9.2 etapa po Osrednji slovenski regiji: Jevnica-Lukovica pri Domžalah

Po nekaj pretečenega časa sem zopet dospel v Jevnico, kar pogosti kraj mojih pohodov, predvsem v smeri Janč. Pred leti sem hodil tudi etapo: Domžale-Jevnica (klik). Prvi del tokratnega pohoda do Svete Trojice je potekal  po isti trasi kot pred leti, a pri Sveti Trojici sem zavil najprej do regionalne ceste, ki pelje do Moravč. V nadaljevanju poti pa sem se usmeril proti Lukovici pri Domžalah.


Najprej sem hodil proti Senožetom, pri čemer sem moral najprej prečiti reko Savo čez nenavaden most. Bil je zaprt iz vseh strani. Dva avtomobila se nista mogla srečati. Pešec pa se je moral povsem stisniti na rob mostu, če je želel iti mimo njega vozilo.

Ko sem zapustil most sem se začel prebliževati obronkom hriba, ki se konča na višini približno 800 m, kjer so vrhovi Murovica (743 m), Cicelj (836 m), Sv. Miklavž (757 m) … Za kratek čas sem bil na asfaltni cesti za Veliko Vas, ki pa sem jo pri električni infrastrukturi zapustil in začel hoditi strmo v breg. Vsaj 45 minut sem se zadrževal na gozdni stezi, dokler pod vasjo Velika Vas nisem ponovno stopil na asfaltno cesto. Le-ta me je navkreber udobno pripeljala  že večkrat omenjeno vas.

Iz Velike vasi sem se odpravil proti Križevski vasi. Pot se je rahlo vzpenjala, na svoji levi strani sem lahko opazoval Janče in okolico, na moji desni strani pa so bila strma pobočja med Murovico in Ciceljem. Ko sem prišel do cerkve sv. Križa v Križevski vasi, sem se tudi sam začel prečno vzpenjati po strmem pobočju v smeri vrha Murovica in zaselku Sveta Trojica.

Vzpenjajoč po makadamski cesti, sem šel tudi mimo novo gradnje, ki si je svoje mesto našla nekje na sredini prej omenjenega strmega hriba, na mestu kjer je bilo nekoliko več ravnega sveta. Potreboval sem še nekaj sto metrov vzpona, da sem prišel na vrh hriba, ki se pravzaprav vleče na zahodu iz Ihana pa vse do Zagorja. Pod njim pa na jugu v določi kilometrski razdalji teče reka Sava.

Zopet sem potreboval slabo uro, da sem prišel po gozdnih stezah, ki so rahlo valovile do vrha z imenom Murovica (743 m). Na tem vrhu je klopca, zvonec, vpisna knjiga in lep pogled proti Domžalam.

Iz Murovice me je dokaj strma planinska steza vodila do zaselka Sveta Trojica (nad Dobom). Do tega kraja sem hodil zopet slabo uro. Kraj so naznanili vikendi na jugovzhodu. Ko pa sem zagledal cerkev Svete Trojice, sem se odpravil do nje, kajti tu je naslednja točka Slovenske pisateljske poti, označena s številko 33. Tu je našel svoje zadnje počivališče slovenski pesnik in književnik Dane Zajc.

Sestopil sem iz vzpetine, kjer je cerkev Svete Trojice, našel kolovozni odcep za zaselke Kokošnje, Dole pod Sveto Trojico in Selo pri Moravčah, ki je na regionalni cesti, ki pelje proti Moravčam. Do teh naselij sem hodil po udobnem makadamskem kolovozu, ki se ni spuščal preveč strmo.

Iz Kokošenj sem se spustil do Dol pod Sveto Trojico, dokler nisem prispel do asfaltne ceste, po kateri sem se povzpel do Sela pri Moravčah. Tu sem dober kilometer naredil po regionalni cesti 415, dokler ni bil pred mano razcep za vas Imenje.

Približno pol ure sem se vzpenjal do miniaturnega prelaza v Imenjah, da sem se začel spuščati po asfaltni cesti proti Spodnjim Kosezam. Od tu sem pešačil proti Spodnjim Praprečam, ki pa so vas tik pred Lukovico pri Domžalah. Na svoji desni strani sem opazoval cerkev sv. Luka.

Ko sem prečil avtocesto: Ljubljana-Celje čez nadvoz, sem stopil na cilj tokratnega pohoda, ki je bil v Lukovici pri Domžalah. V Lukovici se lahko okrepčamo v tradicionalni gostilni Furman, ki je svojo ponudbo razširila s kvalitetnimi picami in domačim pivom.

70 % tokratnega pohoda me je vodila čez hribovito in gozdnato pokrajino. Zadnjih 20 % poti sem hodil skozi naselja občin Moravče in Lukovica pri Ljubljani. Glede na to, da sem po teh krajih že hodil pred leti, mi niso bili presenečenje na relaciji: Jevnica-Sveta Trojica. Pot iz Svete Trojice do Lukovice pri Domžalah mi je bila noviteta. Dejstvo je, da nikoli preveč rad ne hodim po regionalnih cestah, kjer je močnejši avtomobilski promet, vendar na mojo srečo je bilo te hoje za slabe dva kilometra. Hoja čez vasi, kjer se po cestah ne vozi preveč vozil, pa mi je dokaj simpatična, kajti lahko opazujem hiše, življenje okrog teh hiš, vrtov, vrtičkov, polj …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja