1.4 etapa po gorenjski pisateljski pešpoti: Škofja Loka-sv. Tomaž

Srednjeveška Škofja Loka se je prebudila v sončnem junijskem jutru. Pisal se je 29. julij 2020. Z Mihom sva bila v Puštlu pripravljena za pohod: Škofja Loka-sv. Tomaž. Krenila sva proti Škofjeloškemu gradu, ki je eden izmed najbolj markantnih stavb v Škofji Loki. Povzpela sva se po stopnicah, ki so tam urejene za hojo. Ko sva prišla do gradu sva zavila na planoto za gradom. Od tam sva se odpravila do stare vojaške ceste: Škofja Loka-Bleguš. Po njej sva naredila nekaj korakov, nato pa sva stopila na kolovoz, ki naju je odpeljal v Brezniško grapo, kjer teče potok Zaplotnica. Tu se je zgodil tragičen dogodek po 2. svetovni vojni, saj je pano ob cesti opozarjal na grobišče Lovrenška grapa 1 in 2.

Po 20 minutah hoje ob potoku Zaplotnica je bil najin kolovoz vse bolj zaraščen. Ni bilo težko ugotoviti, da se kolovoz ne uporablja več, ker so bile čez njega razstresene  veje, zato sva zavila proti jugu v smeri kmetije Mežnar, ki stoji pod cerkvijo sv. Lovrenca v Breznici pod Lubnikom. Gospodinja je ravno takrat stala na lojtri, ki je bila prislonjena na češnjo tik ob hiši.

Midva sva nadaljevala pot proti Breznici pod Lubnikom po makadamski cesti, vendar sva vsaj kilometer pod vasjo zopet zavila proti juguzahodu. Tu sva hodila vse do hiše po imenu Žerinc na območju Sopotnice po kolovozih in gozdnih stezah, ki niso niti zarisane na zemljevidih. Videlo pa se je, da po njih hodijo ljudje, kar so pričale porezane veje na tleh na določenih mestih. Tu me je bilo močno strah, da se bodo poti končale in bova ostala ujeta v Škofjeloškem hribovju. To se na srečo ni zgodilo in po uri hoje sva le stopila na asfaltno cesto pri prej omenjeni hiši.

Najprej sva se spustila proti Sopotniški grapi po asfaltni cesti, ki se je nižje spremenila v makadamsko cesto. Ker sva želela pot nadaljevati proti jugozahodu, da bi prišla do Poljan v Poljanski dolini, sva se v Sopotnici pri društvu Projekt človek obrnila v to smer. Malo naprej od društva nisva želela tvegati hoje po neizrazitih gozdnih poteh, zato sva zavila po asfaltni cesti  proti severu, in sicer proti domačiji Špeglič. Tu je šla pot v breg in zopet sva morala vključiti vse svoje konjske moči, da sva se premikala po brežini.

Za domačijo sva zavila proti jugu, da sva prišla po asfaltni cesti in gozdnih kolovozih po območju, ki nosi ime Vrbanov grunt v vas Brode v Poljanski dolini. Za to pot sva potrebovala vsaj 45 minut.

Sledila je hoja do Loga nad Škofjo  Loko, kjer je bilo potrebno zaviti na regionalno cesto: Cerkno-Škofja Loka. Log je razvlečena vas ob regionalni cesti. Različne dele vasi glede na lokacijo imajo različno poimenovane, če gremo iz vzhoda proti zahodu: Sp. Log, Zg. Log in Na Logu. Na regionalni cesti je bil gost promet. Mimo naju so švigali predvsem avtomobili.  Na vsake toliko časa so se pripeljali motoristi in kolesarji.

Več kot uro sva potrebovala, da sva prišla do mesta, kjer je stala tabla Visoko pri Poljanah: Tavčarjev dvorec.

Usmerila sva se na asfaltno cesto, ki naju je udobno pripeljala do dvorca na Visokem,  kjer je točka 40 iz knjige Slovenska pisateljska pot in označuje pisatelja Ivana Tavčarja. Gre za prijetno mesto z raznimi stavbami, pri čemer izstopa dvorec bogatih kmetov Kalan, ki je bil prodan Ivana Tavčarju na začetku 20. stoletja.

Na zahodni strani dvorca je tudi kip pisatelja. V dvorcu je kavarna in na letnem vrtu sva se okrepčala po naporni poti.

Po makadamski cesti sva se odpravila mimo prvega teniškega, travnatega igrišča v Sloveniji, ki ga je zgradil Ivana Tavčar, do Hotovelj. Hodila sva ob reki Poljanska Sora, kjer sva opazila tudi kopalce. Mimo naju so se vozili kolesarji.

Iz Hotovelj je bilo samo nekaj sto metrov do Poljan nad Škofjo Loko. Tu sva imela kosilo v gostilni Na Vidmu. Gre za kvalitetno gostilno, kjer strežejo dobro hrano po  zmernih cenah.

Iz Poljan sva se usmerila proti severozahodu na zadnji del najine poti proti sv. Tomažu. Čakala naju je več urna hoja, najprej po terenu, ki se je zelo rahlo vzpenjal do vasi Volča.

Iz Volče sva se obrnila proti severovzhodu. Sprehodila sva se skozi zaselek Podobeno in Delnice.

Na območu Podprevala sva pri domačijah zavila na gozdni kolovoz, ki se je začel strmo vzpetnjati proti Stari vojaški cesti, ki smo jo omenili na začetku. Slabo uro sva “grizla” v breg.

Do Stare vojaške ceste sva prišla na območju Božičevega griča, kjer sva lahko opazila razne markacije, med drugim tudi za Evropsko pešpot E7.

Sledila je vsaj 2 urna hoja proti vzhodu mimo Vrhovčevega, Vrhovčevega griča,  Tavčarjevega vrha in Breznice pod Lubnikom do odcepa za sv. Tomaž. Kot podlaga za hojo je služila široka, udobna makadamska cesta, ki se je večji del rahlo vzpenjala. Hodila sva tudi po serpentinah, ki so predstavljale rešitev za hojo v strm, a kratek breg.Pot je bila na višini okoli 800 m nadmorske višine.

Ko sva dospela do pogorja Lubnik, sva se obrnila proti severozahodu, kjer leži vas sv. Tomaž. Po udobnih kolovozih in na koncu strmi gozdni stezi sva se prebila do vasi.

4. etapa je bila naporna, k čemur sta prispevala dolžina poti, ki je znašala 34 km in 30 stopinj celzija čez dan. Ves čas sva se gibala po lepem Škofjeloškem hribovju. Nekoliko težavno je bilo hoditi po regionalni cesti: Cerkno-Škofja Loka, ko so mimo naju švigali avtomobili, motoristi in kolesarji. Ves čas je bilo potrebno vdihavati bencinske hlape in potrebno je bilo paziti, da ne bi prišlo do trka z motornim vozilom oziroma kolesarjem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja