1.6 etapa po gorenjski pisateljski pešpoti: Lipnica pri Kropi-Bohinjska Bistrica

Vasi pod Jelovico so se začele prebujati v julijskem jutru 2020. V zgodnjem jutru sem izstopil v Lipnici iz avtobusa, ki me je pripeljal iz Radovljice. Sledila je krajša priprava za pohod, čemur je sledil vzpon na Vodiško planino. Nekaj korakov sem naredil po cesti: Kropa-Radovlica, nato pa sem zavil v breg po poti, ki je peljala do bližnje kmetije Miklavževec.Tik za kmetijo so me povsem nove, knafeljčeve markacije usmerile na gozdni kolovoz, ki je bil pokrit z večjim ali manjšim kamenjem oziroma skalami.  Po nekaj sto metrih je ta material izginil. Začel sem hoditi po udobni planinski stezi, ki je bila ponekod bolj oziroma manj strma.Nekoliko višje v strmini, se je pridružila makadamski cesti, ki se je v obliki serpentin vila po pobočju in to vseskozi od Miklavževca. Ta makadamska cest ne gre do vrha Vodiške planine, ampak se konča nekje na sredini brega. Na območju Raca je planinska steza, potem ko je prečila makadamsko, imela svojo smer v strmo, prepadno pobočje. Le s težavo sem sledil poti in kmalu dosegel lepšo stezo, ki je bila bočno vrezana v breg. Pri tem so mi pomagale kvalitetne, knafeljčeve markacije.Sledi vzpenjanje še čez področje Plankarije, kjer se gozdni kolovoz oziroma planinska steza udobno vzpenjata.Ko pridemo na greben, stopimo na planinsko stezo, ki pride iz Krope. Značilnost tega dela so kamniti možici, ki nam kažejo pot poleg knafeljčevih markacij. Po pol ure hoje pridemo do travnikov, ki se odprejo za gozdom. V ozadju pa lahko že ozremo Partizanski dom na Vodiški planini. Tu nas sprejme prijazno gostinsko osebje pod vodstvom Hedvike Kardoš iz Bohinjske Bistrice. Poleg pijače in drugih jedi ponujajo 15 vrst različnih štrukljev.Iz Vodiške planine je pomembno, da gremo v pravilno smer. Hodimo proti zahodu, kar pomeni da gremo za kočo in po makadamski cesti, ki poteka vzdolž doma. Usmerimo se proti Selški planini in gozdni koči Rovtarici. Po makadamski cesti se ves čas rahlo vzpenjamo. Okoli nas je kraški svet z ogromnimi vrtačami, listnati in iglasti gozd …Dobre 2 uri potrebujemo, da zagledamo Selško planino, ki se nahaja na severni strani naše poti.Še malo naprej je Rovtarica. Tu so svoje bivališče našli gozdarji. Malo naprej pridemo na regionalno cesto: Bohinjska Bistrica-Škofja Loka, ki je sprva makadamska, če gre za smer Bohinjska Bistrica.Od tu bomo potrebovali vsaj 2 uri, da bomo prišli do dela, kjer je ta cesta asfaltirana. To se zgodi pri Bitenjski planini. Malo naprej se tudi odcepi pot proti Soriški planini. Na tem delu lahko že občudujemo Julijska Alpe s Triglavom na čelu, Pokljuko, hribe v okolici Vogla in Koble …Tu postane asfaltna cesta, ki pride iz Bohinjske Bistrice zelo prometna. Ves čas mimo nas brnijo avtomobili, številni motorji in bolj redki so kolesarji. Tu se pot začenja izraziteje spuščati. Ko pridemo do prometnega znaka 12 % spust, se proti vasi Nemški rovt strmo spustimo. Ta spust traja vsaj 3 km, da pridemo do prvih hiš Nemškega rovta.Nemški rovt je prava bohinjska vasica s cerkvijo, gorenjskimi hišami in gostilno Resje. Je nekaj sto višinskih metrov dvignjen nad Bohinjsko Bistrico.Iz vasi Nemški rovt se najprej po  makadamski cest, nato pa po gozdni stezi spustimo do Bohinjske Bistrice. Tu srečamo tudi smerokaze za pohodniško pot Julijana trail.V Bohinjski Bistrici obiščemo OŠ Janeza Mencingerja , kjer je spomenik pistatelju (zaporedna številka 42 v knjigi Slovenska pisateljska pot).6. etapa po Gorenjski poteka pretežno po nenaseljenih predelih Jelovice in Bohinja. Posebno po Jelovici hodimo po značilnem kraškem svetu. Monotonost cest razbijajo pogledi na Julijske Alpe, Karavanke in Pokljuko, ki jih lahko občudujemo v vseh lepotah med drevesi. Prvič sem opazoval gozdni stroj, ki je hkrati podiral drevje, ga očistil vej in narezal na potrebno dolžino. Na koncu jih je zlagal v skladovnico.

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja