na severozahodni strani gradu, zunaj ograje je večje parkirišče, ki je namenjeno pohodnikom na sv. Jakob in ostale okoliške vrhove. Ker ta vrh obišče veliko pohodnikov, je tu vedno dovolj avtomobilov in v njihovi bližini ljudi, ki se odpravljajo ali so prišli iz hribov. Obiskovalca gradu Turn presenetijo vrtna vrata, ki izgledajo, da so zaklenjena. So pa odklenjena. Samo potisniti jih je potrebno v pravo smer. Ko smo na dvorišču gradu Turn, imamo okoli sebe spominska obeležja na Josepino Turnograjsko: spomenik, njen doprsni kip na pročelju gradu. Ne moremo pa tudi mimo kapelice, ki je na drugi strani dvorišča, bolj točno povedano na severu, ločena od gradu. Na podobni lokaciji je tudi stavba, v kateri bivajo starejši občani, vendar malce bolj na vzhodu.Iz gradu se odpravimo do jezera Črnjava. Jezero obdajata hotel Alma, leseni most … Na vodi lahko opazimo labode, kajtarje … V bližini poteka tudi Gozdna učna pot. Jezeru pa čar daje ozadje Kamniško Savinjskih Alp, ki ga naredijo živahnega, čeprav je voda rjava in na severni strani bolj stoječa.Čaka nas še zadnji del poti do Kranja v smeri jugozahoda. Ko zapustimo center Preddvora, ki ga prepoznamo po markantni cerkvi sv. Petra, po tri četrt ure hoje pridemo do vasi Breg ob Kokri.Sledi vsaj 1,5 urna hoja po kompleksu protokolarnega objekta Brdo, ne v notranjosti ograje, ampak tik za njo, v zunanjem delu. Gre za monotono makadamsko cesto z vidika hoje, ki jo vidimo od 200 pa do 400 m naprej, ki poteka po ravnini.Ta del poti končamo, ko na svoji desni strani zagledamo protokolarna objekta Brda: hotel, kongresno dvorano … Malo naprej je tudi regionalna cesta: Predoslje-Kokrica pri Kranju.Do Kranja bomo prišli, če bomo po zelo kratki hoji po prej omenjeni regionalni cesti, zavili za 90 stopinj v levo, na lokalno cesto za vas Ilovka. Pot gre ravno proti vasi. Vidimo jo vse do vasi. Ko pridemo do vasi opazimo, da je veliko prebivalcev specializiranih v pridelavo zelenjave, ukvarjajo se tudi z vrtnarstvom. Tu pa imamo tudi turistične sobe po ugodni ceni.Iz vasi se po strmi asfaltni cesti spustimo do reke Kokra, jo prečimo preko lesenega mostu, se približamo avtocesti, nadaljujemo pot pod avtocesto in se usmerimo na gozdno stezo, ki nas zelo hitro pripelje v listnati gozd, ki nudi zelo dobro senco.Ko pridemo iz gozda, smo na severovzhodnem obrobju Kranja. Kmalu pridemo na Cesto Staneta Žagarja 33, kjer je Srednja ekonomska, storitvena in gradbena šola, ŠC Kranj. Na tej šoli sem zaposlen kot učitelj strokovnih predmetov.Naš cilj je, da pridemo v center Kranja, kjer je v Prešernovem gledališču doprsni kip Rudija Šeliga, zaporedna številka 38 v knjigi Slovenska pisateljska pot. V času mojega obiska so bila glavna vrata zaklenjena, da nisem mogel fotografirati kipa.2. etapi Slovenske pisateljske poti sem ubral drugačne poti kot v preteklosti, kar je doprineslo k zanimivosti hoje. Načrtoval sem, da bom hodil po že hojenih poteh, vendar so me predvsem markacije ob poti potegnile na druge poti. Pot iz Dvorij do turistične kmetije Mežnar je krajša in nič nisem hodil po asfaltu in skozi vasi.

1.1 etapa po gorenjski pisateljski pešpoti: Lukovica pri Domžalah-Grad pri Cerkljah

V juniju 2020 sem se odpravil na 1. etapo po Slovenski pisateljski poti. Etapo sem začel v Lukovici pri Domžalah. Nebo nad mano je bilo prikrito z deževnimi oblaki, ki so se trgali. Ker sem poznal vremensko napoved, sem vedel, da ne bo treba ves čas nositi nad sabo razpetega dežnika. Kljub GPS napravi sem imel manjše težave, da sem se usmeril na pravo pot, ki me  je vodila v breg in v sam center Lukovice pri Domžalah, kjer je Tuš Market Cerar in videl sem vsaj 2 gostinska obrata.Še naprej sem hodil navkreber do zaselka Brdo pri Lukovici, kjer sem naletel na ruševine gradu Brdo pri Lukovici, kjer se je rodil in bival slovenski pisatelj Janko Kersnik, ki je v knjigi Slovenska pisateljska pot uvrščen pod številko 34. Opazil sem, da so drevesa med drugim rasla tudi skozi okenske odprtine, ki so bile brez okenskih okvirjev. “Gozd v graščini”, sem si mislil. Kako izumetničen prizor! V življenju je pa res vse možno!Tu je potrebno kar dobro gledati GPS napravo, da zavijemo na pravo pot, ki vodi mimo osamelega kmečkega gospodarstva po travnikih do vasi Rafolče. Gre za vas, ki leži na bregovih predgorja Kamniško-Savinjskih Alp. Tu se kar nekaj dvignemo po asfaltni cesti in smo deležni lepih pogledov proti jugu, kjer so po nižjih hribih svoje mesto našle hiše, cerkve.Še naprej sem se vzpenjal mimo vasi Vrhovlje do naslednje vasi Dupeljne, ki je bila višje v hribu. Tu so brežine, poraščene s travo, prijetne zelene barve, pomirjajoče delovale na mene. Nekoliko grobosti je vnašal žuboreč potok rjave barve, ki je tekel po značilni, ne preveč globoki strugi. To je bil prvi malo bolj strm vzpon po asfaltu. Ko sem prišel v Dupeljne, sem zavil za 90 stopinj v levo, da sem držal smer proti Kamniku.Zahodno od Dupeljn sem zavil v gozd do Partizanske bolnice. Do nje me je vodila gozdna pot, ki se je spustila do potoke in me vodila navkreber po zaraščenem terenu s praprotjo in drugim rastlinjem. Ko sem si bolj s pogledom ogledal spomenik, ki je bil posvečen padlim partizanskim ranjencem in v bližini obnovljeno, leseno partizansko bolnico, sem se odpravil naprej po gozdnem kolovozu.Tu sem bil nepreviden in sem nadaljeval pot proti vrhu brega, pod katerim se je vila makadamska cesta proti Kolovcu. Po pregledu terena, sem ugotovil, da se ni možno spustiti do prej omenjene ceste, zato sem se po isti poti vrnil in na križišču pravilno zavil na strm, ilovnati kolovoz, ki se je strmo spuščal v dolino. Ilovnati kolovoz je bil vlažen zaradi deževanja in imel obliko podobno bob ali sankaški stezi. Previdno sem stopical po poti, da ne bi zdrsnil. Če bi se mi to zgodilo, bi bil umazan, poleg tega bi se lahko poškodoval. Uspešno sem prehodil pot do makadamske ceste. Na poti sem srečal dve nabiralki borovnic, ki jih je tu kar veliko in sta se vzpenjale po terenu, ki sem ga jaz z veseljem zapuščal zaradi nevarnega sestopa.Čakala me je skoraj 1 urna hoja po makadamski cesti proti zaselku Kolovec nad Radomljami. Pot je bila postavljena poleg potoka, ki je tekel proti zahodu in je predstavljal pritok Kamniške Bistrice, nato pa Save. Ob njem so se bohotile visoke smreke, bukve … Šlo je za karbonatna tla. Opazil sem, da je tu prevladoval dolomit kot v Kamniško-Savinjskih Alpah.Tik pred zaselkom Kolovec sem zavil na gozdni kolovoz, po katerem sem se skozi gozd vzpel do turistične kmetije Čeh. Tu sem se na terasi turistične kmetije okrepčal, izvedel, da je bila tu doma nekoč Polonica, ljubica rokovnjača Nandeta … Na kmečkem turizmu so mi povedal, da sedaj sledi vzpon proti Zgornjim Palovčam oziroma nižjem zaselku Trebelno pri Palovčah.Dobro uro sem se vzpenjal po makadamskih cestah, gozdni vlakah do Trebelnega pri Palovčah. Tu se mi je zgodil enak prizor, kot pred kmečkim turizmom, namreč iz gozda sem najprej stopil na pokošen travnik. Nad menoj pa sem videl kmečki turizem oziroma kmetijo. Kmetija je imela zasajenih nekaj češenj, ki so bile v tem času nekatere med njimi že prave rdeče barve, ki je pomenila zrelost tega prijetno, sladkega sadeža.Čakal me je še zadnji del poti do Kamnika. Držal sem se asfaltne ceste: Palovče – Kamnik. Sprva je cesta tekla po ravnem. Ko pa sem prišel do razcepa za Tolsto goro (718 m), sem začel hodi ob cesti, ki je vodila iz Palovč do Kamnika. Kasneje sem zapustil to cesto in ko sem se približal hribu V. špica (660 m), sem se začel spuščati po markirani gozdni stezi proti Kamniku. Šlo je za tipično hojeno, markirano stezo, ki se je sprva blago spuščala.V bližini Kamnika se je usmerila po strmini navzdol in kmalu sem zagledal prve hiše. Na Novem trgu je bila rojstna hiša Franceta Balantiča, zaporedna številka 36 v knjigi Slovenska pisateljska pot. Njegova hiša je bila v zadnjem času očitno porušena in postavljena novogradnja, ki še nima fasade (kliknite tukaj). Na Novem trgu ima tudi spomenik. Za več informacij kliknite tukaj.Odpravil sem se v center Kamnika, kjer sem na ulici Josipa Močnika našel hišo Rudolfa Maistra, zaporedna številka 35 v knjigi Slovenska pisateljska pot. Njegova hiša je bila preurejena v muzej, v kar so pričali panoji pred hišo, pogled v okenske odprtine in črna skulptura Rudolfa Maistra.Sledila je hoja po ulicah Kamnika v smeri razpotegnjene vasi Žale. Tu sem se rahlo vzpenjal, dokler nisem prišel do konca vasi. Tu sem vstopil v gozd in pazljivo sledil markacijam in GPS napravi, da sem dospel v Tunjice oziroma Tunjiško mlako. Ta vas je bila še bolj razpotegnjena kot Žale. Imel sem lep pogled na Kamniško-Savinjske Alpe: Veliko planino, Kamniški vrh, Krvavec …Ko sem zapustil Tunjiško mlako, sem se po novi asfaltirani cesti začel vzpenjati proti zaselku Vrhovlje. Tu sem srečeval kolesarje, ki so se mimo mene vozili po klancu navzdol z značilnim zvokom, ki so ga je proizvajali: upor zraka, kolesar in kolo. Zaselek Vrhovlje je bil  lociran ob cesti: Tunjice-Zalog pri Cerkljah. Tudi sam sem hodil kar nekaj časa po tej cesti, dokler nisem zavil za 90 stopinj v hrib proti zaselku Viševca.Od tu pa sem se prebijal po makadamski cesti do trasirane steze, ki je prišla iz Cerkljanske Dobrave oziroma Zgornje trate v bližini Zaloga. Pot je vodila do Šentjurske gore. Šla je dokaj strmo v breg. Na nekaterih mestih so bile postavljene lesene stopnice, da so olajšale hojo.Po slabih pol ure hoje sem dospel na planoto, kjer se nahajajo že prej omenjena Šentjurska gora, Apno in Ravne. Na zahodni strani imamo lep pogled proti Polhograjskemu in Škofjeloškemu hribovju, Jelovici, predgorju Julijskih Alp in na Julijske Alpe. Pogled nam seže celo do Snežnika. Po moji oceni je to najlepše mesto za ogled teh hribovij.V končni fazi sem se spustil po regionalni cesti do vasi Grad, ki skupaj z Dvorjami tvori naselje pri Cerkljah. Cesta je omogočala dokaj hitro premikanje, ker se je ves čas spuščala. Bila je dokaj prometna, kajti ves čas sem srečeval avtomobile in kolesarje.Moja 1. etapa po Slovenski pisateljski poti je potekala večinoma po suhem vremenu, ni bilo preveč vroče. Sama pot me je očarala z lepimi panoramskimi pogledi, prijaznimi ljudmi na poti in z dobro gostinsko ponudbo ob poti.

Autorotate Viewranger

Menu tab -> Display Preferences, -> Never Rotate Map with Compass

Compass versus the single triangle -> Show Compass

Map view tab -> locate me central icon -> one time to lock the screen to your GPS location -> a second time to turn on map auto rotate -> third to turn off map auto rotate.

My guess would be your Android phone does not have a compass sensor hardware. Check you phone specs on the internet.