Na parkirišču poleg stopnic, ki so vodile na pokopališče Vurberk, sem začel tokratni pohod proti Ptuju in naprej proti Vidmu pri Ptuju mimo Ptujskega jezera. Pohod začeti v kraju, ki takoj vabi s turistično znamenitostjo gradom Vurberk na bližnji gozdni vzpetini, ni tako pogosto na Pisateljski pešpoti po Sloveniji. Deležen sem bil lepega sončnega dneva, kajti veter je razpihal meglo. Poleg tega je bil državni praznik: Dan reformacije.

Po pobočju sem se najprej vzpel po gozdni poti, nato so sledile stopnice do cerkve Device Marije Vnebovzete. Po asfaltni cesti sem nadaljeval do gradu Vurberk. Grad je imel ohranjeno pročelje, čeprav sem imel občutke, da notranji prostori niso ohranjeni. Opazil sem številne informativne table ob grajski stavbi, ki so nudile raznovrstne informacije o preteklosti gradu in dogajanju na njem. Glede na to, da sem že slišal za festival narodno-zabavne glasbe Vurberk, sem kmalu zagledal na vzhodu gradu oder in tribuno (gledališče Hude Lize), kjer se  dogaja med drugim tudi prej omenjeni festival.

Iz gradu sem se spustil po asfaltni cesti skoraj do dna, kjer sem se po lepi gozdni stezi odpravil proti Krčevini pri Vurberku.

Hodil sem po listnatih gozdovih, podobnih kot med Sv. Trojico in Vurberkom, vendar so bili tokrat manj hriboviti, kajti pod mano se je že videlo Dravsko polje.

Ko so se pred mano pojavili travniki, polja in hiše, sem vedel, da se približujem Krčevini pri Vurberku. Z istim imenom se je pojavil kraj tudi v prejšnji etapi: Sv. Trojica-Vurberk, samo sedaj sem bil v jugozahodnem delu tega kraja. Veliko razpršenost kraja rešuje občinska uprava, da je postavila na drogove tablice, na katerih so navedene hišne številke Krčevine pri Vurberku.

Po asfaltni cesti sem nadaljeval hojo med hišami, travniki, polji, vinogradi. Cesta se je spuščala, dvigovala, vendar bregovi in spusti niso bili dolgi, čeprav so bili za krajši čas dokaj strmi.

Potem pa me je presenetil smerokaz Slovenjegoriške planinske poti, ki me je iz asfaltne ceste usmeril po neizrazitem kolovozu skozi vinograd do kmetije na dnu brega.

Od tu naprej sem zopet krajši časa hodil po asfaltni cesti, dokler me ni Knafeljčeva markacija zopet usmerila na gozdno stezo in odpeljala do Grajene in Krčevini pri Ptuju, pri čemer sta se kraja pokrivala.

Tu sem zopet hodil po asfaltni cesti mimo stanovanjskih hiš in kmetij, potem pa sem zavil na asfaltno cesto, ki se je za krajši čas usmerila proti zahodu (Dravskemu  polju). Kmalu pa me je smerokaz zopet usmeril v gozd. Gozdna steza me je odpeljala v notranjost gozda. Sprva je potekala po dolini, nato se je za krajši čas dvignila, tik pod vrhom gozda je postala zelo neizrazita, a kmalu sem zagledal izrazito stezo, ki me je odpeljala najprej do že prej omenjene, zelo razstresene Krčevine pri Ptuju. Tu sem v daljavi na jugozahodu zagledal Ptujski grad.

Ko sem se vzpel na vrh hriba, kjer so bile stanovanje hiše, sem ob poti opazil smerokaz Štuki, domačija I. Potrča, 10 minut.

Po 10 minutah sem po gozdni stezi dospel do Štuk, kjer sem kmalu dosegel tudi regionalno cesto: Vurberk-Ptuj. V nekaj 100 metrih sem bil pred rojstno hišo literata Ivana Preglja, kateri je med drugim napisal tudi roman Na kmetih, po katerem je bil posnet tragični film po 2. svetovni vojni: Rdeče klasje. V glavnih vlogah sta nastopila Rade Šerbedžija in Majda Potokar.

Nadaljeval sem po regionalni cesti: Vurberk-Ptuj. Cesta je bila dokaj prometna, kar pa ni preveč motilo moje hoje. Kmalu sem prišel do krajevne table: Ptuj.

Začela se je moja hoja po severnem delu Ptuju. Prvič sem bil v tem mestu kot pohodnik, da sem lahko občutil kraj v vseh njegovih dimenzijah. Vsaj slabo uro sem potreboval, da sem prišel do Ptujskega gradu, ki sem ga prvič opazil že pri Krčevini pri Ptuju. Sedaj sem ga z vsakim korakom videl bolj jasno. Pred gradom sem lahko videl stopničasto brežino, ki se je končevala z manjšo planoto in se na koncu zravnala z gradom.

Lepo je bilo priti do Ptujskega gradu, kjer sem opazil kar nekaj obiskovalcev, ki so imeli parkirana vozila na parkirišču pred gradom. V daljavi so se videli tudi ljudje, ki so hodili okoli gradu.

Iz Ptujskega gradu me je asfaltna cesta odpeljala v stari del mesta Ptuja, kjer je tudi knjižnica Ivana Potrča, Ptuj.

Sledila je hoja do mostu čez Dravo. Opazil sem številne mostove čez Dravo in mesto Ptuj je verjetno rekorder po mostovih v Sloveniji.

Prečil sem most, na katerem sem srečeval ljudi in videl nekaj ključavnic, ki po mojem vedenju pomenijo srečo parom, ki so se odločili za skupno življenje.

Iz mostu je bil pravljični pogled na Ptujski grad in staro mestno jedro Ptuja.

Ko sem prečil most, sem se usmeril proti jugozahodu, bolj točno proti Vidmu pri Ptuju. Hodil sem za brežino ob reki Dravi. Najprej po asfaltni cesti, nato po travniškem kolovozu, ki se je nekoliko oddaljil od rečne brežine.

Ko sem šel pod naslednjim mostom, po katerim poteka tudi ena izmed avtomobilskih, ptujskih cest, sem bil na območju Ptujskega jezera, ki ga zaradi rečne brežine nisem videl.

Sledila je hoja po ozki asfaltni cesti, ki se je sedaj nekoliko oddaljila od Ptujskega jezera in njegove desne brežine, ki očem ni dovoljevala pogleda na jezero.

Končno sem zopet zavil proti Ptujskemu jezero. Ko se je to zgodilo, sem v daljavi zagledal opazovalnico za ptiče. Po 15 minutah hoje sem bil pri njej.

Čakala me je 1 urna hoja ob brežini Ptujskega jezera glede na moj tempo. Hodile sem po makadamskem kolovozu, posutim z drobnim kamenjem in po sredini zaraslem z nizko travo. Na vsake toliko časa sem na brežini zagledal sprehajalce s hitrim tempom in bolj redko kolesarje.

Končno sem dospel do smerokaza Šturnovci, Videm pri Ptuje, kjer je čez potok, ki je tekel pod brežino, vodil most iz zemlje na vrh brežine.

Ko sem prišel na brežino sem lahko videl Ptujsko jezero v celoti. Segalo je iz Ptuja do Markovcev. Do jezera pa je vodila poševna, betonska brežina. Jezero ni primerno za kopanje, ker voda ni čista, poleg tega pa se v njem pojavljajo tudi vrtinci, ki lahko človeka utopijo.

Sledila je hoja do Šturnovcev. Najprej sem hodil po gozdnem kolovozu, ki me je pripeljal do ribnikov. Gozdni kolovoz je bil na 2 mestih zaprt z leseno in mrežasto pregrado, ki pa je imela omogočen prehod za pešce.

Hojo sem nadaljeval po polkrožni cesti do vasi Šturmovci. Sredi vasi sem videl tudi leseno skulpturo ribe.

Ko sem stopil na južnem delu te vasi na območje travnikov in njiv sem v daljavi zagledal Videm pri Ptuju. Potreboval sem slabe pol ure, da sem dospel v vas. V njej sem opazil nogometni štadion, osnovno šolo, Gostišče pri treh lipah.

Na krožišču v Vidmu pa pridemo do marmorne skolpture, na kateri je med drugim upodobljen literat France Forstnerič. V bližini je tudi videmsko pokopališča, kjer lahko obiščemo njegov grob.

Za mano je bil po mojem mnenju eden od lepših pohodov po Pisateljski pešpoti po Sloveniji. Rad hodim po bolj nežnih hribovitih pokrajinah, kjer se prepletajo gozdovi, travniki, polja in naselja. Všeč mi je hoditi po mestih, posebno tako lepem kot je Ptuj, kateremu navdih daje reka Drava. Za jagodo na tortici pa hodimo še ob Ptujskem jezeru. Voda vedno daje človeku energijo, posebno ob lepem vremenu. Zaključiti pohod v simpatični vasi kot je Videm pri Ptuju, pa je tudi določeno zadovoljstvo.