Zagorje ob Savi je našlo svoje mesto v sorazmerno ozki dolini, ki jo obdajajo okoliški hribi. V majhnem mestecu imamo raznotere stavbe, ceste, krožišča, pritikline kot je npr. “freska” olimpijskega zmagovalca iz Tokia v vožnji na čas Primoža Rogliča. Za nameček pa teče skozi center mesta žlobudrajoča reka Medija.

Najprej sem si ogledal in poslikal doprsni kip literata Ceneta Vipotnika. Svoje mesto je našel ob Kulturnem centru Delavskega doma Zagorja ob Savi. Ta okoliš premore kar nekaj doprsnih kipov. Naj po spominu naštejem: doprsni kip literata Ivana Cankarja, doprsni kip opernega pevca Zlatka Korošca …

Sledila je nordijska hoja iz Zagorja proti Čolnišču. Najprej sem se usmeril proti severozahodu Zagorja. Kratek čas sem hodil po Kopališči ulici. Nato sem zavil levo proti stopnicam. Po Prečni poti sem dospel do delavskega “perzonala”, kjer je v mladosti živel literat Mile Klopčič.

V nadaljevanju me je pot vodila po naslednjih dveh ulicah: Okrogarjevi koloniji in Eberlovi cesti. Ko sem stopil na Cesto Otona Zupančiča, pa sem se že usmeril proti Čolnišču. Tu se tudi začne 6 km vzpon na Kal.

Do Kala se cesta ves čas vzpenja, nekje manj strmo, drugje bolj strmo. Pri zaselku Čolnišče je bil krajši vzpon označen s 15 % naklona. Generalno pa lahko ocenim vzpon, ki omogoča dokaj tekočo hojo pri zmernem tempu. Približno do polovice vzpona so ob cesti tudi manjši zaselki. Nato pa nas obdajajo samo pobočja, zaraščena z drevesi, po katerih se vije regionalna cesta proti zaselkom na planoti.

V zaselku Kal sem prišel do planote, po kateri sem hodili vse do zaselka Tirna. Med večja naselja na planoti spada Šentlambert, do katerega sem se spuščali iz Kala debelo uro. Ves čas sem hodil po regionalni cesti. Motorni promet je prisoten, pri čemer gre kar pogosto mimo nas avto, traktor …, kar pa ni moteče za pohodnika.

Iz Šentlamberta do Golče gre za hojo večinoma po ravnem terenu. Hodil sem slabo uro. V zaselku Golče pa sledi vzpon po lokalni cesti do zaselka Tirne. Ko sem prišel na preval, sem bil pred gasilskim domom Tirna.

V zaselku Golče sem prišel tudi do markirane poti na Sveto goro. Po njej sem se spustili do vasi Sava. Krajši čas sem se blago spuščali po vasi Tirna. Kmalu sem prišel na obrobje gozda, kjer se prične prej omenjena markirana steza.

Čakal me je osrednji spust do vasi Sava.

Urejena planinska pot me je udobno pripeljala do vasi Sava, kjer je tudi železniška postaja, skozi katero dnevno množično vozijo vlaki proti Ljubljani oziroma Mariboru, Zagrebu … Za ta spust sem potreboval eno uro.

V Savi je tudi markantna gostilna s prenočišči, restavracijo in tenis igrišči, ki nosi ime gostilna Berdajs. V tem kraju imamo tudi trgovino.

Pred sabo sem imel še okoli 7 km hoje po lokalni cesti: Sava-Litija. Cesta poteka ob pobočjih poraslih z gozdom na naši desni strani. Na levi strani pa imamo Savo in železniško progo, po kateri se pogosto mimo nas pripeljejo razne vlakovne kompozicije. Gre pa za ravninsko cesto, ki se praktično ne dviguje niti ne spušča. Pojavi pa se tudi razvlečen zaselek Ponoviče. Sledi pa mu zaselek Praprošče.

Na koncu poti sem dospel na vzhodno obrobje Litije, kjer se nahaja npr. Konjeniški klub … Nekaj sto metrov naprej je pa že železniška postaja Litija, kjer sem končali pohod.

Pohod iz Zagorja ob Savi do Litije po Pisateljski pešpoti po Sloveniji je klasičen pohod po Zasavju in Posavju. Spremljajo nas gozdnati hribi s planoti, ki so na nekaterih mestih poseljene. V dolinah pa se nahajajo večja naselja kot so Krško, Sevnica, Zidani most, Trbovlje, Zagorje ob Savi, Litija … Vedno pa pridemo do struge reke Save, ki omogoča udobno gibanje po hriboviti pokrajini.