Etapa Dolenjske toplice-Semič se je pričela v znanem turističnem kraju pri Novem mestu, ki slovi po svojih toplicah. To priča turistična infrastruktura v kraju, ki je tudi starejšega datuma, kar pomeni, da tu obstaja zdraviliški turizem že dolgo časa.

Ko sem zapustil Dolenjske toplice in prišel v kraj Sela, je bilo potrebno iti samo do parkiranega potniškega letala, ki ga bližnja firma uporablja za testiranje. Malo naprej je bilo potrebno zaviti levo v gozd za 90 stopinj. Tam ni nobenega smerokaza za Evropsko pešpot E7 oziroma sem ga jaz lahko spregledal. Poudarjam pa, da vse do Lovske koče Smuk nad Semičem hodimo po markacijah E7.

Vsaj slabo uro sem hodil po tem makadamskem kolovozu, da sem prišel v zaselek Bušinec.

Iz zaselka Bušinec sem nadaljeval pot po asfaltni cesti proti Verdunu pri Uršnih Selih. Po kakšnih 20 minutah hoje sem iz asfaltne ceste, pri čemer sem se spuščal po bregu navzdol, zavil za 90 stopinj v desno na gozdni kolovoz. Na tem mestu ni bilo več markacij E7, vendar sem verjel GPS napravi in nadaljeval hojo. Vsi znaki so kazali (položaj poti glede na zavoje), da sem na stezi, ki sem jo doma vrisal za hojo. Hrabro sem nadaljeval, kljub temu, da nisem nikjer videl oznak E7.

Po slabih 30 minutah hoje sem prišel do asfaltne ceste, ki je vodila v hrib do Verduna. Malo pred Verdunom sem zagledal tudi oznake E7.

Po 15 minutah sem se povzpel do zaselka Verdun. Tu sem lahko na svoji levi strani zagledal hiše z vinogradi, ki so svoj prostor pod soncem našle na prisojnih pobočjih tamkajšnjih hribov.

Nato je sledila hoja po nekoliko udobnejši in širši makadamski cesti do naslednje vasi, ki je nosila ime Dobindol.

Iz Dobindola sem se usmeril proti Lazam. Hoja je potekala večinoma po gozdu in udobni makadamski cesti. Pred Lazami se je pot začela vzpenjati v hrib in tako je bilo vse do takrat, dokler nisem stopil na lokalno asfaltno cesto. Ko sem prišel v bližino cerkve, je bila pred mano regionalna cesta: Novo mesto-Črnomelj.

Originalna E7 pot je šla tukaj malo navzgor in nato po gozdu do Gornjih Laz. Ta pot ni več prehodna, ker je z ograjo zaprta s strani lastnika. Sedaj je treba iti v Gornje Laze najprej po regionalni cesti proti jugu. Tu se asfaltna cesta slaba 2 km vzpenja, potem pa že pridemo do razcepa za Gornje Laze, kjer zavijemo levo. Na tem območju tudi pridemo v Občino Semič.

Po slabih 10 minutah sem prišel v zaselek Gornje Laze. Malo naprej pa še do smerokaza Pribišje (znak E7) in sinje modrih oznak za kolesarsko pot (Smuk 5,2 km …). Sledil sem temu smerokazu.

Do zaselka Pribišje sem hodil vsaj 1 uro. Po gozdnih kolovozih sem se največ položno vzpenjal. Ob poti sem opazil kraški svet z vrtačami, razmetanim apnenčastim kamenjem in skalami med bukovimi drevesi. Taka pokrajina mi je bila vedno nekaj posebnega, značilna pa predvsem za Dolenjsko in Belo Krajino.

Prijetno sem se počutil, ko sem prišel do zaselka Pribišje. Tu sem si vzel krajši čas za počitek in okrepčilo, pri čemer sem se udobno usedel na deblu listnatega drevesa, ki je bil že odžagan na standardno dolžino 4 m. Nekaj sto metrov stran pri eni izmed kmečkih hiš, sem opazil mamo s približno 4 letno hčerko, ki sta prišle pobirat odpadlo sadje iz drevesa. Zanimivo je bilo, da mi je bilo govorjenje 4 letne hčerke dokaj jasno, medtem ko materinega govora sploh nisem zaznal, čeprav je tudi govorila. Verjetno je na to vplival višji in bolj tanek glas 4 letne hčerke.

Iz Pribišja do Lovske koče Smuk sem potreboval slabe 2 uri. Makadamska cesta me je vodila skozi gozdove. Šele, ko sta se križali moja pot in pot za Preloge, sem bil v bližini lovskega doma. Malo naprej od tega križišča se je makadamska cesta spremenila v rahlo, spušajočo asfaltno cesto. Tako je bilo vse do Lovskega doma Smuk, nad katerim je tudi hribovska cerkev Sv. Lovrenca. V lovskem domu se lahko odžejamo, pri čemer imajo hrano samo po predhodnem naročilu.

Iz Semiške gore se je bilo potrebno samo še spustiti v Semič. Najprej je pot potekala po strmi, gozdni stezi.

Po nekaj deset minut hoje sem dospel do številnih hiš z vinogradi, ki so se raztezale po strmih, prisojnih pobočjih nad Semičem. Tu sem hodil po ozkih, asfaltnih cestah med hišami in vinogradi.

V 45 minutah od koče na Smuku sem prišel v Semič, čeprav je pot markirana za 30 minut. Usmeril sem se proti cerkvi Sv. Štefana, na kateri so potekala gradbena dela. Poleg nje je bil tudi Štefanov trg.

Že na daleč sem videl poleg cerkve stavbo, na kateri je pisalo muzej. Blizu vhoda, na pročelju sem videl tudi manjši, črni kip.

Ko sem se mu približal, sem videl, ga gre za kip Lojzeta Krakarja, ki je tu zelo poznan, pokojni literat.

V bližnjem hotelu Smuk sem prenočil.

Pohod iz Dolenjskih toplic v Semič je bil prijeten. Zakaj? Prijeten je bil, ker je potekal po slikoviti pokrajini, pri čemer so se izmenjevali gozdovi in predvsem zaselki. Pot je bila tekoča in izrazita, skoraj ves čas podprta z markacijami E7 (rdeč zunanji del kroga in rumena notranjost) in občasno kolesarsko traso (sinje modre smerne table). Zelo malo je bilo gozdnih kolovozov, pred katerimi na začetku piše: Gozdna cesta. Uporaba na lastno odgovornost.