Mesečni arhiv: junij 2021

6.3.a etapa po savinjski regiji: Celje-Topolovec

Ko sem izstopil iz železniške postaje Celje, do koder sem se pripeljal z vlakom, sem bil obdan s poletno pokrajino, ki se je naselila v arhaičen del Celja. Celjski dom in okolica je bila obdana z listnatim drevjem, ki je svojo življenjsko silo razkazovalo z zelenimi, klorofilnimi listi. V zgodnjih jutranjih urah so bili na železniški postaji Celje še najbolj dejavni taksisti, ki so premikali svoja vozila, pri čemer sem opazil predvsem njihova parkiranje. Na ulicah in cestah sem opazil kolesarje, pešce, osebne avtomobile … ki so hiteli na želene destinacije.


Usmeril sem se proti Teharjem, ki so predmestje Celja, krajevna skupnost v sklopu celjske občine. Do sedaj sem ta kraj poznal iz množičnih medijev kot kraj, kjer so pokopane žrtve povojnih pobojev. Do sedaj nisem vedel  točno, kje je pozicioniran. Po “brskanju” na internetu sem ugotovil, da gre za Spominski park Teharje, ki se nahaja na območju Bukovžlaka pod Teharjami.
Po pločniku sem nadaljeval pot mimo Štor. Na moji levi strani sem si z zanimanjem ogledal tovarno jekla iz Štor. S svojo velikostjo, predvsem dolžino, visokim dimnikom, silosi … naredi vtis na mimoidočega. Nekaj kilometrov stran se je na jugozahodni strani dvigoval z gozdom poraščen greben. Ta greben sem prečil iz Štor pred leti, ko sem hodil na relaciji: Štore – Breg (klik). Dospel sem do zaselka Svetina, ki je znan, da je tu pokopana svetovna popotnica Ana Karlin. Kolesarski as Tadej Pogačar je v teh krajih uprizoril napad  in si do cilja na Celjskem gradu privozil več kot minuto prednosti pred zasledovalci. To se je dogajalo v 2. etapi, 27. dirke po Sloveniji, ki je bila pred nekaj dnevi. Na koncu je slavil skupno zmago v Novem Mestu.
 Hojo po pločniku sem nadaljeval vse do bližine Opoke, kjer sem prišel do markirane poti, ki nosi ime Planinska pot XIV. divizije. Gre za planinsko obhodnico, ki se začne na Sotelskem gričevju, vrhu Sedlarjevo (192 m) in konča v Zgornji Savinski dolini, zaselku Ljubenske Rastke. Dolžina poti je približno 180 km (klik). Po tej markirani poti sem hodil vse do Laz pri Dramljah.
Najprej sem pešačil po Ogorevskemu grabnu in naprej proti zaselku Bobovo. Šlo je za hojo po gozdovih, travnikih, mimo manjših zaselkov, samotnih hiš, kmetij, zidanic …, pri čemer sem prehajal iz ene doline v drugo. Ponekod mi je trava segala vse do pasu. V travi so bile vidne sledi, da tu hodijo ljudje. Le-te so tudi meni omogočale, da sem hodil v pravo smer, poleg GPS sledi. Pot pa je zgledno markirana: Knafeljčeve markacije so bili sveže pobarvane. Na količkih so bili pritrjeni rdeči smerokazi z belimi črkami, ki so kazali smer, v katero je treba hoditi do določenega kraja.
Ko sem prišel do hiš, ki spadajo pod Blagovno, sem se usmeril po travnikih proti vzhodu, da sem prišel do asfaltne ceste. Krenil sem proti Rajskemu otoku, Proseniško 88, 3230 Šentjur. Presenetila me je restavracija Rajski otok (klik), do katere je peljala barvu čez ribnik. Malo naprej od restavracije pa pravljične hiške v sklopu glampinga, v katerih je možno prespati.
Od tu naprej je bila pred mano najdaljša hoja po gozdu, ki sem jo bil deležen tega dne. Odpravil sem se proti postajališču Zima na avtocesti Celje-Maribor, bolj točno proti Partizanski bolnišnici Zima, kot je pisalo na tablah XIV. divizije. Po slabi uri hoje sem prišel do nadvoza nad avtocesto, po katerih so drvela motorna vozila. Pred pohodom nisem vedel, da bom hodil po že znani poti do  Laz pri Dramljah, kajti pred leti sem hodil na relaciji: Celje-Slovenske Konjice (klik). Tu se je pojavil nov smerokaz Dramlje, ki je pritiklina Poti XIV. divizije. Hodil sem čez drn in strm, da sem prišel do cerkve sv. Marije Magdalene, ki se je svetu kazala na hribu, ki je na območju zaselka Laze pri Dramljah. Predno sem prišel do cerkve, sem šel tudi mimo zavetišča za živali Zonzani (klik). Zavetišče stoji na pobočju. Ko sem šel mimo zavetišča in še malo naprej, so se oglasili psi z laježem. Ta lajež ni prenehal, dokler nisem povsem izginil iz njihovega območja čutil. Šele, ko sem prišel do hiš na vrhu brega, katere so nosile na tablicah naziv Laze, je to oglašanje psov ponehalo. Sledil je še zadnji spust do potoka in bajerja in nato vzpon do cerkve, do katere sem potreboval dobro uro.
V nadaljevanju sem pešačil do višjega grebena v smeri Konjiške gore, do zaselka Vodulje. Tu sem se prvič srečal z daljšim vzponom, ki me je pripeljal v bližino cerkve sv. Uršole nad Dramljami. Prav lesene stopnice, ki so bile zgrajene v strmo pobočje in napačno zarisana planinska pot na zemljevidu, sta povzročili, da nisem videl markacij, ki so me usmerjale navzdol v naselje Pletovarje. Tu sem taval okoli hriba, na katerem je cerkev sv. Uršole, pri čemer sem se spustil do avtoceste in povzpel nazaj, da sem končno ugledal pot za nadaljevanje proti Dolgi Gori.
Po krajšem spustu skozi gozd sem prišel do novega grebena, ki se je vil nekaj kilometrov pred Konjiško goro. Pobočje je bilo napolnjeno z manjšimi vinogradi, stanovanjskimi hišami, zidanicami, šopi gozdov … Za  hojo naprej sem izbral lokalno, asfaltno cesto, ki je potekala pod prej opisanim grebenom. Po  njej sem hodil slabe 3 km, dokler nisem zavil po makadamski cesti v hrib, ki je potekala v smeri hriba Zagaj (486 m). Cesta se je dokaj strmo vzpenjala proti najvišjim hišam, ki se je kasneje spremenila v asfaltno cesto.  Vmes se je malo prekinila, kajti ko sem prišel do stanovanjske hiše, sem šel po slabem kolovozu mimo nje , potem pa sem se ob robu travnika povzpel do ceste. Na sredini pobočja kolovoz povsem izgine, malo višje sem videl kolesnine in rob gozda. Ko sem prišel do roba gozda, sem že videl asfaltno cesto, ki me je odpeljala naprej.
Nekaj minut sem se vzpenjal do zadnjih hiš, kjer se je končal asfalt. Tu sem stopil na makadamski kolovoz, ki me je “povlekel” na bolj raven del hriba. Od tu najprej sem se bolj položno vzpenjal proti naslednjim hišam na bregu. Na prevalu je bila kmetija Jesenek, ki leži v naselju Kraberk. Tu sem bil že na območju Loč, ki je večji kraj na tem območju. Stopil pa sem tudi na Loško-zbelovsko planinsko pot (klik).
Tu sem zavil proti vzhodu v smeri Planinskega doma Klokočovnik, ki ni v sklopu Planinske zveze Slovenije. Makadamska cesta je potekala pod vrhom Topolovca (574 m). Tu sem končal tudi svoj pohod, ki ga bom nadaljeval v bodočnosti proti prej omenjenem planinskemu domu in Dolgi gori.
Pohod je bil zanimiv, pri čemer sem na začetku hodil v okolic Celja. Kasneje pa sem bil ves čas v ruralnem okolju pod Konjiško goro. Tu so se izmenjavali zaselki, vasi, gozdovi, vinski hribi …