Mesečni arhiv: november 2021

Kako pravilno iti po GPS sledi na Grmado (462 m) pri Vurberku (Ptuj), če hodimo po Slovenjegoriški planinski poti iz smeri Krčevina pri Vurberku (Jiršovcev, Bišečkega vrha)

Iz 1. spodnjega Googlovega zemljevida je razvidno (kliknite za PDF), da je GPS sled, ki je na razpolago na Planinski zvezi Slovenije na Grmado napačno vrisana (kliknite tukaj).

Na Stravi vidimo, da gre pot v brežino že nekoliko prej (kliknite tukaj). Ker sem na terenu sledil GPS sledi, nisem bil pozoren na ta odcep, ki je vrisan v Stravi. Kako je to označeno na terenu žal nisem opazil.

Na spodnjem zemljevidu je vzeta sled iz Strave, ki je 100 % točna po sedanjih mojih izkušnjah (klik za original (popravljeno) GPS sled na Grmado (kliknite tukaj).

4.1 etapa podravske pisateljske pešpoti: Vurberk-Videm pri Ptuju (2. del)

Na parkirišču poleg stopnic, ki so vodile na pokopališče Vurberk, sem začel tokratni pohod proti Ptuju in naprej proti Vidmu pri Ptuju mimo Ptujskega jezera. Pohod začeti v kraju, ki takoj vabi s turistično znamenitostjo gradom Vurberk na bližnji gozdni vzpetini, ni tako pogosto na Pisateljski pešpoti po Sloveniji. Deležen sem bil lepega sončnega dneva, kajti veter je razpihal meglo. Poleg tega je bil državni praznik: Dan reformacije.

Po pobočju sem se najprej vzpel po gozdni poti, nato so sledile stopnice do cerkve Device Marije Vnebovzete. Po asfaltni cesti sem nadaljeval do gradu Vurberk. Grad je imel ohranjeno pročelje, čeprav sem imel občutke, da notranji prostori niso ohranjeni. Opazil sem številne informativne table ob grajski stavbi, ki so nudile raznovrstne informacije o preteklosti gradu in dogajanju na njem. Glede na to, da sem že slišal za festival narodno-zabavne glasbe Vurberk, sem kmalu zagledal na vzhodu gradu oder in tribuno (gledališče Hude Lize), kjer se  dogaja med drugim tudi prej omenjeni festival.

Iz gradu sem se spustil po asfaltni cesti skoraj do dna, kjer sem se po lepi gozdni stezi odpravil proti Krčevini pri Vurberku.

Hodil sem po listnatih gozdovih, podobnih kot med Sv. Trojico in Vurberkom, vendar so bili tokrat manj hriboviti, kajti pod mano se je že videlo Dravsko polje.

Ko so se pred mano pojavili travniki, polja in hiše, sem vedel, da se približujem Krčevini pri Vurberku. Z istim imenom se je pojavil kraj tudi v prejšnji etapi: Sv. Trojica-Vurberk, samo sedaj sem bil v jugozahodnem delu tega kraja. Veliko razpršenost kraja rešuje občinska uprava, da je postavila na drogove tablice, na katerih so navedene hišne številke Krčevine pri Vurberku.

Po asfaltni cesti sem nadaljeval hojo med hišami, travniki, polji, vinogradi. Cesta se je spuščala, dvigovala, vendar bregovi in spusti niso bili dolgi, čeprav so bili za krajši čas dokaj strmi.

Potem pa me je presenetil smerokaz Slovenjegoriške planinske poti, ki me je iz asfaltne ceste usmeril po neizrazitem kolovozu skozi vinograd do kmetije na dnu brega.

Od tu naprej sem zopet krajši časa hodil po asfaltni cesti, dokler me ni Knafeljčeva markacija zopet usmerila na gozdno stezo in odpeljala do Grajene in Krčevini pri Ptuju, pri čemer sta se kraja pokrivala.

Tu sem zopet hodil po asfaltni cesti mimo stanovanjskih hiš in kmetij, potem pa sem zavil na asfaltno cesto, ki se je za krajši čas usmerila proti zahodu (Dravskemu  polju). Kmalu pa me je smerokaz zopet usmeril v gozd. Gozdna steza me je odpeljala v notranjost gozda. Sprva je potekala po dolini, nato se je za krajši čas dvignila, tik pod vrhom gozda je postala zelo neizrazita, a kmalu sem zagledal izrazito stezo, ki me je odpeljala najprej do že prej omenjene, zelo razstresene Krčevine pri Ptuju. Tu sem v daljavi na jugozahodu zagledal Ptujski grad.

Ko sem se vzpel na vrh hriba, kjer so bile stanovanje hiše, sem ob poti opazil smerokaz Štuki, domačija I. Potrča, 10 minut.

Po 10 minutah sem po gozdni stezi dospel do Štuk, kjer sem kmalu dosegel tudi regionalno cesto: Vurberk-Ptuj. V nekaj 100 metrih sem bil pred rojstno hišo literata Ivana Preglja, kateri je med drugim napisal tudi roman Na kmetih, po katerem je bil posnet tragični film po 2. svetovni vojni: Rdeče klasje. V glavnih vlogah sta nastopila Rade Šerbedžija in Majda Potokar.

Nadaljeval sem po regionalni cesti: Vurberk-Ptuj. Cesta je bila dokaj prometna, kar pa ni preveč motilo moje hoje. Kmalu sem prišel do krajevne table: Ptuj.

Začela se je moja hoja po severnem delu Ptuju. Prvič sem bil v tem mestu kot pohodnik, da sem lahko občutil kraj v vseh njegovih dimenzijah. Vsaj slabo uro sem potreboval, da sem prišel do Ptujskega gradu, ki sem ga prvič opazil že pri Krčevini pri Ptuju. Sedaj sem ga z vsakim korakom videl bolj jasno. Pred gradom sem lahko videl stopničasto brežino, ki se je končevala z manjšo planoto in se na koncu zravnala z gradom.

Lepo je bilo priti do Ptujskega gradu, kjer sem opazil kar nekaj obiskovalcev, ki so imeli parkirana vozila na parkirišču pred gradom. V daljavi so se videli tudi ljudje, ki so hodili okoli gradu.

Iz Ptujskega gradu me je asfaltna cesta odpeljala v stari del mesta Ptuja, kjer je tudi knjižnica Ivana Potrča, Ptuj.

Sledila je hoja do mostu čez Dravo. Opazil sem številne mostove čez Dravo in mesto Ptuj je verjetno rekorder po mostovih v Sloveniji.

Prečil sem most, na katerem sem srečeval ljudi in videl nekaj ključavnic, ki po mojem vedenju pomenijo srečo parom, ki so se odločili za skupno življenje.

Iz mostu je bil pravljični pogled na Ptujski grad in staro mestno jedro Ptuja.

Ko sem prečil most, sem se usmeril proti jugozahodu, bolj točno proti Vidmu pri Ptuju. Hodil sem za brežino ob reki Dravi. Najprej po asfaltni cesti, nato po travniškem kolovozu, ki se je nekoliko oddaljil od rečne brežine.

Ko sem šel pod naslednjim mostom, po katerim poteka tudi ena izmed avtomobilskih, ptujskih cest, sem bil na območju Ptujskega jezera, ki ga zaradi rečne brežine nisem videl.

Sledila je hoja po ozki asfaltni cesti, ki se je sedaj nekoliko oddaljila od Ptujskega jezera in njegove desne brežine, ki očem ni dovoljevala pogleda na jezero.

Končno sem zopet zavil proti Ptujskemu jezero. Ko se je to zgodilo, sem v daljavi zagledal opazovalnico za ptiče. Po 15 minutah hoje sem bil pri njej.

Čakala me je 1 urna hoja ob brežini Ptujskega jezera glede na moj tempo. Hodile sem po makadamskem kolovozu, posutim z drobnim kamenjem in po sredini zaraslem z nizko travo. Na vsake toliko časa sem na brežini zagledal sprehajalce s hitrim tempom in bolj redko kolesarje.

Končno sem dospel do smerokaza Šturnovci, Videm pri Ptuje, kjer je čez potok, ki je tekel pod brežino, vodil most iz zemlje na vrh brežine.

Ko sem prišel na brežino sem lahko videl Ptujsko jezero v celoti. Segalo je iz Ptuja do Markovcev. Do jezera pa je vodila poševna, betonska brežina. Jezero ni primerno za kopanje, ker voda ni čista, poleg tega pa se v njem pojavljajo tudi vrtinci, ki lahko človeka utopijo.

Sledila je hoja do Šturnovcev. Najprej sem hodil po gozdnem kolovozu, ki me je pripeljal do ribnikov. Gozdni kolovoz je bil na 2 mestih zaprt z leseno in mrežasto pregrado, ki pa je imela omogočen prehod za pešce.

Hojo sem nadaljeval po polkrožni cesti do vasi Šturmovci. Sredi vasi sem videl tudi leseno skulpturo ribe.

Ko sem stopil na južnem delu te vasi na območje travnikov in njiv sem v daljavi zagledal Videm pri Ptuju. Potreboval sem slabe pol ure, da sem dospel v vas. V njej sem opazil nogometni štadion, osnovno šolo, Gostišče pri treh lipah.



Na krožišču v Vidmu pa pridemo do marmorne skolpture, na kateri je med drugim upodobljen literat France Forstnerič. V bližini je tudi videmsko pokopališča, kjer lahko obiščemo njegov grob.

Za mano je bil po mojem mnenju eden od lepših pohodov po Pisateljski pešpoti po Sloveniji. Rad hodim po bolj nežnih hribovitih pokrajinah, kjer se prepletajo gozdovi, travniki, polja in naselja. Všeč mi je hoditi po mestih, posebno tako lepem kot je Ptuj, kateremu navdih daje reka Drava. Za jagodo na tortici pa hodimo še ob Ptujskem jezeru. Voda vedno daje človeku energijo, posebno ob lepem vremenu. Zaključiti pohod v simpatični vasi kot je Videm pri Ptuju, pa je tudi določeno zadovoljstvo.   

4.1 etapa podravske pisateljske pešpoti: Sv. Trojica-Vurberk (1. del)

Pohod se je zgodil 30. novembra 2021 v jutranjih urah. Čez celotno osrednjo in vzhodno Slovenijo se je tega dne vila megla. Po radiu so rekli, da bi jo lahko z nožem rezali. Le v bližini Vurberka se je nekoliko razkadila, da se je prikazalo sonce in modrina neba, ki ju ljudje tako radi vidimo. Tudi na Sv. Trojici v Slovenskih Goricah je bilo megleno, ko sva z Mihom pričela najin pohod do Vurberka.

Začela sva se spuščati navzdol po ličnem pločniku v smeri vasi Gočova, ki je vseboval like v črnih in sivih tonih.

Tu sva zavila desno, da sva si ogledala Trojiško jezero (sliko so narejene v jasnem vremenu). Gre za lično jezero, ki je locirano na ravnem svetu, katerega v daljavi obdajajo Slovenske gorice. Bližnje brežine na severu in vzhodu se zaključijo s hišami in markantno cerkvijo Sv. Trojice. Le-ta daje jezeru dodatni čar.

Hodila sva po robu regionalne ceste Ptuj-Sv. Trojica. Mimo naju so se vozila različna vozila (osebni avtomobili, traktorji …), pri čemer sva pazila, da naju kakšen od njih ne povozi. Menjavali so se travniki, polja z globokimi brazdami in ogromnimi temno rjavimi kosi zemlje, ki so bili gladko odrezani in vasi. V teh vaseh so izstopale nekatere hiše z lepimi, običajno florescenčnimi fasadami in lekarniško natančno urejenimi in ličnimi vrtovi, katere so krasile zelo lepe cvetlice s posebnimi aranžmaji okoli njih.

V vasi Biš sva zavila desno proti zaselku Črmlja (smer jugozahod), ki pa je ležal že v hribovitem delu Slovenskih goric. Do teh krajev naju je vodila udobna asfaltna cesta, ki se je rahlo vzpenjala.

Vse bolj sva se obračala proti zahodu in ves čas sva se rahlo vzpenjala. Dospela sva do Bišečkega vrha, kjer sva prišla na Slovenjegoriško planinsko pot. Tu se je odprl lep pogled, posebej na severni in vzhodni del Slovenskih goric. Na travnikih nisva mogla spregledati konj, ovac, jelenov in krav. Opazila pa sva tudi starinske hiše, ki so bile zgrajene iz lesa in ilovice.

V pogovoru z domačinom na Bišečkim vrhom sem ga vprašal, ali imajo v teh krajih vinograde. Njegov odgovor je bil, da se zadnje čase vino ne prodaja najboljše, ker se vozniki bojijo posledic, ki jim jih izrečejo možje v modrih uniformah, če so vinjeni. Kljub temu pa sva v nadaljevanju opazila kar nekaj negovanih vinogradov, posebej veliki so bili v bližini Ptuja.

Gozdovi v teh krajih so listnati, nenavadno dobro je zastopan pravi kostanj, ki raste v družbi dokaj veličastnih bukev, hrastov … Smrek, borovcev in macesnov je bolj za vzorec. Okrasno, arhaično drevo v teh krajih pa je topol (ozke in pokončne rasti).

Ko sva se z Mihom po gozdni stezi, ki so bile redke na tem delu pohoda, vzpenjala proti Jiršovcem, je nenadoma zaostal. Ko ga pokličem in pogledam nazaj vidim, da nabira kostanj. Povedal mi je, da je na tleh okoli kostanjevega drevesa polno slastnih, kostanjevih plodov. Po njegovem mnenju so se pred nedavnim vsuli iz drevesa. Nabral ga je vsaj 300 g.

Od tu naprej pa vse do Ptuja so bili na tleh številni kostanjevi ježki. Nekateri so bili odprti in so se videli plodovi. Le-te pa so naznanjali značilni podolgovati in nazobčeni listi pravega kostanja, ki so ležali po tleh, ko jih je doletala usoda, da niso več potrebni drevesu. Čaka jih usoda spreminjanje barvu. Najprej so rjavkaste barve, kasneje pa vse bolj sivkasto rjave barve, dokler ne zgnijejo in tako se konča njihovo fizično življenje v obliki listov.

Ko sva iz gozdov dospela do Jiršovcev (osrednje Slovenske gorice) sva nekaj časa hodila po grebenski cesti, nato pa sva se spustila do regionalne ceste 745, ki vodi iz Janežovc do Spodnjega Dupljeka. Po tej cesti sva šla samo nekaj 100 metrov, nato pa sva zavila proti Gomili.

Asfaltna cesta se je zopet rahlo vzpenjala proti Gomili. Po pol ure hoje sva dospela do delavnice in stanovanjske hiše Majde Čeh, ki se kot s.p. ukvarja s peko peciva. Miha je na vrtni uti, ki so jo tvorile naslednje pritikline: lesena miza, lesena klopca in lesena konstrukcija s streho brez kritine, po kateri se je vila trta, opazil Knafeljčevo markacijo, zato je sklepal, da se lahko usede za mizo. Sledil sem mu tudi jaz. Opazovala sva, kdaj bo prišel, kdo od domačih. Upala sva, da ne bo preveč sovražen do naju. Po 10 minutah je prišel nasmejan mlajši moški. Med drugim nama je povedal, da ima v teh krajih skoraj vsaka hiša pujska za samooskrbo. Potrdil nama je tudi, da se bova morala pred Vurberkom vzpeti na Grmado (462 m), ki je najvišji vrh osrednjih Slovenskih goric.

Iz Gomile sva se najprej vzpela na greben, po katerem sva hodila vsaj 1 uro po široki asfaltni cesti. Pot je bila iz obeh strani poraščena pretežno z listnatimi drevesi. Na tem delu sem opazil tudi nekaj macesnov. Prišla sva na območje Krčevine pri Vurbergu. Kasneje sem videl, da se to naselje vleče tudi na zahodu Vurberka. Pri Ptuju pa dobi ime Krčevina pri Ptuju.

Želela sva se vzpeti na Grmado, ampak niti smerokazi niti GPS naprava, v kateri sva imela vrisano GPX sled, nama nista omogočila vzpon na ta strmi hrib, ki se kasneje direktno spusti do Vurberka. Pri domači analizi sem ugotovil, da je GPS sled na tem mestu napačno vrisana. Za več informacij kliknite tukaj.



Ko sva dospela do asfaltne ceste, na katerem robu je bil tudi smerokaz za Grmado, naju je pripeljala do regionalne ceste: Maribor-Ptuj.

Tu sva morala iti še slab kilometer do mesta, kjer se vzpnemo do gradu in cerkve Vurberk oziroma tu pride tudi planinska pot iz Grmade, pri čemer gre v svojem zadnjem delu mimo pokopališča Vurberk.

Pohod je bil zanimiv, vsaj področje Slovenskih goric, nudi ogromno pokrajinskih, geografskih, bioloških, gospodarskih, kulturnih … detajlov, ki človeka napolnijo s pestrostjo, ki ga nudi planet zemlja. Z drugimi besedami ta pokrajina ni dolgočasna, ampak zelo zanimiva, posebej jeseni, ko si listnati gozdovi nadenejo svoje rjavkasto, rumene in zelene odtenke. Pa še vročina ne obremenjuje človeškega organizma v novembru. Podobno bi lahko rekli tudi za hud mraz. Na koncu lahko zapišem, da je bila temperatura idealna za pohod.