2.2 etapa po goriški pisateljski pešpoti: Bovec-Kobarid

Turistični kraj Bovec, obkrožen z Julijskimi Alpami, reka Soča … so jamstvo, da bomo hodili po lepih krajih.

Z Mihom sva se iz Bovca odpravila proti reki Soči v smeri juga. Najprej sva hodila proti letališču Bovec. Letališče je takrat na sebe opozarjalo s padalci na nebu, ki so se z veliko hitrostjo približevali tlom.

V krožnem križišču pred letališčem sva za zelo kratek čas zavila proti vzhodu, nato pa sva zopet hodila proti jugu. Prečila sva Sočo pred vasjo Čezsoča, ki je turistični kraj. Opazila sva lahko številne kajake v svoji plastični, aerodinamični podobi in živih rdečih, rumenih, belih … barvah. Bodisi, da so bili na prtljažnikih avtomobilov ali prislonjeni ob stavbah. Na Soči sva opazila tudi kopalce, ki so iskali svoj počitek, rekreacijo in sončenje na prodnatih tleh, ki jih je prekinjal tok reke Soče.

Hoja sva nadaljevala proti zaselku Dolenja vas, ki je lociran zahodno od vasi Čezsoča, kajti Soča zaradi gorskih verig tu teče proti zahodu. Če pogledamo njen tok iz Trente: na začetku teče proti jugovzhodu. Ko dobi pritok Zadnjico se obrne proti jugozahodu. V Malih koritih se obrne proti zahodu. V bližini Bovca se usmeri zopet proti jugozahodu. Pri zaselku Log Čezsoški se obrne proti jugu in nadaljuje svoj tok proti jugovzhodu, pri čemer se pri Kobaridu zopet obrne povsem proti jugu.

Kar nekaj časa sva hodila po asfaltni cesti proti zahodu ob zelo strmem grebenu. Občutek sva imela, da hodiva proti severu, nazaj proti Trenti. Tu Soča ni bila vidna očem, da bi služila kot orientir. Po 10 km hoje se je na najini desni strani pojavila smaragdna Soča s svojimi prodnimi nanosi, ki so se s svojo belino bleščali v sončni svetlobi.

Na tem delu sva občudovala slap Boko, ki pada po pečinah. Voda se zbere malo nižje v strugi, ki se zlije v Sočo samo po 1 km toka.

Od zaselka Loga Čezsoškega sva hodila po makadamskih kolovozih proti Trnovem ob Soči po levem bregu.

Kasneje sva zapustila levi breg Soče in se prebijala po planinskih kolovozih do mostu, ki je bil v bližini Trnovega ob Soči.

Tam sva prečila Sočo, da sva prišla na njen desni Breg. Za mostom je bil kamp Trnovo in gostinski objekt t.i. recepcija, kjer sva se okrepčala.

V tistem trenutku se nisva zavedala, da naju čaka adrenalinska hoja ob reki Soči vse do Kobarida. Vdelana steza, ki je potekala čez drm in strm, sprva tik ob desnem bregu Soče, polna majhnih in velikih skal, z vdolbinami, v katere nikakor nisi smel stopiti, na nekaterih mestih je bila razdalja med zgornjo in spodnjo točko oziroma obratno, kar velika, da se je bilo potrebno pošteno razkoračiti, naju je uspešno vodila proti Kobaridu, kljub fizičnim naporom.

Pri mostu Prosja sva zapustila desni Breg Soče in se preselila na levi breg. Tu ni bilo hoje tik ob Soči, ampak po njenih bližnjih in daljnih bregovih. Pot se je spuščala in dvigovala. Občasno zavila po strmini globje v gozd in se vila zelo kratek čas po bolj ravnem dvigajočem in spuščajočem terenu. Pred nama sva lahko opazovala gorske grebene, ki so se pri Kobaridu približevali eden drugemu in zapirali strugo Soče.

Na počivališču, ki je bilo dvignjeno nad Soča vsaj 100 višinskih metrov ali več sva lahko opazovala kajakaše, ki so se spuščali po Soči. Izziv jim je bila brzica, ki je bila pod nama. Posamično so se spustili po njej. Se ustavili ob robu, kjer tok reke ni bil preveč močan in se obrnili nazaj proti toku in skušali veslati proti toku. Ne vem, ali so to počeli iz zabave ali za trening.

Iz počivališča sva se strmo povzpela navzgor po bregu, da sva prišla na planoto, na katero so naju vodile lesene stopnice.

Na planoti moramo biti previdni, kajti hodimo približno kilometer, potem pa moramo zaviti navzdol do struge Soče. Ta odcep bi potreboval smerokaz. Naju z Mihom je pot potegnila naprej po planoti, kar ni najbolj ugodno. Če se to zgodi, se je najboljše vrniti nekaj sto metrov nazaj in poiskati prej opisani odsek, ki je tudi na spodnji sliki.

Ko pridemo do Soče, lahko v poletnih dneh srečamo kopalce, ker je tam divje kopališče. Sledi vzpon do kampa Koren. Nato spust do Napoleonovega mostu, kjer je tudi odcep za Vrsno. Midva z Mihom sva šla do Kobarida, kjer sva se okrepčala.

Šlo je za posebno etapo, kajti vsebovala je tipično hojo ob rečni strugi, po kateri teče gorska reka Soča. Pri taki hoji se poveča adrenalin v krvi, kajti ves čas moramo biti na preži, da se ne zvijemo nogo, zdrsimo po brežini, zlomimo krhke palice za nordijsko hojo … Hoja po takem terenu je fizično utrujajoča še bolj kot po klasičnih makadamskih, asfaltnih in gozdnih stezah. Ves čas menjamo ritem vzpenjanja in spuščanja. Delamo neke vrste intervale. Ves ta napor pa poplača slikovita narava s svojimi temno zelenimi gozdovi, gorskimi verigami, skalnatimi vrhovi in smaragdno gorsko reko, ki so jo poimenoval Soča.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.