Železniška postaja Hrastnik je mesto, mimo katerega praktično brez prestanka vozijo vlaki. Nekateri ekspredni potniški in tovorni vlaki samo zdrvijo mimo, ker se na tej postaji ne ustavljajo. Običajni potniški vlaki se ustavlja na vseh postajah, če vzamemo samo postaje v soteski Save: Laze, Jevnica, Sava, Zagorje ob Savi, Trbovlje, Hrastnik.

V torkovem jutru, v prvem tednu julija 2021, sem se iz Železniške postaje Hrastnik odpravil proti Zagorju ob Savi. To območje ima zopet več literatov “na kupu”. Kot bomo pozneje lahko prebrali imamo v Trbovljah: Ludvika Mrzela in Toneta Seliškarja. V Zagorju ob Savi pa Ceneta Vipotnika in Mileta Klopčiča.

Ker sem se o tej etapi prej poučil, sem vedel, da moram najprej obiskati Cerkev sv. Matere božje v Dragi.  Ko sem prečil železniško progo s pomočjo podvoza, sem se začel vzpenjati v hrib po asfaltni cesti, ki je bila narejena v stilu serpentin. Ko sem prišel do stanovanjske hiše, se je končal asfalt. Za nadaljevanje poti je ostal samo še makadamski kolovoz. Po pol ure hoje sem prišel do osamljene kmetije, pri kateri sem zavil za več kot 90 stopinj proti prej omenjeni cerkvi. V bližini cerkve sem stopil iz travnika na pokopališče. Samo nekaj sto metrov me je še ločilo od cerkve. Ko sem premagal to razdaljo, sem si na daleč na hitro ogledal cerkev. Ugotovil sem, da jo zidarji trenutno obnavljajo.
Sledila je hoja najprej po makadamski cesti za Hrastnik, ki sem jo zapustil pod osamljeno kmetijo, ob kateri so se pasle trave. Ko sem se približal kmetiji, je stvar izgledala dokaj neugodno, kajti okoli sebe sem videl pašnike, ki so bili ograjeni s trakovi, v katerih naj bi bila električna napetost. Pri hiši sem opazil informativno tablo hud pes, ki na mojo srečo ni bil slišen zaradi laježa oziroma se ni zaganjal proti meni. Nad hišo je bilo pobočje hriba, kateri je nosil ime Spicberk (540 m). Vendarle sem na tem mestu opazil dokaj neizrazito stezo, ki je vodila v gozd. Odločil sem se, da grem po njej. Kakšnih 100 m je bila zaraščena, ko je potekala ob gozdu. Ko sem stopil v gozd, je postala pravi gozdni kolovoz. Ker so bile na tem mestu bukve, hrasti, javorji …, je bilo podrastja sorazmerno malo.
Slabih 45 minut sem hodil pod vrhom Spicberka, dokler nisem dospel do ostankov kamnitih sten, ki so nekoč pripadale kmetiji. Sledil je prihod na jaso, na kateri se mi je odprl svet proti severozahodu, predvsem hribovje, poraščeno z gozdom. Na jasi sem opazil lovsko opazovalnico. Čez travnike, po katerih je vodila v glavnem rahlo spuščajoča steza, sem šel zopet mimo ostankov kamnitih sten kmetije. Ob njih sem opazil tudi jablane. Končno sem dospel do Prapretna pri Hrastniku. Šlo je za dokaj veliko vas, razmeščeno po pobočjih hriba. Tu sem lahko v dolini na svoji desni strani opazil Hrastnik, za katerega sem na pohodu mislil, da gre za Trbovlje.
V Prapetnim sem zavil proti zahodu, kar mi je omogočila asfaltna cesta, ki je vodila naravnost proti kamnolomu Plesko nad Trbovljami. Sprva mi je bila neznanka ogromen industrijski obrat na vrhu hriba. Laično sem se spraševal, ali je to območje rudnika …
Po nekaj deset minut hoje sem prišel do prej omenjenega objekta, ki se je visoko dvigoval v zrak. Šlo je za pravi klasični industrijski obrat iz 20. stoletja. Tu so nekoč proizvajali cement.
Ko sem se dvignil nad cementarno in bi moral zaviti v desno za približno 90 stopinj, sem zagledal ograjo čez cesto in nekaj informativnih tabel: prepovedan prehod, območje kamnoloma, nevarnost padca v globino, razpoke v terenu; dovoljeno za Lafarge cement; obvezna zaščitna oprema … Ko sem malo bolje pogledal območje ograje, sem videl, da mimo vodi steza.
Zakoračil sem po njej. Kmalu sem bil v kamnolomu. Le-ta se je nahajal na vrhu hriba, kjer je bila manjša planota. Obkrožale so jo skalnate apnenčaste gmote t.i lapor, ki je mešanica apnenca in gline, ki je surovina za cement. V umetno narejenih velikih vdolbinah sem opazil kupe surovine. Tu so samevali tudi stroji za kopanje. Ko sem se bližal izhodu iz kamnoloma, sem opazil akacije,  topole … Šlo je za drevesne vrste, ki jih na drugih krajih na tem območju ne bi srečal.
Na koncu kamnoloma me je čakala ograja čez cesto, ki sem jo zopet obšel po stezi ob njej. Bil sem na območju Športnega parka Kipe. Opazil sem nogometno igrišče, motokros progo, ki je v lasti Motokros kluba Zasavje.
Od tu sem se spustil po dokaj strmi asfaltni cesti najprej do regionalne ceste: Trbovlje-Hrastnik. Le-ta me je pripeljala v Trbovlje, najprej na njegove obronke v hribu. Postopno sem šel mimo Hohkrautove kolonije, Gostilne Martin, Kolonije 1. maja in končno sem se spustil do hiše literata Ludvika Omerzela. Na hiši je informativna tabla, ki sporoča, da je tu živel prej omenjeni literat. Pojasnuje, da je bilo to v letih 1907 do 1938.
Ves čas sem opazoval na hribu, ki se nahajal na drugi strani zelo ozke doline, kip rudarja Prometeja, katerega avtor je Zoran Poznič. Spraševal sem se, čemu je namenjena ta skolptura. Ali je mogoče tam vhod v rudnik? Ti kraji so bili za mene popolna uganka. Ničesar nisem poznal.   
Ko sem prišel v dolino, katero je naznanjal tudi potok, ki je tekel po njej, sem bil v centru Trbovelj. Tu sem zavil v rudarsko kolonijo Njive, da sem nadaljeval pot proti Zagorju ob Savi. Stare rudarske kolonije v Trbovljah lahko povežemo z literatom Tonetom Seliškarjem, ki je pesnil o njih. Kmalu sem zopet začel “gristi” v hrib po asfaltni cesti, ki je tistega dne izžarevala veliko vročino, kajti temperature so bile nad 30 stopinj. Okoli mene so bile ves čas stanovanjske hiše.
Hrib se je poravnal, ko sem prispel na območje Kleka. Tu sem se odpravil proti jugozahodu, bolj točo proti vasi Prapreče. Asfaltna cesta se je v tem delu dvigovala, spuščala. Ponekod so bile strmine kar izrazite, zato je bilo po tem delu naporno hoditi  vsaj eno uro, če ne več.  Ko sem prišel do regionalne ceste, ki pride iz Litije in gre proti Trojanam, sem hodil po njej vse do severovzhodnih obronkov Zagorja ob Savi.

Od tu sem se po asfaltni cesti odpravil v breg in iz te ceste zavil proti jugu mimo stanovanjskih hiš v  manjšo grapo, od koder sem se povzpel skozi gozd na vzpetino nad Zagorjem ob Savi. Na koncu sem se spustil po tej vzpetini in prispel v center Zagorja ob Savi, tam kjer je tudi Delavski dom.
Čeprav sem na začetku pohoda mislil, da ne bom hodil po nobeni markirani poti, so se pojavili stari znaki, ki jih je načel že zob časa. Videval sem jih na relaciji Železniška postaja Hrastnik-Prapetno. Kasneje sem izvedel od TD Hrastnik, da gre za nekdanjo Etnološko pot.

Nekaj posebnega na tej tekoči poti so zasavska mesta: Hrastnik, Trbovlje in Zagorje. Ležijo resnično v lepih krajih, ki so obdani z ličnimi hribi, katerih znaten delež je poseljenih. Krona vsega pa je Kum (1.220 m), ki nedvoumno s svoji oddajnikom sporoča kdo je. Priporočam pa še ogled spodnjega video posnetka, na katerem upokojeni rudar Stane Stanič pripoveduje zanimive stvari o rudniku Trbovlje-Hrastnik.