1.2 etapa po gorenjski pisateljski pešpoti: Dvorje (Grad)-Kranj

Naredil se je lep junijski dan. Pisal se je 24. junij 2020. 1 dan pred slovenskim praznikom Dan državnosti. Do Cerkelj sem se pripeljal z avtobusom, potem sem moral prehoditi še dober kilometer proti severu, da sem prišel v vasi Grad in Dvorje, ki se držita skupaj. Med njima ni kakšnega razmaka v obliki polj, gozdov …, kar običajno loči posamezne vasi med seboj.

Table na poti so me opozarjale, da sem na trasi z imenom: Pot povezovanja pot krošnjami. Iz tabel se je dalo razbrati, da pot poteka, npr. od Adergasa preko Štefanje gore do Gradu oziroma Dvorij. Na teh več številnih tablah sem si lahko prebral o flori in favni na poti, arheoloških najdiščih …

Na začetku sem prečil strme brežine porasle z mešanim gozdom, ki so pomenile začetek Kamniško-Savinjskih Alp. Nisem hodil direktno v breg, kar bi povečalo strmino, ampak prečno. Posledično je bil vzpon manj strm, kar mi seveda odgovarja. Na začetku so bile po tleh razmetane večje in manjše dolomitne skale, ki so na višji nadmorski višini izginile. Pojavila se je sanjska planinska steza, sestavljena iz potlačene črno-rjave prsti, iz katere so štrlele korenine dreves. Kovinske tablice na drevesih so me opozarjale, da hodim v smeri turistične kmetije pri Mežnarju, ki je locirana na skrajnem zahodu Zgornje Štefanje gore, ki je precej odmaknjena od osrednjega naselja.

Prvi znak, da sem prišel na planoto, kjer domujeta obe naselji Štefanje gore: Zgornja in Spodnja Štefanja gora, so bili travniki z lovskimi prežami na njihovih obronkih, v daljavi sem videl asfaltno cesto, ki povezuje tamkajšnje kraje med seboj z motornimi vozili. Pojavile so se tudi makadamske ceste. Ob poti sem opazil vikend. Spregledati pa tudi ni bilo možno vršace Kamniško-Savinjskih Alp, začenši s Kočno, Grintavcem, Kalškim grebenom, na kocu, na jugovzhodni strani je nase opozarjal Krvavec z ravno  črto med gostim gozdom. Gre za gondolsko žičnico na Krvavec. V višjih legah lahko opazimo gozdno  mejo, kjer se drevesa umaknejo in mesto prepustijo zelenim bregovom, poraslih s travo, značilne zelene barve. Monotonost razbijajo stavbe, ki predstavljajo turistično infrastrukturo: hotel, planinska koča, planšarija …

Po 1,5 urni hoji sem prispel v bližino prej omenjenega kmečkega turizma Pri Mežnarju. Ko sem stopil iz gozda, sem na svoji levi strani zagledal pašnik. Na njem pa značilne gorenjske krave. Njihova telesa so bila svetlo-rjave barve. Manjši del so predstavljale lise bele barve. V ozadju se je v soncu kopala cerkev na vzpetini, ki je posvečena sv. Štefanu (748 m). Med njimi pa je bilo opaziti redke predstavnice, ki so bile sivkaste barve. Po mojem mnenju gre za mutante.

Sledil je vzpon do cerkve ter dalje proti zaselku Možjanca, ki je od Štefanje gore odmaknjena približno 1 uro hoje. Na tem delu poti moramo pozorno gledati GPS napravo, da stopicamo po pravih poteh, kajti na začetku prevladujejo poti, ki vodijo proti Olševku. Nepazljiv pohodnik hitro zaide, med katere spadam tudi jaz (klik), na vrh gore Apnišče (739 m), ki na tem mestu predstavlja najvišjo točko. Ko pa smo na njegovem vrhu in se začnemo spuščati proti Olševku, se bomo zelo težko po drugi poti prebili nazaj na pravo pot za Možjanco, ki poteka na severo-vzhodni strani prej omenjenega vrha.

Na tem delu poti je potrebno na odprtih delih poti opozoriti na izredno lepe panoramske poglede proti Ljubljanski kotlini. Na jugozahodu  vidimo Polhograjsko hribovje. Na severozahodu imamo Škofje loško hribovje. Na kocu pa Julijske Alpe. V kotlini iz juga proti severu so mesta: Ljubljana, Medvode, Škofja Loka, Kranj …

Iz Možjance (679 m) se spustimo v Tupaliče po ilovnatem kolovozu. Če ne zaidemo proti Olševku, smo v Tupaličah po 1 urni hoji.

Tupaliče in Preddvor se držita skupaj. Le na zahodni strani ju loči struga reke Kokra, ki me bo od sedaj naprej spremljala vse do Kranja. V Preddvoru moramo obiskati grad Turn, kjer je v 19. stoletju živela pesnica Josipina Turnograjska, ki je v knjigi Slovenska pisateljska pot zabeležena pod številko 37. Samo strelaj, ko preko mostu prečkamo reko Kokro, se usmerimo v hrib. Tudi zaselek nosi ime Hrib. Ko pridemo na planoto, že v daljavi zagledamo grad Turn. Ravna asfaltna cesta, ki poteka med polji in travniki, se konča na mestu, kjer pravokotno na njo pripelje cesta iz bližnjega Preddvora. Tu stojijo mogočne lipe. Pod eno izmed njih je znamenje in  klopca. Vse to lahko opazi ostro oko že iz kakšnih 300 metrov oddaljenosti. Na začetku te poti lahko na svoji levi strani opazimo mogočne sekvoje v smeri zahoda, kjer je jezero Črnjava. Ob njem pa trenutno obratuje hotel, ki nosi ime Alma. Na mestu trenutnega opazovanja in na opisani poti smo deležni lepega pogleda na Zaplato s hudičevim gozdom in Storžič, če opišemo samo hribe na severozahodnem delu.

Po približno 15 minutah hoje pridemo do gradu Turn, kjer so nastanjeni starejši občani. Na severozahodni strani gradu, zunaj ograje je večje parkirišče, ki je namenjeno pohodnikom na sv. Jakob in ostale okoliške vrhove. Ker ta vrh obišče veliko pohodnikov, je tu vedno dovolj avtomobilov in v njihovi bližini ljudi, ki se odpravljajo ali so prišli iz hribov. Obiskovalca gradu Turn presenetijo vrtna vrata, ki izgledajo, da so zaklenjena. So pa odklenjena. Samo potisniti jih je potrebno v pravo smer. Ko smo na dvorišču gradu Turn, imamo okoli sebe spominska obeležja na Josepino Turnograjsko: spomenik, njen doprsni kip na pročelju gradu. Ne moremo pa tudi mimo kapelice, ki je na drugi strani dvorišča, bolj točno povedano na severu, ločena od gradu. Na podobni lokaciji je tudi stavba, v kateri bivajo starejši občani, vendar malce bolj na vzhodu.

Iz gradu se odpravimo do jezera Črnjava. Jezero obdajata hotel Alma, leseni most … Na vodi lahko opazimo labode, kajtarje … V bližini poteka tudi Gozdna učna pot. Jezeru pa čar daje ozadje Kamniško Savinjskih Alp, ki ga naredijo živahnega, čeprav je voda rjava in na severni strani bolj stoječa.

Čaka nas še zadnji del poti do Kranja v smeri jugozahoda. Ko zapustimo center Preddvora, ki ga prepoznamo po markantni cerkvi sv. Petra, po tri četrt ure hoje pridemo do vasi Breg ob Kokri.

Sledi vsaj 1,5 urna hoja po kompleksu protokolarnega objekta Brdo, ne v notranjosti ograje, ampak tik za njo, v zunanjem delu. Gre za monotono makadamsko cesto z vidika hoje, ki jo vidimo od 200 pa do 400 m naprej, ki poteka po ravnini.

Ta del poti končamo, ko na svoji desni strani zagledamo protokolarna objekta Brda: hotel, kongresno dvorano … Malo naprej je tudi regionalna cesta: Predoslje-Kokrica pri Kranju.

Do Kranja bomo prišli, če bomo po zelo kratki hoji po prej omenjeni regionalni cesti, zavili za 90 stopinj v levo, na lokalno cesto za vas Ilovka. Pot gre ravno proti vasi. Vidimo jo vse do vasi. Ko pridemo do vasi opazimo, da je veliko prebivalcev specializiranih v pridelavo zelenjave, ukvarjajo se tudi z vrtnarstvom. Tu pa imamo tudi turistične sobe po ugodni ceni.

Iz vasi se po strmi asfaltni cesti spustimo do reke Kokra, jo prečimo preko lesenega mostu, se približamo avtocesti, nadaljujemo pot pod avtocesto in se usmerimo na gozdno stezo, ki nas zelo hitro pripelje v listnati gozd, ki nudi zelo dobro senco.

Ko pridemo iz gozda, smo na severovzhodnem obrobju Kranja. Kmalu pridemo na Cesto Staneta Žagarja 33, kjer je Srednja ekonomska, storitvena in gradbena šola, ŠC Kranj. Na tej šoli sem zaposlen kot učitelj strokovnih predmetov.

Naš cilj je, da pridemo v center Kranja, kjer je v Prešernovem gledališču doprsni kip Rudija Šeliga, zaporedna številka 38 v knjigi Slovenska pisateljska pot. V času mojega obiska so bila glavna vrata zaklenjena, da nisem mogel fotografirati kipa.

2. etapi Slovenske pisateljske poti sem ubral drugačne poti kot v preteklosti, kar je doprineslo k zanimivosti hoje. Načrtoval sem, da bom hodil po že hojenih poteh, vendar so me predvsem markacije ob poti potegnile na druge poti. Pot iz Dvorij do turistične kmetije Mežnar je krajša in nič nisem hodil po asfaltu in skozi vasi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja