9.4 etapa po Pisateljski pešpoti po Sloveniji: Vrh nad Želimljami-Rašica

Konec februarja 2021 je bilo daljše obdobje sončnega vremena. Modri oblaki, rumeno sonce, rjavkasta travišča, listnata drevesa brez listov, zgodnje pomladansko cvetje: vijolice, črni teloh, trobentice, žafran, hribovita pokrajina z vasmi, zaselki na pobočjih hribov oziroma dolinah, pri čemer so izstopale cerkve, posebno tiste na vzpetinah …, vse to je zaznamovalo pokrajino, po kateri sem hodil tistega dne.
Iz Vrha nad Želimljami sem se usmeril proti vasi Veliki Ločnik. Če so hiše Vrha nad Želimljami razmeščene na planoti, pa je zaselek Veliki Ločnik na hribu. Do tega zaselka se nisem povzpel, kajti že pod njim sem zavil v gozd in začel hoditi proti 748 m visoki Gori, kjer je tudi cerkev Sv. Ahaca.Vzpon na Goro poteka po lepi gozdni stezi, ki se ves čas vzpenja. Na začetku je naklon vzpona nekoliko manjši, proti vrhu pa se povečuje.
Na vrhu se teren poravna, kjer je ravno dovolj prostora za cerkev in dvorišče, pri čemer so glavne pritikline lesene klopce, ki so postavljene, bodisi ob cerkvi ali na robu dvorišča, družbo pa jim delajo listnata drevesa. Cerkev Sv. Ahaca je narejena iz apnenca, ki sem ga opazil tudi v bližnji okolici.  Okenske odprtine so bile pokrite s sivimi, lesenimi ploščami, kar ni prispevalo k vitalnosti te cerkve. Iskal sem kakšno informativno tablo, ki bi predstavila to cerkev, pa jo nisem opazil. Opazil pa sem glinene, okrogle skulpture, za katere sem kasneje ugotovil, da gre za križev pot.Sledil je spust po bregu navzdol do naslednjega zaselka, ki se imenuje Mali Ločnik. Zaselek se mi je zdel bolj živahen kot njegov soimenjak Veliki Ločnik, morda zato, ker je bil na sončni strani hriba. Pot v dolino je vodila po asfaltni cesti, ki je s svojim kontrastom dajala pečet hribu z ducatom dreves in grmovji, poraslim s travo. V dolini pa se nahaja regionalna cesta: Kočevje-Ljubljna, po kateri skoraj brez prestanka hrumijo avtomobili, tovornjaki, avtobusti, motorji …Cesto sem samo prečil in nepričakovano vstopil v sotesko potoka Bajdinc, ki je znan po svojih slapovih. Priteče pa iz Gore, kjer sem bil malo nazaj. Pod sabo sem zagledal zapuščen mlin, stanovanjsko hišo … Tu sem opazil markacije evropske pešpoti E6. Pohodnik postane tu kar nekoliko zbegan, kajti do mlina se ne vidi nobene izrazite steze. Res je, da tu potekata dva gozdna kolovoza, en gre na desno, drugi na levo. Kasneje sem na elektronskem zemljevidu ugotovil, da bi po obeh prišel do mlina. Jaz sem se spustil do mlina po terenu, po katerem so bila razmetana drobna debelca in ne preveč udobno sem se spustiti navzdol.Sledil  je krajši strm vzpon proti Turjaku. Ko sem prispel do prvih hiš, mi ni bilo jasno, ali se nahajam na dvorišču teh hiš ali na cesti. Na svoji desni strani sem opazil vsaj polmetrsko škarpo iz kamenja. Kar oddahnil sem se, ko sem od lastnika hiše izvedel, da je to cesta. Sledila je hoja mimo bajerja, ki so ga pokrivale zelene alge in malo naprej mimo poligona za lokostrelstvo.Kmalu sem prispel do picerije Rozika na Turjaku. Na svoj levi strani sem opazil tudi Turjaški grad. Zelo kratek čas sem hodil po makadamski cesti ob regionalki: Kočevje-Ljubljana. Nato pa sem zavil v gozd, kar mi je zelo prijalo, saj mi je sonce ves čas svetilo v obraz. Tudi postalo mi je manj vroče, v kritju predvsem listnatega drevja. Po gozdnem kolovozu sem najprej prišel do spomenika, kjer so bili usmrčeni partizani v 2. svetovni vojni. Tu se je gozdni kolovoz spremenil v gozdno stezo. Vsaj 45 minut sem se po njej prebijal do vasi Mali Osolnik.

Malo pred vaškim jedrom sem zavil po makadamski cesti proti Rašici. Udobna pot me je po pol ure hoje pripeljala v Rašico. Tu se lahko okrepčamo v diskontu Zalar. Ob regionalni cesti Kočevje-Ljubljana pa se nahaja tudi Trubarjeva domačija, ki je 94. točka Pisateljske poti po Sloveniji. Verjetno gre za najbolj urejeno rojstno hišo, katerega koli slovenskega literata. Lična kamnita poslopja z delujočim mlinom, lesenimi skulpturam, tratami ob potoku Rašica, informativnimi tablami …Pohod je bil zanimiv, poučen in lep. Hodil sem po zanimivih poteh. Češnja na vrhu torte pa je bila Trubarjeva domačija, ki je lepo urejena.

9.4 etapa po Pisateljski pešpoti po Sloveniji: Ljubljana-Ig

Ljubljanski Tivoli je posebno mesto na Pisateljski pešpoti po Sloveniji. Kar 3-krat tu končamo etape in 2-krat ju začnemo. Povsem ljubljanska etapa je tista, ko naredimo 21 kilometrski krog po Ljubljani in obiščemo mesta, kjer so bivali pokojni slovenski pisatelji, imajo zgolj spominsko obeležje ipd.

Če smo v etapi: Vrhnika-Ljubljana preko Rožnika prispeli v Tivoli in s tem tudi v Ljubljano, predstavlja pohod: Ljubljana-Ig etapo, v kateri smo odšli iz Ljubljane proti Dolenski.
Iz Tivolija sem odšel proti centru Ljubljane. Pot me je peljala mimo Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi cesti do Slovenske ceste. Tu sem se usmeril proti Aškerčevi cesti in dalje proti Trnovski cerkvi Sv. Janeza Krstnika. Ker sem obšel cerkev, sem imel priložnost videti za kako velik kompleks gre, vštevši tudi župnišče. V spominu mi je ostal velik kip Marije na jugovzhodnem koncu, ki stoji tik za ograjo.
Za cerkvijo sem si lahko ogledal tudi stanovanjsko hišo, v kateri je nekoč stanoval slavni slovenski arhitekt Jože Plečnik. Vsekakor lična hiška v renovaciji, ni bila pa še senca Plečnikovih značilnih in mogočnih cerkva, meni tako značilnih valjastih in zglajenih stebrov poleg ostalih okrasnih fundamentov.
Po 20 minutah hoje sem prišel do gostilne Livada, mimo katere teče reka Ljubljanica. Ladjica ob gostilni  je samevala v pristanu, malo višje po bregu so bili razmeščeni kanuji … V gostilni in njeni okolici ni bilo opaziti nobenega življenja zaradi razglašene epidemije koronavirusa. Le po ulicah so hodili ljudje, nakateri med njimi so se rekreirali, drugi so menjali lokacijo. Po cesti pa so v neprekinjenih kolonah drveli avtomobili. Zavil sem proti jugozahodu, bolj točno na Pot spominov in tovarištva. Na eni strani sem imel Ljubljanico, na drugi strani Ljubljansko barje, ki sem se mu približeval. Prezreti tudi nisem mogel fini, beli pesek, ki je bil posut po široki cesti. Robove ceste pa so ščitile breze, ki so dajale poti eleganco.
Po nekaj sto metrih je pot zavila proti jugu in kmalu sem stopil na Ižansko cesto, ki pelje proti Igu v skoraj ravni črti, kot bi jo potegnil z ravnilom.

Na tem delu poti me je čakalo presenečenje, kajti ko sem šel mimo Kava bara Pri starem kovaču in še malo naprej po Uršičevem štradonu, sem zagledal pred hišo gospo, ki je urejala okolico hiše. Malo kasneje pa sem zagledal tablico zasebna pot. Takoj mi je bilo jasno, da tu ne bom mogel nadaljevati pot. Po sovražnemu govorjenju in vedenju gospe, sem jo samo vprašal, kje bi lahko nadaljeval pot. Gospa mi je odgovorila: “Po naši zasebni poti  ne. Pojdite kar po Poti spominov in tovarištva.” Odšel sem nazaj po Uršičevam štradonu. Naredil nekaj sto metrov po Poti spominov in tovarištva, se usedel na bližnjo klopco in gledal elektronski zemljevid, kako bi nadaljeval pot. Odločil sem se, da grem na Ižansko cesto, potem pa moram čimprej zaviti iz prometne ceste, ki pelje proti Igu. Najprej sem prečil avtocesto: Ljubljana-Novo mesto, nato hodil nekaj časa proti jugu po Ižanski cesti. Potem pa čisto na pamet zavil proti prevozniškemu podjetju Jatis. Taka tvegana pot se kdaj konča uspešno, kdaj pa ugotoviš, da si pot samo podaljšal. Tokrat nisem imel s seboj iPhona zaradi slabe baterije, na katerem imam elektronski zemljevid Viewranger, ki se obrača glede na smer hoje. Z njim bi lahko preveril, ali me ta pot pelje proti poti, ki sem jo moral zapustiti zaradi privatne poti. Najprej sem hodil po slabi makadamski cesti. Ko je prišla globje na barje, je od nje ostala le steza, ki je vodila po blatnem terenu, ki se je prekinjal z majhnimi kotanjami na stezi, kjer je zastajala voda. Upal sem, da bo pot zavila proti vzhodu in na ta način bom prišel do sprva načrtovane poti. Ko sem prišel do bregov reke Iščice (Ižice), mi je bilo jasno, da bo treba iti nazaj na Ižansko cesto, kar sem tudi storil. Ko sem prišel do table, ki je označevala konec Ljubljane, sem zavil proti vzhodu na asfaltno cesto. Tokrat sem bil prepričan, da me bo ta pot pripeljala na prvotno načrtovano pot. Res se je to zgodilo, po kakšnih slabih 3 km hoje.

Naj pa tukaj omenim, da je potrebno hoditi po Ižanski cesti samo par sto metrov, potem se zavije na Lahovo pot – glejte spodnjo sliko, ki prikazuje desni odcep iz Ižanske ceste – ki nas pripelje na Peruzzijevo ulico, kjer prečimo avtocesto podobno kot na Ižanski cesti. Potem pa po kolovozih pridemo na cesto, ki gre na Dolenjsko cesto v Ljublani. Naša GPS sled sledi tej opisani poti.
Ko pridemo do smerokaza za Pisateljsko pot po Sloveniji, zavijemo proti jugozahodu, da hodimo proti Igu. Po makadamski cesti hodimo vsaj 2 km.  Makadamska cesta gre naprej proti Dolenjski cesti, mi pa zavijemo na stezo, ki vsaj 1 km poteka po barju. Nato stopimo na poljski kolovoz. Po njem hodimo vsaj 3 km, da pridemo do odcepa za Ig. Tu lahko nadaljujemo pot proti Želimljam in zaobidemo Ig, če tako želimo.Pohod je bil malo stresen, kajti zapustitev poti, za katero si preveril na Stravi, da hodijo ljudje, zna biti problem, kar se je izkazalo tudi v mojem primeru. Začeti sem moral iskati pot, ne da bi po njej samo hodil.

9.4 etapa po Pisateljski pešpoti po Sloveniji: Ig-Vrh nad Želimljami

Bila je februarska nedelja, 21. 2. 2021, ko sva bila z Mihom zopet na Pisateljski pešpoti po Sloveniji.  Nebo so pokrivali oblaki. Soncu nikakor niso dovolili, da bi za daljši čas zasvetil. Le nekajkrat je v dopoldanskem času pokukal izza oblakov. Enako lahko trdim tudi za zgodnje popoldne, tam okoli 13. ure. Pokrajina okoli Iga, Želimlj, Pijavih Goric … je bila za slučajnega obiskovalca estetska identiteta, kajti številni hribi, raznovrstnih oblik, z naseljenimi kraji, cerkvami in oddajniki, so bili za oko lepo doživetje. Vse to pa se je zaključevalo z ljubljanskim barjem. Tu na jugovzhodu se je končevalo, pri čemer je segalo s svojimi značilnimi sestavinami vse od Vrhnike: številnimi polji, ki so bili ta čas nekateri preorani, druga so še vedno pokrivali ostanki koruznih debel, porezanih pri tleh, ravninski potoki s svojo rjavo vodo, ki so se počasi odtekali po ravnini, obrasli s črno jelšo, vrbami, bičevjem … , travniki z rjavkastim traviščem, ki je bilo še brez življenja …

Informativne table o ljubljanskem barju so pri nama vzbujale pozornost, ko sva se s tehniko nordijske hoje premagovalo pot. Radovednost je bila prevelika, da ne bi prebrala oziroma si vsaj ogledala njihovih vsebin.

Vsaj debelo uro sva se po ravnicah prebliževala Želimljam, ki so zelo razpotegnena vas. Ko sva iz makadama stopila na asfaltno cesto, ki je peljala proti centru Želimlj, sva lahko na osamljenih hišah ob cesti že zazrla na hišnih tablicah napis Želimlje. Potem sva hodila slabo uro, da sva prišla do centra.
Na severu Želimlj sva zavila na gozdno stezo, ki je bila predstavljena kot Svarunova pot.Vzpenjajoča pot naju je po tričetrt urni hoji pripeljala do Vrha nad Želimljami, kjer sva končala pohod. Med hojo po tem delu sva lahko opazila smerokaze za Slovensko pisateljsko pot, Evropsko pešpot E7, ki se je vila proti Iški in tudi Knafljčeve markacije.Vedno, ko prvič hodiš po tebi neznanih krajih in če so še slikoviti, je to najboljši recept, da ti je pohod všeč. Poleg tega pa nisi deležen še kakšnih neprijetnih vremenskih dogodkov, kot so dež, močan veter, megla …