Po ulicah Kranja, na petek po Dnevu državnosti 2020, ob 6. uri zjutraj, so hodili oziroma se vozili: upokojenci, zaposlenci v podjetjih, pohodniki … Gostilniških gostov, nakupovalcev … ob tej uri še ni bilo. Iz Prešernovega gledališča sem se odpravil v smeri železniške postaje. Ko sem prišel v bližino reke Save, sem zavil proti jugovzhodu. Ob prometni cesti sem hodil do razcepa, kjer je lep pogled na konglomeratno sotesko reke Kokre, kjer lahko občudujemo krajši, širok, poln vode, penjajoč in žuboreč slap. Na levem bregu reke lahko na vrhu opazimo kovinski objekt, ki štrli iz brežine. Le-ta omogoča obiskovalcem, da stopinjo nanj in si ogledajo bližnjo in daljno okolico.

Pot sem nadaljeval proti strugi reke Save, v katero se malo višje izlije prej omenjena Kokra. Hodil sem po asfaltu. Na levi strani me je obdajal breg, poraščen z listnatim gozdom, na desni strani so bili poslovni objekti, v katerih se dogaja bodisi industrijska proizvodnja ali storitvena dejavnost.

Savo sem prečil čez ozek most, po katerem vozijo tudi avtomobili. Na mostu se ne moreta srečati dva avtomobila. Težko tudi pešeč in avto. Običajno avto počaka na enem koncu, če na njem vidi pešca.

Pot sem nadaljeval proti Drulovki. Hodil sem po desnem bregu Save, pri čemer je bila reka oddaljena nekaj sto metrov. Ta prostor so zopet izkoristila različna podjetja za svoje delovanje: Dinos, Komunala Kranj, Davidov hram …

Ko sem se začel vzpenjati, sem se približeval naselju Drulovka. Tu začne Sava teči po soteski. Na Drulovki sem zavil na učno pot: Jeprški učitelj. Pot je urejena tik nad sotesko. Pod njo so strme pečine. Ob poti imamo postavljene panoje, ki opisujejo rastlinstvo, arheološko najdišče, literarno zgodovinarko Marja Boršnik … Nameščena so tudi posebna, okrogla, lesena sedišča. Infrastruktura učne poti se lepo vklaplja v okolje.

Na Bregu ob Savi sem prečil regionalno cesto: Kranj-Medvode in stopil na Sorško polje. Začelo se je cikcakanje v smeri Podreče. Najprej sem hodil po makadamskih kolovozih, ki so me dokaj tekoče pripeljali do lokalne ceste: Jama-Meja. Po tej cesti sem se odpravil v smeri zaselka Meja, ki leži ob regionalni cesti: Kranj-Medvode. Po kakšnih pol ure hoje, sem zavil na gozdni kolovoz, ki je potekal v smeri jugovzhoda. Na začetku sem se prebijal po zaraščenem kolovozu, ki se je kasneje spremenil v nezaraščenega. Spremenil je tudi smer. Zavil je proti vzhodu, v smeri med Jamo in Mavčičem.

Glede na to, da je bila to nepravilna smer, ker Podreča leži na jugozahodu, sem za krajši čas zavil na kolovoz, ki je šel v tej smeri, nato sem zopet zelo kratek čas hodil v smeri Mavčič. A kmalu zopet zavil proti jugovzhodu in z nekaj zelo kratkimi hojami proti zahodu, končno dospel v Podrečo, kjer stoji spomenik v spomin Simonu Jenku. Nosi številko 39 v knjigi Slovenska pisateljska pot.

Iz Podreče sem nadaljeval pot do Jeprce, do cerkve sv. Miklavža. Kolovoz je imel edino hibo: na določenih mestih so bile luže čez celo cesto. Za to pot sem porabil okoli 45 minut hoje.

Iz Jeprce sem šel po poljskem kolovozu do jugovzhodnih obronkov vasi Zgornja Senica. Tu sem zavil desno proti Spodnji Senici, kjer je tudi leseni most za pešce, da prečimo Soro.

Ko sem bil na levem bregu reke Sore, sem se po kolovozih odpravil do vasi Rakovnik, ki leži ob cesti: Medvode-Škofja Loka in dalje do vasi Sora.

V tej vasi sem zavil najprej proti jugozahodu in nato proti zahodu. Hodil sem v strm breg v smeri gore, ki se imenuje Hom (718 m).

Iz Homa sem se najprej rahlo spustil proti markirani stezi: Sora-Osolnik. V nadaljevanju sem hodil po njej, vse do začetka vzpona na Osolnik. Tu sem zavil na makadamsko cesto, ki me je odpeljala do kmetije Močeradnik.

Za kmetijo Močeradnik sem zavil proti severozahodu v smeri Škofje Loke. Sledila je hoja po trasirani planinski poti za Škofjo Loko. Srečeval sem markacije za Evropsko pešpot E7 in Jakobovo pot. Po pol ure hoje sem prišel na planoto, kjer je družina obirala češnje.

Deležen sem bil tudi lepih pogledov na Škofjo Loko in Škofjeloško pogorje, kjer so izstopali naslednji vrhovi: Lubnik, Stari in Mladi vrh, Blegoš … Tu je treba biti pazljiv. Hitro se zgodi, da ne zavijemo znotraj pašnika, ki je ograjen s trakovi, ampak se po desni stezi začnemo spuščati. Le-ta pa ne gre proti Škofji Loki.

Kmalu se je planinska pot začela spuščati in tu sem naredil dobršen del celotnega spusta do Škofje Loke. Spuščal sem se slabih 30 minut po dokaj strmi stezi. Sledil je krajši vzpon in nato spust do Puštla. Za ta del sem potreboval približno 35 minut hoje. Najprej zagledamo cerkev sv. Križa s križevim potom v Puštlu.

Iz Puštla sem se odpravil v mestno središče Škofje Loke. Tu je bilo zbranih kar precej ljudi, ki so sedeli po  vrtovih gostiln in slaščičarn. Nekateri so se sprehajali po trgu. 3. etapo sem zaključil pred občinsko zgradbo pod Loškim gradom.

3. etapa poteka skozi glavno mesto Gorenjske Kranj. Specifična je po obisku učne poti: Pot jeprškega učitelja in po hoji čez Sorško polje, kjer ni nekega tekočega kolovoza, ki bi nas pripeljal iz Brega ob Savi do Podreče, zato na tem delu cikcakamo. Svojevrstno doživetje je tudi hoja po Polhograjskem hribovju.