1.9. etapa po gorenjski pisateljski pešpoti: Jesenice (Senožeti)-Kranjska Gora

Človek se niti ne predstavlja, kako so Jesenice razpotegnjene v ozki dolini med Mežaklo in Karavankami. To spozna, ne ko se vozi z avtom skozi Jesenice, ampak ko gre peš. Svojo 9. etapo po Slovenski pisateljski poti sem pričel v Senožetih. Le-te so že v bližini centra Jesenic, kjer je občinska stavba, gimnazija, železniška postaja … Na trgu Toneta Čufarja poleg Gimnazije Jesenice sem opazil doprsni kip delavskega pisatelja, pesnika in dramatika Toneta Čufarja (zaporedna številka 51 v knjigi Slovenska pisateljska pot).Enak kip se nahaja tudi v Spominskem parku na Plavžu. Ta park je vredno obiskati, kajti v njem se nahajajo različne drevesne vrste iz raznih delov sveta, okrasne cvetlice,  spominska kapelica, nagrobniki padlih vojakov v 1. svetovni vojni, doprsni kipi jeseniških partizanov in revolucionarjev …Začel sem se približevati Kolesarski poti: Jesenice-Rateče. Začetek poti je zahodno od Jesenic pod bregovi Mežakle. Table so obveščale, da je bila zgrajena s pomočjo Evropskih sredstev. Bila je ožja od lokalne ceste in po sredini je imela belo, prekinjeno t.i. črtkano črto, ki je ločevala kolesarje, ki so prihajali iz nasprotnih smeri.Pot je bila opremljena tudi z znaki. Koristni so mi bili znaki, ki so prikazovali strmino vzpona. Človek dobi občutek, koliko je strm npr. 17 % klanec, namreč pogosto se te strmine omenjajo v prenosih kolesarskih dirk.Na poti ne moremo spregledati Mejnega prehoda Karavanke na Hrušici. Nase opozarjajo sinje modre stavbe, s stolpiči, stebri … in velikimi površinami.Kolesarska pot je bila do Mojstrane razgibana z nekaj krajšimi, dokaj strmimi vzponi in spusti. Vse to se je dogajalo v spodnjih delih strmih pobočij Mežakle, katere greben se dviguje nad 1000 m.V Mojstrani, ki je značilna Alpska vas, se izgubijo krajši klanci in pot se začne rahlo, enakomerno vzpenjati proti Kranjski Gori.Tu se je pojavilo veliko kolesarjev, ki so se vozili mimo mene v obeh smereh. Stanje je bilo dokaj podobno kot na cestah, kjer vozijo avtomobili, s to razliko, da so kolesa manj glasna, z drugačnim zvokom in manj robustna. Če bi prišlo do trka s kolesarjem, bi bilo prav gotovo boleče.Po terenu, po katerem je korak gladko, enakomerno tekel, so šle mimo mene vasi: Dovje, Belca, Podkluže, Gozd Martuljek in Log dokler nisem dospel do Kranjske Gore. Na tem delu poti se je na severozahodu pojavilo novo gorovje Julijske Alpe, ki so nasledile Mežaklo. To gorovje je v bližini Martuljka pokazalo tudi svojo apnenčasto, skalnato strukturo gora v špicasti podobi in višino čez 2000 m.Reka Sava Dolinka naredi na tem delu poti svoj pečat, pa čeprav na ozkem predelu. Rečno strugo pomembno zaznamujejo prodni nanosi, ki ga tvorijo manjši in večni prodniki, med katerim teče reka turkizno zelene barve.Vršaci Julijskih Alp postajajo vse lepše oblike. Gre za zelo slikovite kraje, ki se dotaknejo človeka, bodisi ga prestrašijo s svojo grobostjo, so mu enostavno lepi in zanimivi, se želi povzpeti na njih …Zadnji del poti se mi je kar vlekel. Nikakor nisem mogel zaobiti greben, ki se dviguje južno od Kranjske Gore, da bi zagledal kranjskogorska smučišča, katerim mesto nudi gora Vitranc.Kranjska Gora je morda najbolj Alpsko naselje v Sloveniji z vidika podob stavb in okolice. Turizem ji je prinesel kar znaten delež denarja, kar se vidi na vsakem koraku. Hiše in stavbe so estetsko zasnovane, pogosto velikih gabaritov, da se lahko ukvarjajo s turizmom. Množico turistov lahko opazimo na ulicah Kranjske Gore. Predpostavljam, da jih druga leta poleti ni bilo toliko kot v letu 2020, ko grozi corona virus. V Kranjski gori ima virus soimenjaka, kajti tu deluje igralnica Korona.

Na koncu sem moral poiskati rojstno hišo pisatelja zgodb o Kekcu. Gre za Janeza Jalna, ki je Kekca pripeljal v življenje. Pred vrati se nahaja tudi doprsni kip pisatelja (številka 53 v knjigi Slovenska pisateljska pot)

Popularnost so mu dali igrani slovenski filmi, ki so bili narejeni na podlagi Jalnovih zgodb. Pred hotelom Lek so postavili park, v katerem je glavna figura Kekec v obliki spomenika. 9. etapa je bila na svojo konfiguracijo terena in tekočih poti ena lažjih etap po Gorenjski. Po svoji lepoti ji lahko damo v bok bohinjsko etapo iz Bohinjske Bistrice čez Pokljuko na Bled. Ob lepem vremenu noben pohodnik na tej etapi ne more ostati  ravnodušen, kajti pokrajina ga očara s svojo prirodno lepoto.

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja