Nešteto rok se dviga v zrak, nešteto nog hiti v korak, vidim dan pripet na nebo (kliknite tukaj)

Dogodki se ponavljajo: zopet stojim na štartu pohoda iz Litije do Bogenšperka. Pred približno 10 leti sem stal na štartu pohoda v lastni režiji od Litije do Čateža s podaljškom do Šentlovrenca, da sem si zagotovil prevoz z vlakom do Ljubljane (klik). Tokrat pa moram iti po Pisateljski pešpoti od Litije do gradu Bogenšperk, kjer je nekoč bival Janez Vajkard Valvazor.

Na 1. maja dan 2021, ko je šlo za državni praznik dela, je bila Litija in njena okolica zavita v meglo. Ulice so bile bolj prazne. Le v centru Litije so imeli postavljene stojnice, na katerih so pričeli s prodajo sadja, zelenjave … Odpravil sem se proti vzponu, ki me je vodil proti naslednji občini Šmartno pri Litiji.

Po slabi uri hoje sem prišel do informativne table: Šmartno pri Litiji. Ko sem se začel spuščati po hribu, sem zaslišal prvomajsko budnico. Vedno bolj sem se približeval izvoru ubranih koračnic, dokler nisem med bloki zagledal Pihalni orkester.

Malo korakov naprej sem zagledal center Šmartnega pri Litiji in njihove nepozabno cerkev sv. Martina. S  svojimi vitkimi zvoniki, temno rdečo barvo je izstopala iz okolja. Po 10 minutah, ko sem jo prvič zagledal, sem stal pred njo. Njeni gaberiti niso dovoljevali slikanja v njeni bližini, da bi jo zajel v celoti. Bilo je pa dosti možnosti za slikanje iz kasnejših panoramskih perspektiv.

Kmalu za cerkvijo pa je bilo nekdanje domovanje pisatelja Slavkota Gruma (št. 32 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Ko sem bil pred leti pred to hišo, je še bila informativna tabla o Slavkotu Grumu. Tokrat je bila še opazna tabla pred teksta.

Potem, ko sem šel mimo Zbiralnega centra Šmartno pri Litiji, je kmalu sledil obrat za 90 stopinj, kajti usmeril sem se na makadamsko cesto in v hrib. Še pod hribom sem zagledal prvo informativno tablo: Bogenšperk. Na delu, kjer se je hrib malo poravnal, so stale novogradnje in dve hiši, starejšega datuma.

Povzpel sem se do vrha, kjer se je začel bukov gozd, kateremu so delale družbo v veliko manjšem številu predvsem jelke, kakšen borovec, javor … Po približno pol ure hoje sem prispel na travnik z lovsko prežo in lepim razgledom na hribovito okolico s hišami po bregovih.

Kmalu sem spet zakoračil v gozd, se po gozdnih kolovozih, ki so bili posebej po ilovnatih vzponih spolzki kot posledica dežja, ki je pred tem padal. A klub tej maši težavi sem se uspešno povzpel na vrh hriba. Stopil sem iz gozda in nekaj metrov pod sabo zagledal lično urejeno stanovanjsko hišo z vzorno urejenim vrtičkom.

Za to hišo sem se spustil na makadamsko cesto, ki me je pripeljala tik pred asfaltno cesto, ki pride iz Šmartnega. Tu sem zavil levo, na bližnji trim. Po tem terenu sem se dvignil do gradu Bogenšperk. Med potjo pa sem občudoval gosto zaraščen čemaž, ki bi ga prepoznal tudi miže po njegovem značilnem vonju po česnu. Nekaj sto metrov pred gradom so se začele serpentine, posute s finim peskom.

Po 2 urah hoje sem prispel na dvorišče za gradom Bogenšperk. Tu so imeli svoje mize, klopce …iz Javnega zavoda Bogenšperk, ki so stregli pijačo, torte, … Kuhinja pa je začela obratovati šele ob 12. uri. Po teh sediščih in za mizami je posedalo nekaj ljudi. Tudi sam sem si privoščil krajši počitek za okrepčilo na tako lepem in živahnem kraju.

Če je grad imel na vzhodnem pročelju preprost videz, je bilo povsem drugače na dvorišču v notranjosti gradu, kjer so svoj čar dajali oboki, kapelica … Na zahodni strani je bila slika povsem drugačna, kajti razne pritikline, kot izbočeni deli stavb in drugo okrasje, so naredili grad atraktiven iz estetskega in fotogeničnega vidika. Tu je nekoč živel Janez Vajkard Valvazor (številka 31 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Po isti poti sem se vrnil nazaj v Litijo, s to razliko, da v bližini hiš na planoti nad Šmartnim, nisva šla skozi gozd po vrhu hriba, ampak po spodnjem travniku in potem mimo hiš do doline.

Okoli 14. ure sva se z Mihom, ki se mi je pridružil na gradu Bogenšperk, vrnila v Litijo. Očitno pa je tu popularno tudi veslanje po Savi, kajti na reki sva opazila raftarje, ki so z veliko hitrostjo “drveli” mimo Litije.
V strukturi litijskih zgradb pa lahko opazimo stanovanjske hiše, blokovska naselja, tovarne in trgovine.

Kraj Litija in njena okolica je zanimiva, ker skozi njo teče reka Sava, ki se je vtrla strugo ob strmih pobočjih bližnjih hribov. Ti hribi so na nekaterih mestih goli in tam običajno stojijo hiše, ki razbijajo monotonost pokrajine.

Pot iz Janč do Litije je bila dobro označena. Tudi sama pot je bila večino časa makadamska. Samo zadnji del sva hodila po stezi, ko sva se spuščala proti reki Savi.

Pot naju je pripeljala na Janče. Janče so ena tistih planinskih točk, kjer se dnevno zbere veliko planincev, kolesarjev in ostalih obiskovalcev, kar pa ni nenavadno glede bližine Ljubljane. To lahko sklepamo iz prostornega in urejenega planinskega doma, ki ga upravlja planinsko društvo Litija. Otroci imajo na razpolago igrala v obliki jagod. Odrasli pa plesišče. Skratka zelo zanimiva in gostilniško bogata turistična točka.
Hodila sva po gozdnih cestah, nato pa naju je makadamska cesta pripeljala do zanimive hiše. V ogradi za hišo so se pasli konji. Hišo pa sta čuvala dva psa, ne preveč napadalna. Lajala pa sta, da bi odgnala prišleke. Pot se je nato strmo spuščala po travniku, da sva prišla do hiše Zgornja Jevnica 19.

Iz Zgornje Jevnice sva se po gozdni poti, ki je bila hudourniškega izvora, spustila do Jevnice.

Pohod iz Litije do Bogenšperka in nazaj v Litijo ter iz Litije čez Janče do Jevnice je naporen iz tehničnega vidika. Razdalja je dokaj velika, vzponov in spustov je kar nekaj. V lepem vremenu smo nagrajeni z lepimi pogledi v doline, na hribe, ki se dvigujejo nad njimi. Pokrajini pa svoj čar daje tudi reka Sava.

Po nekaj pretečenega časa sem zopet dospel v Jevnico, kar pogosti kraj mojih pohodov, predvsem v smeri Janč. Pred leti sem hodil tudi etapo: Domžale-Jevnica (klik). Prvi del tokratnega pohoda do Svete Trojice je potekal  po isti trasi kot pred leti, a pri Sveti Trojici sem zavil najprej do regionalne ceste, ki pelje do Moravč. V nadaljevanju poti pa sem se usmeril proti Lukovici pri Domžalah.

Najprej sem hodil proti Senožetom, pri čemer sem moral najprej prečiti reko Savo čez nenavaden most. Bil je zaprt iz vseh strani. Dva avtomobila se nista mogla srečati. Pešec pa se je moral povsem stisniti na rob mostu, če je želel iti mimo njega vozilo.

Ko sem zapustil most sem se začel prebliževati obronkom hriba, ki se konča na višini približno 800 m, kjer so vrhovi Murovica (743 m), Cicelj (836 m), Sv. Miklavž (757 m) … Za kratek čas sem bil na asfaltni cesti za Veliko Vas, ki pa sem jo pri električni infrastrukturi zapustil in začel hoditi strmo v breg. Vsaj 45 minut sem se zadrževal na gozdni stezi, dokler pod vasjo Velika Vas nisem ponovno stopil na asfaltno cesto. Le-ta me je navkreber udobno pripeljala  že večkrat omenjeno vas.

