3.4 etapa pomurske pisateljske pešpoti: Hrastje-Mota-sv. Trojica

Hrastje-Mota so izhodišče za etapo do Sv. Trojice. V tej etapi bomo dosegli Slovenske Gorice, ki so prepredene z manjšimi vrhovi in dolinami med njimi.

Z Mihom sva se najprej po asfaltni cesti odpravila proti Stanetincem in naprej proti Rožičkemu vrhu. Pot se je rahlo vzpenjala, dokler nisva prišla do vinogradov na Rožičkem vrhu, kjer se je asfaltna cesta spremenila v makadamsko cesto in kasneje še v gozdno stezo, ki nama je za krajši čas omogočila hojo po tamkajšnih gozdnih pobočjih, ki so bila porasla z listavci. Po gozdni stezi sva se spustila proti Dragotincem.

Ko sva stopila iz gozdne steze na asfaltno cesto sva potreboval 30 minut, da sva prišla do centra vasi Dragotinci, od koder sva že lahko videla vas Sveti Jurij ob Ščavnici.

Iz Dragotincev sva odšla po asfaltni cesti proti prej omenjeni vasi. Asfaltna cesta ni vodila do Svetega Jurija ob Ščavnici naravnost čez polja, ampak je šla nekoliko v levo, dokler nisva preko mostu prečila strugo potoka Ščavnica.

Po prečenju Ščavnice sva zavila za 90 stopinj v levo oziroma proti severozahodu. Po nekaj sto metrih so se začele Biserjane. Ko sva se približala Svetemu Juriju ob Ščavnici, je pred nama stala rojstna hiša dr. Antona Korošča, ki je bil duhovnik, narodni delavec, urednik in slovenski politik med obema vojnama.

Biserjanom je sledila vas Sveti Jurij ob Ščavnici. Ko sva prišla na lokalno cesto, ki vodi proti Mali Nedelji in Ljutomerju, sva zavila nekaj sto metrov v desno, do rojstne hiše Bratka Krefta. Gre za Kreftovo vilo, ki nosi ime “Vila Mojmir”.

V centru vasi nasproti cerkve sv. Jurija sva si ogledala kip Edvarda Kocbeka. Na mestu spomenika je stala rojstna hiša literata, ki so jo porušili.


Že nekoliko utrujena od kilometrine in močne vročine sva odšla po asfaltni cesti do Blaguškega jezera. Po 3/4 ure hoje so naju smerokazi iz asfaltne ceste “potegnili” na poraščen breg z gozdom. Po kolovozu, ki se je spuščal do jezera, sva prišla do gostinskega obrata, številnih glampingov bolj preproste oziroma kompleksne izvedbe in seveda rjavkaste vode, v kateri so plavali ljudje, se vozili s supi, npr. otroci, lovili ribe …

Midva sva nadaljevala pot na desno stran jezera, ga obkrožila, se spustila zopet do njega in nadaljevala pot po travniku, v katerega je bila vrezana steza. Izven jezera sva videla še nekaj šotorov. Kmalu pa se je končalo območje kampiranja ob Blaguškem jezeru. Stopila sva v gozd na makadamsko cesto, ki naju je odpeljala do zaselka Kraljevci. Iz Kraljevcev sva hodila proti Kočkem vrhu. Najprej sva iz makadamske ceste stopila na gozdno stezo ob gozdu. Nato pa sva se povzpela skozi gozd višje proti Kočkemu vrhu. Šla sva mimo privatne Koče v naši grabi.

Sledila je hoja po asfaltu do Kočkega vrha in v nadaljevanju do Peščenega vrha.

Iz Peščenega vrha sva se po travniku spustila v dolino. Od tu naprej pa sva se začela vzpenjati proti Cerkvenjaku. Najprej sva hodila po asfaltu. Pri Športnem centru Cerkvenjak sva zavila na gozdno stezo, ki je potekala ob gozdu, dokler nisva obkrožila Športni center Cerkvenjak.

Sledil je obrat za 90 stopinj v levo oziroma proti severozahodu. Po dokaj strmem gozdnem kolovozu sva v 10 minutah prišla na manjše, travnato pobočje pod Osnovno šolo Cerkvenjak-Vitomarci. Kmalu sva stopila na lokalno cesto v Cerkvenjakih, jo prečila in se odpravila naprej proti sv. Trojici.

Hodila sva skozi zaselek Cogetinci, Cenkova. Tu nisva mogla spregledati znamenja ob cesti.

Ko sva prišla na regionalno cesto, sva hodila skozi zaselke Brengova, Osek, Zgornje Verjane, ki so bile zadnji zaselek pred Sv. Trojico. Za pot od Cerkvenjakov do Sv. Trojice sva porabila 2 uri hoje. Na glavnem trgu sva obiskala hišo, v kateri je svojo odvetniško službo opravljal literat Lojz Kraiger. Nekaj časa je pri njem stanoval tudi zelo priznani slovenski pisatelj in dramatik Ivan Cankar iz Klanca na Vrhniki.

Pohod iz Hrastja- Mote do Sv. Trojice je bil malo drugačen kot po Pomurju. Ravnina se je prelevila v manjše hribe in doline, evangeličanske cerkve v rimsko-katoliške. Prekmursko in prleško narečje se je spremenilo v slovenskogoriško … Hoja je postala fizično bolj zahtevna zaradi več višinskih metrov vzpona in spusta.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja