Krško-Brestanica-Bohor-Lisca-Veliko Kozje-Zidani Most

Spodnji opis zajema etapi po Pisateljski pešpoti po Sloveniji:
– 7.1 Bistrica ob Sotli-Krško
– 7.2 Krško-Zidani Most
– 7.2.1 Krško-Koča na Bohorju
– 7.2.2 Koča na Bohorju-Tončkov dom na Lisci
– 7.2.3 Tončkov dom na Lisci-Zidani Most

Tokrat sem iz vlaka izstopil v Brestanici pri Krškem, ki je zelo slikovit kraj. Na moji levi strani se je v jesenskem jutri počasi “pretakala” reka Sava proti jugu. Bolj je spominjala na kakšno manjše jezero kot na reko glede na svojo širino. Na severu sem opazil na strmem hribu grad Rajhenburg. S svojo beš barvo je lepo izstopal iz zelene okolice dreves okoli njega. Lepo pa se mu je prilegala tudi obnovljena streha z rdečo bleščečo strešno kritino.


Grad Rajhenburg v Brestanici
Iz železniške postaje sem se odpravil po ozki dolini proti centru Brestanice. Hodil sem mimo hiš, ki so bile stisnene pod breg. Ko sem prišel v center Brestanice se je dolina razširila. Poleg stanovanjskih hiš sem zagledal na svoji levi strani cerkev, ki bi bila po izgledu lahko dopolnilo gradu Rajhenburg. Oba objekta izražata veličino. Doma sem na internetu prebral, da gre za baziliko Lurške Matere Božje, da je grajena v neoromanskem slogu in sodi med največje cerkve v Sloveniji.

Bazilika Lurške Matere Božje v Brestanici
Imel sem informacijo, da ima odlični slovenski atlet Primož Kozmus v Brestanici svoj hostel. Po krajšem postanku na petrolovem bencinskem servisu v Brestanici, sem se zopet usmeril na pravo pot proti Koči na Bohorju. Po nekaj minutah hoje se je na moji levi strani pojavil hostel Primož Kozmus. Že na zunaj se je videlo, da gre za urejen objekt. Zanimiv pa mi je bil logotip hostla, in sicer je prikazoval metalca kladiva.


Hostel Primož Kozmus v Brestanici
Po lokalni cesti sem se odpravil proti Senovem. Na vzhodu sem lahko opazoval naselje Brestanico, kateri so pečat dajali nekatere tovarniške hale z značilnimi visokimi dimniki. Šlo je za termoelektrarno Brestanica, ki jo poganja zemeljski plin. V oči so mi padli tudi vinogradi na sončnih legah gričev nad Brestanico.

Termoelektrarna Brestanica
Sledilo je manjše naselje Jetrno selo. Za to vasico pa sem zavil v manjši breg, kjer sem hodil po gozdni stezici prečno po pobočju, dokler nisem zopet stopil  na plano v kraju Senovo. Malo naprej od gostilne Senica sem zavil za 90° v levo proti Bohorju oziroma Dovškem.


Gostilna Senica v Senovem
V vasici Dovško se mi je v spomin vtisnilo športno igrišče s prilagojeno tartansko atletsko stezo. Ravno takrat je iz avtomobila izstopilo nekaj žensk in moških, ki so se napotili proti prej omenjenem športnem objektu. Hodili smo v isto smer, s to razliko, da smo bili oddaljeni nekaj sto metrov eden od drugega. Sam pri sebi sem se spraševal, kaj želijo početi. Porodila se mi je ideja, da bodo testirali svojo vzdržljivost, morda v akciji Preizkus hoje na 2 km, ki ga organizira Cindi Slovenije.

Atletska steza v Dovškem
Vse bolj sem se približeval Bohorju. Zopet sem pričel hoditi po ozki dolini. Že v Senovem in tudi v nadaljevanju hoje proti Bohorju so me opozarjali vozički za rudo, da so se tu nekoč ukvarjali s premogovništvom. Zopet sem na internetu izvedel, da so kopali pri Rešpanju črni premog iz površinskega kopa.

Voziček za črni premog kot muzejski eksponat v bližini zaselka Srebotno
Po skoraj 2 urah hoje sem prišel do vznožja Bohorja. To se je zgodilo, ko sem se usmeril proti hribovskemu zaselku Jablance. Od tu najprej sem hodil v hrib po večjih ali manjših strminah. Sprva so gozdnato območje “prekinjale” posamezne hribovske kmetije, ki so v bližini imele pašnike za živino, ograjene z značilnimi nizkimi ograjami s plastično ali kovinsko žico. Nisem želel preverjati, ali je bil tok v njih.

Kmetija pod Bohorjem
Na koncu pa sem prišel na gozdno stezo, okoli mene so bili obširni gozdovi. Zavedal sem se, da je to zadnji vzpon pred Kočo na Bohorju. Hodil sem slabo uro navkreber, dokler nisem stopil na asfaltno cesto, ki je vodila do Koče na Bohorju. Šlo je za večjo planinsko kočo, ki je bila zgrajena v stilu zasavskih planinski koč, in sicer z značilno kvadrasto obliko in z veliko lesenih obrob, lesenimi ograjami in izstopajočimi okni s polkni v temno rjavi barvi. Pred kočo so bile razmeščene lesene mize in klopi. V tistem trenutku sta pred kočo sedela moški in ženska, katerima se je kasneje pridružila še gostilničarka iz koče. Zanimivo je bilo poslušati njihov pogovor v lokalnem narečju. Meni je bilo posebno simpatično, ko so uporabljali mašilo “ne”.


Koča na Bohorju

Zjutraj so se nam pridružili novi pohodniki, in sicer Pijina sestrična je seboj pripeljala nemško dogo. Poleg doge sta nas spremljala še druga 2 psa. Vedno je lepo opazovati, kako uživajo psi v naravi, ko so del tropa, med katere verjetno štejejo tudi ljudi. Najprej smo se povzpeli na najvišjih vrh Bohorja, to je Veliki Javornik.


Veliki Javornik na Bohorju (1023 m)

Iz Javornika smo se po strmi kratki poti spustili proti Mrzli Planini in Zabukovju pri Sevnici. Iz planotaste poti smo lahko opazovali bližnjo in daljno okolico: pogorje Lisce, Brestanico ipd. Med hojo nas je grelo toplo pomladno sonce. Nad vasjo Mrzla Planina smo prišli na asfaltno pot, ki se je spuščala vse do Zabukovja nad Sevnico, kjer smo naredili krajši počitek pri pokopališču. Tu se je od nas poslovil Miha, ki se je odpravil proti Sevnici na vlak.


Zabukovje nad Sevnico

Mi pa smo se po dokaj strmi gozdni poti spustili do regionalne ceste Sevnica – Planina, kjer smo pri baru Pipan zopet zavili v strm breg, ki je bil že del pogorja Lisce.


Bar Pipan pod Lisco

Po gozdu smo šli najprej do Podgorja. Od tu pa smo se povzpeli po prečni planinski stezi, ki je spominjala na kolovoz, na Ješovec. Strmo pot, posejano z odpadlim listjem, so prekinjala podrta drevesa. Tik pod vrhom Ješovca je čez pot ležalo drevo, pod katerim sem se prebil le, da sem svoj nahrbtnik dal iz ramen in ga položil čez veje. Potem pa je bilo potrebno še iskati pot v strmini, da sem se prebil mimo tega drevesa.


Gozdna pot proti Ješovcu

Ko sem prišel na vrh grebena, so prišli mimo še ostali pohodniki: Boris, Boštjan, Pia, Tea … Skupaj smo nadaljevali pot do vrha Ješovca, kjer smo naredili krajši postanek. Na vrhu so nas s svojo hitrostjo impresionirali fantje na motocross motorjih, ki so švignili mimo vrha Ješovca v dolino proti Lisci. Zanimivo pa je bilo opazovati tudi nemško dogo in še enega črnega psa, ki sta se zabavala z grizenjem eden drugega.

Po krajšem počitku in osvežitvi smo se odpravili proti vrhu Lisce. Pred nami je bila dokaj visoko, sorazmerno oddaljena Lisca s Tončkovo kočo na vrhu in videlo se je, da bo potrebno narediti še krajši spust, da se bomo lahko povzpeli na to želeno točko.

Pričakoval sem, da se bo pot bolj vlekla, kot se je dejansko. Po kakšnih 45 minut hoje sem prišel na vrh grebena. Potem je bilo potrebno hoditi še kakšna 2 km do koče na Lisci. Pot je šla vzporedno z asfaltno cesto, vendar po stezi skozi gozd. Dokaj utrujen sem prispel do Tončkovega doma na Lisci (984 m), v kateri dela tudi Boštjan. V koči, ki slovi po odlični hrani, med drugim postrežejo tudi z različnimi picami, dunajski zrezki, solatami, pomfrijem …, smo se dobro najedli in napili. Sledilo je prijetno spanje v koči, vsaj iz moje strani.


Tončkov dom na Lisci (984 m)

Iz Tončkovega doma na Lisci smo krenili Boštjan, jaz, Pia in Tea proti Lovrencu. Hodili smo po slikoviti planotasti pokrajini, ki so jo prekinjali gozdovi. Malo pod Lovrencom smo prišli so osamljene hiše, kjer je Boštjan zagledal lastnika hiše. Takoj se je odpravil proti njemu in hiši. Starejši gospod nas je povabil v hišo, kjer nam je skuhal kavo.


Hiša pod Lovrencem

Po krajšem pogovoru, smo se odpravili proti Lovrencu. Tu nas je zapustil Boštjan, ki se je vrnil na Lisco.


Sv. Lovrenc (722 m)

Mi pa smo z živahnimi koraki nadaljevali proti vrhu Velikega Kozjega. Najprej nas je čakal dokaj strm vzpon po gozdni stezi, dokler nismo prišli na greben. Potem smo še kakšnih 10 minut hodili po grebenu, dokler nismo prišli na vrh Velikega Kozja, ki se je nahajal tik nad prepadom. Tu smo pod nami lepo videli Zidani most, reko Savo, Šmohor, Mrzlico …, skratka videli smo področje, ki smo ga morali tega dne še prehoditi. Že na pogled je bilo moč opaziti, da nas čaka še veliko hoje do Šmohorja.


Veliko Kozje nad Zidanim mostom (993 m)

Po strmi stezi-najbolj strm daljši spust na celotni trasi-smo se po približno 1,5 ure spustili v dolino mimo Gašperjeve koče, in sicer v Zidani most.


Gašperjeva koča pod Velikim Kozjem (436 m)

Hribovito pokrajino je krasila reka Savinja, ki je bila tik pred izlitjem v Savo. Ko smo prečili Savinjo čez enega izmed mostov v Zidanem mostu, smo zavili desno. Po nekaj sto metrih hoje, pa nas je že čakal vzpon na Kopitnik oziroma Gore. Tega dne je bilo dokaj vroče vreme, zato sem se odločil, da si grem kupiti pijačo v bližnjo gostilno.


Zidani most

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.