Pozor: Pisateljska pešpot po Sloveniji poteka v obratni smeri kot je spodnji opis poti. Začnemo v Rogaški Slatini in končamo v Krškem.
Spodnji opis poti zajema naslednje etape po Pisateljski pešpoti po Sloveniji:
6 Savinjske etape:
6.4 Rogaška Slatina-Podčetrtek
6.5 Podčetrtek-Bistrica ob Sotli
7 Posavske etape
7.1 Bistrica ob Sotli-Krško

V Krškem sva se ostavila v Mercatorjevi trgovini, kjer sva si kupila hrano, pijačo in ostale potrebščine npr. obliže, kajti bil sem že resnično ožuljen. To sva odnesla proti bližnjim klopcam v bližini osnovne šole, kjer sva pojedla in popila kupljeno. Po kakšni uri odmora sva se odpravila naprej po asfaltni cesti proti gradu Podsreda.

A od tu je bilo do gradu še zelo daleč. Za boljšo predstavo naj povem, da sva Krško zapustila okoli 12 ure. Do gradu Podsreda pa sva prišla v poznih popoldanskih urah, okoli 19 ure. Pot naju je najprej vodila po asfaltni cesti v dokaj strm hrib. Ob poti so bile lepe hiše. A ta hrib se ni končal tako hitro. Pot se je več ur vila po teh pobočjih, zavijala levo ali desno. Opazovala sva lahko bližnjo in daljno okolico, ki je bila zelo gričevnata, z značilnimi vinogradi, cerkvami na določenih vrhovih. Zelo zanimiva panorama.

Zelo visoko v bregu je bila vas Zdole. Vas z belimi hišami in značilno cerkvijo.

A tu se ni končal vzpon, potrebno se je bilo dvigniti do vasi Šapole. Ob cesti so bile posebne hišice na avtobusnih postajah. Zaradi utrujenosti sva se za nekaj minut vsedla na eno izmed njih.

Vas Šapole so bile resnično na vrhu opisanega hriba.

Od tu sva se spustila strmo navzdol proti vasi Pečice. Tu sva očitno skrenila iz markirane poti E7. Ko nama je zmanjkalo poti, sva se kar po strmih travnikih spustila proti avtobusni postaji v bližini pečic, ker sva domnevala, da je to postaja, ki je bila opisana tudi v vodiču E7. Imela sva kar prav. Ko sva prišla do prvih hiš Pečic, sva vprašala domačina, ali je še daleč do gradu Podsreda. Pokazal je na hrib nad Pečicami, ki je bil resnično visok in povedal, da morava najprej čez njega, če hočeva priti do gradu.

Kar nisva mogla verjeti njegovim besedam, da se bo potrebno povzpeti na ta vrh. Potrebovala sva kakšno uro, da sva dosegla ta vrh. Še prej sva šla mimo šole v Pečicah, kjer je možno tudi prespati. A odkrito povedano, treba je spati v zapuščeni šoli, ki je bolj v razpadojočem stanju. Poleg tega je potrebno imeti tudi hrano s seboj. Glede na to, da je v tem delu potrebno hoditi veliko navkreber, pa dodatna hrana v nahrbtniku otežuje hojo. Tukaj sva se srečala tudi s predsednikom planinskega društva Brežice in starejšo gospo, ki ima ključe od prej omenjene šole. Šlo je za zelo zgovorno gospo, ki nama je v nekaj minutah povedala veliko stvari, npr. da so hodili iz Pečic vsako nedeljo k maši v Podsredo. Poskusila pa sva lahko tudi njeno vino, ki ga ji dostavlja sin, ki živi v bližini Gornje Radgone.

Ko sva zapustila ta kraj, sva kmalu dospela do osamljenih kmetij na vrhu hriba. Potrebno je bilo iti samo še po gozdni poti mimo še ene osamljene kmetije, kjer se je že odprl pogled proti Krškem. Pred to hišo sva opazila gospo, ki je delala na polju, kravo, ki se je pasla na travniku in ovčjaka, ki je lajal na kravo. Gospa je razložila, da je želel usmeriti kravo na želeno mesto. Ta pes se mi je zdel resničo pameten, da je sposoben “pasti” kravo. A glede na to, kar sem opazil, ga krava ni kaj dosti ubogala. Z svojimi rogovi, ga je hotela odgnati, kar je tudi delovalo. Kajti pes se je povsem omaknil.

Ko sva prečila to kmetijo, sva končno prišla na vrh že tolikokrat opisanega hriba, katerega ime sem pozabil, kljub temu, da sem ga izvedel od domačina. Makedamska pot se je pričela spuščati proti gradu Podsreda, ki sva ga po nekaj sto metrih opazila pod nama. Očitno sva prišla na cesto, po kateri lahko pridemo iz Podsrede do tega gradu. Kmalu sva dospela do gradu z mogočnim obzidjem in mogočno zgradbo z značilnimi barvnimi polkni. Grajska vrata so bila odprta, da sva lahko vstopila. Za gradom sva lahko pogledala navzdol proti trgu Podsreda. Na tem gradu je sedež Kozjanskega parka.

Ko sva se na zunaj hitro ogledala grad, sva odšla po strmi planinski poti proti Podsredi.

Po pol ure hoje sva dospela do Podsrede, kjer sva morala iti samo v središče naselja, kjer je poleg neke druge gostilne, turistična kmetija Pri Martinu. Sprejela naju je gospa srednjih let, ki naju je spustila v hišo in najprej odpeljala do sobe, kjer sva prenočevala. Šlo je za sorazmerno lepo sobo, iz katere sva lahko ponoči opazovala tudi prvomajski kres, ki so ga domačini zakurili na bregu nad vasjo. Povedati je potrebno, da je Pri Martinu mogoče tudi dobiti toplo večerju po predhodnem naročilu. Pri večerji sva izvedela, da se na tej turistični kmetiji ukvarjajo s pridelavo ekološke hrane: jabolčni, hruškov, grozdni ipd. sokovi, zdravilna zelišča, propolis itd. Vse te izdelke je možno kupiti ob vikendih na ljubljanski tržnici. Gospodar je tudi razložil, da je bila Podsreda do izgradnje južne železnice zelo pomembno tranzitno naselje več stoletij za trgovce, ki so potovali iz juga proti zahodu, severu ipd. Te karavane so potrebovale oskrbo za konje, ljudi. Zato je bilo tukaj tudi do 3.000 ljudi, ki so se ukvarjali z gostinstvom, kovaštvom, varnostjo ipd. Grad Podsreda pa je bil najprej vojaška postojanka, kasneje pa upravno središče za ta območja. Bil je tudi eden redkih gradov, ki ni bil osvojen v času kmečkih puntov in turških vpadov.

Prespala sva v Podsredi, na ekološki kmetiji Šmalčič.

Isto pot kot za navzdol, je potrebno ponoviti navzgor. Le tokrat je potrebno hoditi dokaj strmo navkreber.

Ko pridemo na E7 pri gradu Podsreda nadaljujemo pot proti Svetim goram.

Pot gre po makedamski poti, ki je vrezana tik pod vrhovi pogorja, ki je poraščen z gozdom. Od vseh vrhov se najvišje dviguje Trdinov vrh, ki je še bolj opazen zaradi pisano pobarvanega telvizijskega oddajnika Iz te poti lahko popotnik opazuje dolino pod njo, ki jo zapolnjujejo hiše, meni nepoznanih vasi.

Prvi del poti sva hodila po poti, ki je bila obdana z listnatimi gozdovi. Po nekaj urah hoje malo gor, malo dol, sva prišla do prve hiše manjše vasi Vrhovnica, kjer sva govorila z lastnikom hiše. Spraševala sva ga, koliko je še do Bistrice ob Sotli. Povedal nama je, da je do Bistrice ob Sotli približno še za eno uro hoje.

Še prej sva prišla do Svetih gor, kjer so se pravkar zbirali ljudje pod cerkvijo, da bi šli k maši. Tukaj še nisva vedela, da bova videla ta opazni hrib z cerkvami še zelo dolgo, ko bova hodila proti Podčetrtku.

Tukaj sva nekoliko iskala pot navzdol proti Bistrici ob Sotli. Dokaj hitro sva jo našla, skrito med listnatim drevjem. Po njej sva se spustila do že večrat omenjenega naselja. Skoraj tik ob vznožju, sva srečala gospo srednjih let z njeno hčreko, s katero sta šli proti Svetim goram. Vzeli sta si čas za krajši klepet z nama. Ker sva jima povedala, da prihajavaiz Žužemberka, kjer sva začela najin pohod, se je gospa želela spomniti priimek njenega znanca iz Žužemberka.Zanimiva je bila njuna “mašna” obleka.V taki obleki pešačiti po planinski poti proti Svetim Goram, malo nenavadno, a razumljivo, če greš k maši. Pot naju je pripeljala v večje naselje Bistrico ob Sotli. To naselje je že povsem blizu slovensko-hrvaške meje. Na cerkvenem zvoniku je odbilo polne, midva sva nadaljevala hojo po markirani E7 poti, ki naju je pripeljala do gostilne Šempeter, kjer sva si vzela čas za kosilo.

Po kosilu sva se odpravila naprej proti Podčetrtku. Vendar takrat še nisva vedela, da bo potrebno še veliko hoditi gor in dol po vročem majskem soncu, da bova prišla na Jelenov greben nad Podčetrtkom, kjer sva nameravala prespati. Pot je najprej vodila po asfaltni cesti, ki je zavila proti Podsredi.

Sledila je hoja po valoviti asfaltni cesti, mimo vasi, vinogradov, travnikov.

Tu sva lahko začela opazovati Štajersko in Prekmursko pokrajino z značilnimi hribi kot so Kum, Donačka gora ipd. Spraševala sva se, kam naj pogledava, da bova videla Podčetrtek in njihov grad. Prijazna gospa, ki je bila doma v teh krajih, nama je pokazala oddaljen hrib, kjer naj bi bil Podčetrtek. Bil je še zelo daleč.

Po več urah hoje iz Bistrice ob Sotli sva se začela malo bolj strmo spuščati proti vasi Polje ob Sotli.

Tu sva se vzela krajši čas za počitek pod košatim listnatim drevesom. Nekaj trenutkov sva lahko opazovala vsakdanje življenje domačinov iz te vasi, kajti iz tega mesta sva to lahko zelo nazorno videla in slišala. Mlajša družina se je odpravila na kolesarski izlet v Podsredo. Iz sosednje hiše so prebivalci le-te prišli domov. Starejši moški je hodil okoli hiše in se hladil pod ogromno lipo.

Od tu naprej je bilo treba najprej priti v vas z zelo nemško zvenečim imenom Virštajn.

Zopet je bilo potrebno hoditi po asfaltni cesti, ki se je kmalu začela vzpenjati proti gričem z vinsko trto.

Najprej sva prišla v vas Buče, ki je bila obdana s polji, višje nad njo so bili griči z vinogradi, sredi vasi pa cerkev z opaznim zvonikom in belim pročeljem. Ob njej je bilo nogometno igrišče, kjer je mladina igrala nogomet.

Sedaj sva prišla v deželo vina Virštajnca. Pokrajina, po kateri sva hodila, je bila gričevnata, z hišami ob asfaltni cesti, travniki polnih travniškega cvetja. Zelo umirjen kraj, kjer človek čuti, da se je čas kar nekoliko ustavil. Malo naprej od Buč višje gor v hribu lahko obiščemo Kmetijo odprtih vrat Škorc, Volavšek.

V glavi sva vseskozi imela vprašanje, kdaj bova prišla do vasi Virštajn, ki je bila tudi v vodniku E7 označena kot končna postaja etape. Po najinih predstavah naj bi bile kar Buče prava lokacija za Virštajn, a to ni bilo res. Kajti osebno si že v mislih postavim lokacijo določenega kraja glede na podatke: število kilometrov ipd.
Postane kar malce nervozen, če tega kraja ni tam, kjer ga je pričakoval, posebej, če si že utrujen.

A vasi Virštajn še ni bilo na vidiku, skrit je bil zadaj za griči. Najprej sva prišla do turistične kmetije Škorc. Tu lahko popotnik dobi hrano, pijačo in pronočišče.


Hoditi je bilo potrebno navzgor, navzdol kar dolgo časa, da se je odprla nova dolina.

Starejša gospa, ki se je vračala iz vinograda, nama je pokazala cerkev v vasi Sela, do katere naj bi se spustila. Bila je resnično daleč navzdol, kar za utrujena popotnika, ni bila nič kaj lepa novica.

Drugega nama ni preostalo, kot da se spustiva po dokaj strmi cesti navzdol do vasi Sela. Najini razpoloženje je nekoliko izboljšalo petje in zvoki frajtonarice iz gostilne v Virštajnu. To ni bilo nič nenavadno, ker je šlo za praznični dan, 1. maj 2007.

Glede na moje žulje, sem se s težavo spuščal proti Selu. Mihu pa je izgledalo, da gre vse lažje, a na njem se je tudi že videlo, da je utrujen. Ko sva prišla do table Sela, sva zopet zavila v breg po asfaltni poti.

Pot se je strmo dvignila proti večjemu hribu, z že znano pokrajino: hiše, travniki, vinogradi, drevesa, gozdovi.

Pridružil se nama je tudi dalmatinec, za katerega sva upala, da ne bo šel z nama vse do Jelenovega grebena.

Prišla sva do kmetije že kar visoko v bregu, kjer sva poklicala lastnike kmetije in jih prosila za pomoč glede psa, za katerega sva želele, da nama ne bi več sledil. Gospodinja nama je rekla, da ne pozna tega psa, ker ga ni videla na ceplenju. Na srečo so imeli na tej kmetiji očjaka, ki je odvrnil dalmatinca, da bi nadaljeval pot z nama. Enostavno se je ustavil, ne vem, ali zaradi strahu pred ovčjakom. Kam je nato šel, ne vem.

Pot se je po slabi uri hoje prevesila navzdol. Šlo je za asfaltno cesto, obdano z gostim listnatim gozdom. Videla nisva drugega kot gozda. Sploh nisva imela orientacije, koliko imava še do doline. Vedela pa sva, da se približujeva Jelenovemu grebenu nad Podčetrkom.

V vodiču sem prebral, da bova prišla do golf igrišča. A ni mi bilo čisto jasno, kako mora biti v taki divjini, tako urejen objekt kot je golf igrišče. Vendar, če je v bližini zelo razvit turistični kraj Podčetrtek, postane to bolj jasno.

Prišla sva do gostišča Amon, ki je obdano z velikim in urejenim golf igriščem. Jelenov greben sva lahko opazovala na vrhu hriba nad gostiščem. Človek bi pričakoval, da se bo pot vzpela naravnost proti Jelenovemu grebenu, a temu ni bilo tako.

E7 je zavila ob vznožju obsežnejšega hribovitega področja Rudnice za 90 stopinj v levo. Po tej ožji asfaltni cesti sva hodila okoli 2 km. Okolico je popestril že prej omenjeno golf igrišče, z urejeno travo, drugače postriženo ob zastavici in luknji, kar pomeni cilj za golfista pri tej igri.

Že vsa naveličana hoje je pot le zavila navzgor in jasno nama je bilo, da bova kmalu prispela do težko pričakovane gostilne na Jelenovem grebenu.

Zopet sva hodila navzgor, mimo osamljenih kmetij, ob katerih so se pasli konji.

Že v mraku sva šla mimo manjše in starodavne cerkve Sv. Andreja, ki jo bodo v kratkem prenovili, do gostilne na Jelenovem grebenu.

Ta gostilna je znana po Jelenih, ki se pasejo okoli te gostilne. Trgovini, kjer prodajajo različne pridelke iz okoliških kmetij: lešnike, jabolčne, hruškove krhle, jelenove salame, klobase ipd. Za naju je bila zanimiva, kjer sva tam prespala, večerjala in zajtrkovala. Prijazni lastnik oz. najemnik gostilne, pa naju je naslednji dan odpeljal tudi na avtobusno postajo v naselju Mestinje. Od tu sva se z avtobusom odpeljala v Celje.

V zgodnjih jutranjih urah sva bila s prijateljem Tonetom pripeljana s taksijem iz Rogaške Slatine na Jelenov greben nad Olimjem. Gostilna Jelenov greben je sijala v svojem sijaju osvetljena z jutranjim soncem. Zidarji so že začeli s svojim delom. Z njimi se je pogovarjal lastnik gostilne, ki sem ga spoznal že maja 2007, ko sem tu zaključil svoj pohod po E7. Pristopil sem k njemu in ga ogovoril. Potem smo izmenjali nekaj besed. Predvsem je bila zanimiva njegova informacija, da ima neka turistična organizacija za angleše tu mimo organizirano pešpot iz Brežic do Ptuja. Okoli naju se je ves čas vrtel pes pasme zlati prinašalec, za katerega je njegov lastnih hitro ugotovil, da bo šel z nama.

Ko sva naprtala nahrbtnike na ramo, namestila za pas fotoaparat, diktafon in bidon, sva se začela spuščati v dolino proti Olimju. Najprej sva poslikala jelene, ki so tu kot čreda živali v gospodarskem pomenu besede.

Kmalu je za nama pritekel zlati prinašalec, ki bi verjetno šel kar z nama, če ga ne bi njegov lastnik zaprl v svojo hišo. Kmalu sva prišla na začetek Olimja, kar je jasno govorila stavba značilne samostanske oblike in fasade v posebnih barvah. Videla se je le delno, a dovolj za orientacijo tujca v teh krajih.

Po levi stezi sva zavila na hrib Rudnica nad Podčetrtkom. Po gozdni makedamski cesti sva se vzpenjala proti Koči pri čarovnici. Ko sva prišla do koča sva bila rahlo presenečena nad domiseljnostjo lastnika in materialnim bogastvom, ki ga je razkazovala ta koča. Idealen kraj za slikanje, kar je dokazovala tudi najina vnema pri pritiskanju na fotoaparat.

Potrebno se je bilo še nekaj vzpenjati po zelo podobni poti kot na začetku. Ko sva prišla na greben sva lahko ozrla drugo dolino, posejano z hišami, veliko bolj redkimi cerkvami, gozdovi, travniki skratka pokrajino značilno za te kraje.

Sledil je spust proti Podčetrtku. Potrebno je bilo slediti povsem nove E7 markacije z rdeče rumenimi krogi. Izgledale so povsem na novo odtisnjene, narejene s polno občutka za lepe oblike in čiste barve. Tudi napisi E7 so bili narejeni šablonsko, kar je stvari dajalo dodatni čar.

Lepo je bilo stopiti v Podčetrtek, ker je bilo slutiti, da gre za turistični kraj s hoteli, termalnimi kopališči, starodavnim gradom in veliko turisti. Najprej se je na vzpetini pokazal še delno ohranjen grad Podčetrtek.

Pot je vodila naprej do hotelskih kompleksov, kjer se je Tone potrudil iti po žig v hotel Breza. Opaziti je bilo turiste, ki so užvivali v svojih počitniških dnevih.

Potrebno je bilo iti mimo mejnega prehoda s Hrvaško, odprtega bazenskega kompleksa Aqualuna, da sva se izognila prometni cesti med Podčetrtkom in Celjem.

V nadaljevanju sva pešačila proti Sv. Emi. Najprej po cesti Podčetrtek-Celje, nato sva zavila na most čez Mestinjščico, nadaljevala po vaški asfaltirani cesti najprej po ravni cesti, a kmalu se je pot pričela vzpenjati in najbolj se je vzpela tik pod cerkvijo Sv. Ema, kjer je bilo okoli 60 m resnično strmega klanca. Tone se je spraševal, kako pridejo sem gor ljudje že nekoliko v letih.

Pri cerkvi sem si prebral nekatere stvari o Sv. Emi, iz česar se je dalo razbrati, da je bila Ema v davnih časih vladarica tega področja, skrbela za revnejše prebivalstvo in cerkvene potrebe. Življenje ji ni bilo postljano z rožicami, saj je izgubila moža, otroke, a ni izgubila vero v boga.

Od te točke naprej sva pričela slediti poti za Donačko gora, a Donačka gora je bila na tem mestu očem še zelo oddaljena. Lepše je bil viden Boč, pod katerim je tudi Rogaška Slatina, do katere je bilo potrebno najprej priti. Na poti so se izmenjavale vasi kot so Vidovica, Vinec, Brestovec, travniki, gozdovi, gospodarska poslopja z rumenimi storži koruze in hoja je držala večinoma po asfaltni cesti.

Brez problemov sva prepešačila v Rogaško Slatino, ki slovi kot turistični in industrijski kraj, saj imajo tu med drugim tudi steklarno Rogaška Slatina. Tu izvira znana mineralna voda Donat, ki ima ceno v višini sadnih sokov.

Ker sva imela potrebo po pijači in potrebovala sva tudi energijo za vzpon na Donačko goro, sva poiskala trgovino z živili,kjer sva se oskrbela s temi potrebščinami. Bila je nekaj sto metrov iz puti, a “sila kola lomi” kot pravi pregovor. Ko sva se odžejala in najedla, sva odšla proti hotelu Rogaška Slatina.

Znano je, da se običajno veliko energije izgublja, ko iščemo oznake po naseljenih krajih. Bolj so modeni, težje je videti, kakšno oznako. Samo vodnik po Evropski pešpoti E7 nama je naklonil, da sva našla naslednjo orientacijsko točko, ki je bil podhod pod hotelsko stavbo.

Nato sva hodila proti vasi Spodnje Sečovo. Za to vasjo sva ozrla osamljeno goro stožčaste oblike, bolj v stilu kitajskih in nepaljskih gora, seveda veliko nižja z imenom Donačka gora. Sedaj je bila že veliko bližje kot takrat, ko sva krenila od cerkve Sv. Ema.
.
Ko sva prišla na glavno cesto za Rogatec sva zavila čez njo, se ustavila na njivi, kjer so delali domačini. Ko sva jih vprašala,kje je Rogatec, so nama pokazali povsem v drugo smer kot sva gledala Donačko goro. Kar ni nama bilo jasno, da mora v drugo smer kot je gora. Tone je imel idejo, da bi zapustil E7 in se napotil v smeri Donačka gora. To misel mu je odvrnil domačin nekaj metrov naprej, ki mu je rekel, da se najenostavneje pride na Donačko goro iz Rogatca. Tone mu je le verjel, zato sva se odpravila nazaj proti glavni cesti za Rogatec. Sprva po gozdu, nato pa sva se spustila do ceste, ki naju je pripeljala do Muzeja na prostem Rogatec. Na tem mestu sva zopet ogledala okrogle rdeče rumene oznake, ki so usmerjale proti Donački gori. Odločila sva se, da ne greva v Rogatec, ker je bila ura že okoli 4 popoldan ali več. Potrebno pa je bilo še priti do Rudijevega doma pod Donačko goro. Nisva vedela, ali ta pot omogoča hojo tudi ponoči. Kasneje sva ugotovila, da do Rudijevega doma pripelje asfaltna cesta, kar pomeni, da ta pot omogoča hojo s čelno svetilko.