Iz Velike vasi sem se odpravil proti Križevski vasi. Pot se je rahlo vzpenjala, na svoji levi strani sem lahko opazoval Janče in okolico, na moji desni strani pa so bila strma pobočja med Murovico in Ciceljem. Ko sem prišel do cerkve sv. Križa v Križevski vasi, sem se tudi sam začel prečno vzpenjati po strmem pobočju v smeri vrha Murovica in zaselku Sveta Trojica.

Vzpenjajoč po makadamski cesti, sem šel tudi mimo novo gradnje, ki si je svoje mesto našla nekje na sredini prej omenjenega strmega hriba, na mestu kjer je bilo nekoliko več ravnega sveta. Potreboval sem še nekaj sto metrov vzpona, da sem prišel na vrh hriba, ki se pravzaprav vleče na zahodu iz Ihana pa vse do Zagorja. Pod njim pa na jugu v določi kilometrski razdalji teče reka Sava.

Zopet sem potreboval slabo uro, da sem prišel po gozdnih stezah, ki so rahlo valovile do vrha z imenom Murovica (743 m). Na tem vrhu je klopca, zvonec, vpisna knjiga in lep pogled proti Domžalam.

Iz Murovice me je dokaj strma planinska steza vodila do zaselka Sveta Trojica (nad Dobom). Do tega kraja sem hodil zopet slabo uro. Kraj so naznanili vikendi na jugovzhodu. Ko pa sem zagledal cerkev Svete Trojice, sem se odpravil do nje, kajti tu je naslednja točka Slovenske pisateljske poti, označena s številko 33. Tu je našel svoje zadnje počivališče slovenski pesnik in književnik Dane Zajc.

Sestopil sem iz vzpetine, kjer je cerkev Svete Trojice, našel kolovozni odcep za zaselke Kokošnje, Dole pod Sveto Trojico in Selo pri Moravčah, ki je na regionalni cesti, ki pelje proti Moravčam. Do teh naselij sem hodil po udobnem makadamskem kolovozu, ki se ni spuščal preveč strmo.

Iz Kokošenj sem se spustil do Dol pod Sveto Trojico, dokler nisem prispel do asfaltne ceste, po kateri sem se povzpel do Sela pri Moravčah. Tu sem dober kilometer naredil po regionalni cesti 415, dokler ni bil pred mano razcep za vas Imenje.

Približno pol ure sem se vzpenjal do miniaturnega prelaza v Imenjah, da sem se začel spuščati po asfaltni cesti proti Spodnjim Kosezam. Od tu sem pešačil proti Spodnjim Praprečam, ki pa so vas tik pred Lukovico pri Domžalah. Na svoji desni strani sem opazoval cerkev sv. Luka.

Ko sem prečil avtocesto: Ljubljana-Celje čez nadvoz, sem stopil na cilj tokratnega pohoda, ki je bil v Lukovici pri Domžalah. V Lukovici se lahko okrepčamo v tradicionalni gostilni Furman, ki je svojo ponudbo razširila s kvalitetnimi picami in domačim pivom.

70 % tokratnega pohoda me je vodila čez hribovito in gozdnato pokrajino. Zadnjih 20 % poti sem hodil skozi naselja občin Moravče in Lukovica pri Ljubljani. Glede na to, da sem po teh krajih že hodil pred leti, mi niso bili presenečenje na relaciji: Jevnica-Sveta Trojica. Pot iz Svete Trojice do Lukovice pri Domžalah mi je bila noviteta. Dejstvo je, da nikoli preveč rad ne hodim po regionalnih cestah, kjer je močnejši avtomobilski promet, vendar na mojo srečo je bilo te hoje za slabe dva kilometra. Hoja čez vasi, kjer se po cestah ne vozi preveč vozil, pa mi je dokaj simpatična, kajti lahko opazujem hiše, življenje okrog teh hiš, vrtov, vrtičkov, polj …