Z Mihom sva etapo začela pri Napoleonovem mostu na obrobju Kobarida v bližini kampa Koren. Smerokaz Drežnica, Tolmin, Vrsno naju je usmerila proti jugovzhodu v smeri legendarne gore Krn (2224 m).

Hodila sva po regionalni cesti. Sprva naju je pot vodila rahlo navkreber skozi vasi Ladra in Smast.

Pri vasi Smast sva začela hoditi v breg. Po približno tri četrt ure sva prišla do zaselka Libušnje.

Iz Libušenj naju je čakala 45 minutna strmejša hoja do Vrsnega, pri čemer sva bila še vedno na regionalni cesti. Ker sva dobila višino, sva lahko na najini desni strani občudovala pogorje Kolovrata.

Nekoliko bolj na severozahodu je bilo v daljavi pogorje Stola v Breginjskem kotu.

Na najini desni strani pa naju je s svojo lepoto očaralo pogorje Krna in ostalih gora v njegovi okolici.

Med hojo navkreber se je na najini desni strani videla tudi cerkev Sv. Lovrenca, ki je na jugovzhodu vasi Smast. Njena lokacija je na griču. Ob cerkvi najdemo grob pesnika Simona Gregorčiča t.i. Goriškega slavčka.

Prijeten občutek je bilo zagledati krajevno tablo Vrsno, saj sva se z Mihom do vasi iz Kobarida vzpenjala vsaj 2,5 ure.

Usmerjevalne table so naju vodile do rojstne hiše pesnika Simona Gregorčiča (zaporedna številka 53 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Rojstna hiša pesnika je v obliki dvojčka.Preurejena je v muzej. Drugi del hiše pa je stanovanjski objekt. V njej živi družina sorodnika Simona Gregorčiča, ki po potrebi razkaže hišo pesnika, ki jo krasi markantna vinska trta.

Iz Vrsnega sva se odpravila proti Tolminu. Da bi se spustila do reke Soča, sva morala najprej priti do vasi Selce pod Krnom.

Tu sva zavila na betonsko cesto, ki je imela vrezane žlebove, da je nudila večje trenje vzpenjačim traktorjem v zimskem času, ko je teren zasnežen.

Malo kasneje sva na strmih, golih brežinah na najini levi strani zagledala čudovit Gregorčičev slap. Gre za daljši slap, vendar z manj obilnim curkom.

Pot naju je vodila na rob gozda, kjer sva zagledala planinsko stezo, ki se je v oblik serpentin strmo spuščala do vasi Selišče.

Iz Selišča sva po lokalni cesti hodila do večje vasi Volarje, ki je že povsem v bližini Soče.

Iz vasi Volarje je bilo potrebno še vedno hoditi po lokalni cesti za Tolmin. Pot se je v glavnem vzpenjala na levem bregu reke Soča. V bližini vasi Gabrje sva zavila proti kampu Gabrje. Tu sva se v gostinskem obratu okrepčala.

V kampu Gabrje imajo jadralni padalci pristanišče. Ves čas sva jih lahko opazovala na najini levi strani v bližnji in daljni okolici vzletišča Kobala.

Iz kampa sva se odpravila proti Tolminu. Pred sabo sva že od Volarij gledala grad na Kozlovim Robu nad Tolminom. Ker sva vedela, da leži v bližini Tolmina, nama je bilo jasno, ko prideva v njegovo bližino, tudi Tolmin ne bo daleč.

Več korakov sva naredila, bližje je bil grad. Obhodila sva ga po njegovem vznožju po jugozahodni strani. Ko sva vstopila v Tolmin, sva se usmerila proti severovzhodu, da sva prišla v center Tolmina. V hotelu Dvorec sva si zopet naročila okrepčilo.

Čakala naju je hoja proti jugovzhodu ob reki Soča do Mosta na Soči. Sočo sva prečila preko mostu, pri čemer sva pred sabo zagledala kopališče na sotočju Tolminke in Soče.

Krenila sva naprej ob Soči. Hodila sva ob regionalni cesti, ki povezuje Tolmin in Most na Soči. Večino časa sva hodila po kolesarski in pešpoti ob glavni cesti. Kratek interval sva morala hoditi tudi po regionalni cesti v območju tunela Pod Ključem.

V bližini vasi Modrej sva zavila proti Soči in hodila tik ob njeni strugi do Mosta na Soči. Na akumulacijskem jezeru sva lahko opazovala ljudi, ki so se rekreirali s pomočjo supov, čolnov na vesla, kajakov …

Na Mostu na Soči sva obiskala rojstno hišo Ivana Preglja (zaporedna številka 54 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Nekoliko višje na bregu pa je postavljen spomenik v njegovo čast pod cerkvijo Sv. Mavra.

V tej etapi se dvignemo nad reko Soče kar v znatni meri proti Vrsnemu. Imamo lepe panoramske poglede na okoliške hribe, ki se nahajajo v krogu 360 stopinj. Pod sabo pa dolino Soče. V drugem delu se zopet spustimo k Soči. Pri Mostu na Soči pa se gorski grebeni zopet približajo eden drugemu. Tu se bomo morali povzpeti na planoto Banjščice in preko doline Čepovani priti do Grgarja, kjer je bil rojen partizanski pesnik Matej Bor.