Mesečni arhiv: avgust 2020

3.2 etapa po pomurski pisateljski pešpoti: Puconci-Sv. Trojica

Na tej etapi sem obiskal rojstni kraj Edvarda Kocbeka (zaporedna številka 4 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Rodil se je v Svetem Juriju ob Ščavnici. Občina Sveti Jurij ob Ščavnici je tudi naša zadnja občina v Pomurju, če gledamo iz vidika Slovenske pisateljske poti.

V samem centru vasi je stala tudi njegova rojstna hiša do leta 1947, ki pa je bila porušena. Nanjo spominja marmorna plošča na pobočju travnika.

V neposredni bližini je doprsni kip pisatelja Edvarda Kocbeka.

Čez cesto je cerkev sv. Jurija.

Ob cerkvi si lahko ogledamo doprsni kip politika Antona Korošca.

Poleg njega je doprsni kip nadškofa Vekoslava Grmiča.

Pod zaporedno številko 5 je v knjigi Slovenska pisateljska pot zabeležen Bratko Kreft. Rodil se je v Biserjanah, ki je v bližini Svetega Jurija ob Ščavnici, vendar je njegova rojstna hiša porušena zaradi gradnje avtoceste.

Na tej etapi smo obiskali še Sveto Trojico v Slovenskih Goricah ob jezeru Gradišče imenovano tudi Gradiško ali Trojiško jezero. Ob jezeru so energijske točke.

V tem kraju je zelo markantna cerkev sv. Trojice, ki se vidi iz bolj oddaljenih krajev, če se nekoliko dvignemo. Poleg cerkve je tudi samostan.

Tu je od leta 1907 do 1914 služboval Alojz Kraigher (zaporedna številka 6 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Krajši čas je nudil v tem kraju gostoljubje Ivanu Cankarju. To se je zgodilo od novembra 1910 do maja 1911. To je obeleženo s spomenikom in barom Cankar na Sveti Trojici.

Ta etapa poteka delno po Pomurju, delno pa že po Podravju. Relief postane bolj gričevnat. Najprej se pojavijo Slovenske gorice, kasneje pa še Haloze. Pot na zemljevidu je samo načrtovana in še ni bila hojena. Na zemljevidu sem videl je načrtovana hoja po nekaj gozdnih stezah, poljskih stezah ali kolovozih, ki so vedno kritični glede svojega obstoja, če niso hojeni na terenu.

3.1 etapa po pomurski pisateljski pešpoti: Velika Polana-Gančani

Pisateljska pešpot po Sloveniji in njen navdih Slovenska pisateljska pot se pričneta v Veliki Polani v Prekmurju. Velika Polana se nahaja jugovzhodno od Murske Sobote. Je pa že v bližini Madžarske, v bližini kljunu Slovenije, če gledamo Slovenijo kot kokoš. V Veliki Polani je bil rojen znameniti prekmurski pisatelj Miško Kranjec. V samem centru vasi je njegova rojstna hiša, ki je preurejena v muzej.

Rojstna hiša Miška Kranjca v Veliki Polani

V bližini je osnovna šola Miško Kranjec, ki je dobila ime po njem. Tam je tudi doprsni kip pisatelja.

Poleg tega je dobila občina Velika Polana od Turistične zveze Slovenije priznanje za 1. mesto v kategoriji trška mesta za leto 2013. Center vasi je poln okrasnih rastlin po oknih hiš in vrtovih, ki so negovane, lepe in urejeno nasajene. Na vrtovih je pokušena in vzdrževana trava. Hiše lepo izgledajo: urejene fasade; stavbno pohištvo je vzdrževano in popleskano …

Občina Velika Polana je na svoji spletni strani zapisala: »Park Dežela štorkelj se nahaja v središču vasi Velika Polana. V parku rastejo različne avtohtone rastlinske in drevesne vrste – travniško rastje, bela vrba, hrast dob, šipek, topol, črna jelša, …- značilne za naš močvirnati svet. V parku se nahaja tudi Štrkova izobraževalna pot, ki vam bo ponudila bogate informacije o beli štorklji in ostalih znamenitostih in zanimivostih naše občine: certifikat Guinnessove knjuge rekordov , Entente florale of Europe – najlepši kraj v Evropi leta 2014,  1. mesti za najlepšo trško jedro v Sloveniji v letih 2013 in 2016 in 1. mesti za najlepši izletniški kraj v Sloveniji leta 2014 in 2017.

Vasi Velika in Mala Polana pa sta tudi nosilki naslova Evropska vas Štorkelj, katerega jim je leta 1999 podelila Evropska fundacija Euronatur. Velika in Mala Polana imata največ gnezdišč bele štorklje v Sloveniji. Okolje z obilico hrane za štorklje in predvsem skrbni kmetje, ki negujejo močvirne travnike in potočja, so glavni razlog, zaradi katerih se bela štorklja vsako leto znova in znova vrača v Veliko Polano in okolico.

Iz Velike Polana sem se odpravil proti Hotizi, ki je že v bližini meje s Hrvaško. Do tja me je vodila kolesarska steza, ki je potekala ob lokalni cesti. Kot je značilno za pomurske vasi, sem v Hotizi oziroma v Ložiču, kot je pisalo na hišnih tablicah – kot mi je razložil domačin: “Ložiči so ulica v Hotizi” oziroma predel Hotiz – hiše potekajo ob cesti, ob kateri je tudi pločnik, ki ves čas “valovi” zaradi vhodov v stanovanjske hiše. Te hiše pa se zelo malo širijo. Na koncu Hotize sem zavil za 90 stopinj v desno oziroma proti jugozahodu, da sem se usmeril proti Bistricam, ki so dolnja, srednja in zgornja.

Najprej sem nadaljeval pot do Dolnje Bistrice. Nekoliko naprej iz Hotize sem pri Bencinskem servisu Ina v daljavi videl vmesni cilj, od koder sem lahko videl nadaljevanje moje poti.

V tej etapi sem obiskal vas Dolnjo Bistrico, kjer se je rodil pisatelj Ferdo Godina. V tem delu sem opazil markirano pot, ki je nosila ime Pot treh Grofij, katero je pripravilo PD Lendava. Le-to sem kmalu zapustil, kajti ne gre v Dolnjo Bistrico, kot gre Pisateljska pešpot po Sloveniji, da obišče stanovanjsko hišo, kjer je literarna dela ustvarjal Ferdo Godina. Najprej sem šel mimo table Občina Črenšovci, ki je samevala ob robu polja. Nato pa me je ravna asfaltna cesta skozi gozdiček pripeljala v vas. Pot me je peljala skozi vas, ki je bila zopet razpotegnjena ob lokalni cesti. Na mestu, kjer je bila avtobusna postaja, sem zavil nekoliko bolj proti jugozahodu, dokler nisem prišel do odcepa, ki me je odpeljal proti prej opisani želeni točki.

Hiša, povezana s Ferdom Godino, se je pojavila pred mojimi očmi. Ograjna vrata do hiše so bile zaklenjena. Drevesa okoli hiše so zastirala pogled na hišo. Zato tudi ni bilo mogoče opaziti plošče, ki je označevala, da je v njej ustvarjal v nekem času pisatelj.

Pot sem nadaljeval proti Srednji Bistrici. Tu sem moral po makadamskem kolovozu doseči vas. Sonce je močno pripekalo, pri čemer so me obdajale njive, na katerih je bila posejana koruza … To spokojnost je zmotil motorist, ki se je pripeljal mimo mene in še pred Bistrico zavil proti severu na območje preostalega polja. V Srednji Bistrici sem si med drevesi vzel krajši počitek, kajti čutil sem utrujenost. Topel zrak je puhtel okoli mene in v mene, kar zelo hitro sproži suha usta, pri čemer je edina rešitev pitje tekočine, v mojem primeru vode iz Danine plastenke. Po nebu so se podili oblaki, ki so začasno prekinili “prihod” sončnih žarkov do tla, kajti nebo se je pooblačilo. To mi je dajalo energijo za nadaljevanje poti. Čez polja sem dospel do Gornje Bistrice, katero je naznanjal Spomenik Antona Martina Slomška.

Za mojo glavo, ki si je želela, da bi končal s pohodom, se je Gornja Bistrica vlekla vsaj slaba 2 km, dokler nisem v daljavi zagledal naslednjo vas, ki nosi ime Melinci.

Pot do Melincem po regionalni cesti, ki je bila obdana s koruznimi, žitnimi polji …, sem si krajšal s piski pametne ure, ki so naznanjali prehojene nove kilometre.

V Melincih se je ponovila zgodba iz Gornje Bistrice, ko sem slaba 2 km hodil skozi vas po regionalni cesti. Ves čas so bile ob meni stanovanjske hiše, kakšna gostilna, sakralni objekti, gasilski dom …

Zgodba poti iz Melincov do Ižakovcev, ki so zadnja vas pred Beltinci, se je ponovila: regionalna cesta, ki je peljala predvsem mimo koruznih polj, dokler ni dosegla Ižakovcev. Ižakovci so ponovno razpotegnjena, dolga vas, najprej ob regionalni cesti, nato pa ob lokalni cesti. Tudi tu sem lahko med drugim videl klasične panonske stanovanjske hiše in kmetije. Med njimi so bile tudi novogradnje, ki so bile grajene po zadnjih gradbenih trendih.

V Ižakovcih sem opazil gozdno združbo, v kateri so prevladovale akacije.

Po približno 45 minutah hoje sem dospel v Beltince, ki je eden večjih krajev v tem delu Pomurja. Tu so trgovine, gostilne, bencinska črpalka … Ne moremo pa prezreti lepe, evangeličanske cerkve v centru naselja ter gradu, ki se nahaja v bližini cerkve.

Sledil je zadnji del pohoda od Beltincev do Gančanov, ki se nahajajo severno od Beltincev, na distanci približno 4 km. Ker je ob lokalni cesti, po kateri drvijo motorna vozila, kolesarska steza, je za pohodnika najboljše, da krene kar po njej. Pohod končamo v centru Gančanov, kjer je bife, trgovina, gasilski dom …

1. etapa po Prekmurju iz Velike Polana do Gančanov nam ponudi tipično pokrajino z ravnimi asfaltnimi cestami, listnatimi gozdovi, v katerih bujno uspevajo črne jelše, kjer so tla bolj vlažna, akacije, hrasti dobi … Ob cestah pa razpotegnjene vasi, ki so skromne v svojo širino. Srečujemo se tudi s sakralnimi objekti, kjer se izvaja protestantska liturgija. Cerkve in ostali sakralni objekti niso tako razkošni kot cerkve rimsko-katoliške cerkve. S le-temi se bomo kmalu začeli srečevati, ko bomo prišli v bližino Slovenskih goric oziroma v same Slovenske gorice v etapi od Hrastja-Mote do sv. Trojice v Slovenskih goricah.