V Tešu primanjkuje lignita. Z zimo pričakujejo največjo energetsko krizo (kliknite tukaj)

Etapa Dolenjske toplice-Semič se je pričela v znanem turističnem kraju pri Novem mestu, ki slovi po svojih toplicah. To priča turistična infrastruktura v kraju, ki je tudi starejšega datuma, kar pomeni, da tu obstaja zdraviliški turizem že dolgo časa.

Ko sem zapustil Dolenjske toplice in prišel v kraj Sela, je bilo potrebno iti samo do parkiranega potniškega letala, ki ga bližnja firma uporablja za testiranje. Malo naprej je bilo potrebno zaviti levo v gozd za 90 stopinj. Tam ni nobenega smerokaza za Evropsko pešpot E7 oziroma sem ga jaz lahko spregledal. Poudarjam pa, da vse do Lovske koče Smuk nad Semičem hodimo po markacijah E7.

Vsaj slabo uro sem hodil po tem makadamskem kolovozu, da sem prišel v zaselek Bušinec.

Iz zaselka Bušinec sem nadaljeval pot po asfaltni cesti proti Verdunu pri Uršnih Selih. Po kakšnih 20 minutah hoje sem iz asfaltne ceste, pri čemer sem se spuščal po bregu navzdol, zavil za 90 stopinj v desno na gozdni kolovoz. Na tem mestu ni bilo več markacij E7, vendar sem verjel GPS napravi in nadaljeval hojo. Vsi znaki so kazali (položaj poti glede na zavoje), da sem na stezi, ki sem jo doma vrisal za hojo. Hrabro sem nadaljeval, kljub temu, da nisem nikjer videl oznak E7.

Po slabih 30 minutah hoje sem prišel do asfaltne ceste, ki je vodila v hrib do Verduna. Malo pred Verdunom sem zagledal tudi oznake E7.

Po 15 minutah sem se povzpel do zaselka Verdun. Tu sem lahko na svoji levi strani zagledal hiše z vinogradi, ki so svoj prostor pod soncem našle na prisojnih pobočjih tamkajšnjih hribov.

Nato je sledila hoja po nekoliko udobnejši in širši makadamski cesti do naslednje vasi, ki je nosila ime Dobindol.

Iz Dobindola sem se usmeril proti Lazam. Hoja je potekala večinoma po gozdu in udobni makadamski cesti. Pred Lazami se je pot začela vzpenjati v hrib in tako je bilo vse do takrat, dokler nisem stopil na lokalno asfaltno cesto. Ko sem prišel v bližino cerkve, je bila pred mano regionalna cesta: Novo mesto-Črnomelj.

Originalna E7 pot je šla tukaj malo navzgor in nato po gozdu do Gornjih Laz. Ta pot ni več prehodna, ker je z ograjo zaprta s strani lastnika. Sedaj je treba iti v Gornje Laze najprej po regionalni cesti proti jugu. Tu se asfaltna cesta slaba 2 km vzpenja, potem pa že pridemo do razcepa za Gornje Laze, kjer zavijemo levo. Na tem območju tudi pridemo v Občino Semič.

Po slabih 10 minutah sem prišel v zaselek Gornje Laze. Malo naprej pa še do smerokaza Pribišje (znak E7) in sinje modrih oznak za kolesarsko pot (Smuk 5,2 km …). Sledil sem temu smerokazu.

Do zaselka Pribišje sem hodil vsaj 1 uro. Po gozdnih kolovozih sem se največ položno vzpenjal. Ob poti sem opazil kraški svet z vrtačami, razmetanim apnenčastim kamenjem in skalami med bukovimi drevesi. Taka pokrajina mi je bila vedno nekaj posebnega, značilna pa predvsem za Dolenjsko in Belo Krajino.

Prijetno sem se počutil, ko sem prišel do zaselka Pribišje. Tu sem si vzel krajši čas za počitek in okrepčilo, pri čemer sem se udobno usedel na deblu listnatega drevesa, ki je bil že odžagan na standardno dolžino 4 m. Nekaj sto metrov stran pri eni izmed kmečkih hiš, sem opazil mamo s približno 4 letno hčerko, ki sta prišle pobirat odpadlo sadje iz drevesa. Zanimivo je bilo, da mi je bilo govorjenje 4 letne hčerke dokaj jasno, medtem ko materinega govora sploh nisem zaznal, čeprav je tudi govorila. Verjetno je na to vplival višji in bolj tanek glas 4 letne hčerke.

Iz Pribišja do Lovske koče Smuk sem potreboval slabe 2 uri. Makadamska cesta me je vodila skozi gozdove. Šele, ko sta se križali moja pot in pot za Preloge, sem bil v bližini lovskega doma. Malo naprej od tega križišča se je makadamska cesta spremenila v rahlo, spušajočo asfaltno cesto. Tako je bilo vse do Lovskega doma Smuk, nad katerim je tudi hribovska cerkev Sv. Lovrenca. V lovskem domu se lahko odžejamo, pri čemer imajo hrano samo po predhodnem naročilu.

Iz Semiške gore se je bilo potrebno samo še spustiti v Semič. Najprej je pot potekala po strmi, gozdni stezi.

Po nekaj deset minut hoje sem dospel do številnih hiš z vinogradi, ki so se raztezale po strmih, prisojnih pobočjih nad Semičem. Tu sem hodil po ozkih, asfaltnih cestah med hišami in vinogradi.

V 45 minutah od koče na Smuku sem prišel v Semič, čeprav je pot markirana za 30 minut. Usmeril sem se proti cerkvi Sv. Štefana, na kateri so potekala gradbena dela. Poleg nje je bil tudi Štefanov trg.

Že na daleč sem videl poleg cerkve stavbo, na kateri je pisalo muzej. Blizu vhoda, na pročelju sem videl tudi manjši, črni kip.

Ko sem se mu približal, sem videl, ga gre za kip Lojzeta Krakarja, ki je tu zelo poznan, pokojni literat.

V bližnjem hotelu Smuk sem prenočil.

Pohod iz Dolenjskih toplic v Semič je bil prijeten. Zakaj? Prijeten je bil, ker je potekal po slikoviti pokrajini, pri čemer so se izmenjevali gozdovi in predvsem zaselki. Pot je bila tekoča in izrazita, skoraj ves čas podprta z markacijami E7 (rdeč zunanji del kroga in rumena notranjost) in občasno kolesarsko traso (sinje modre smerne table). Zelo malo je bilo gozdnih kolovozov, pred katerimi na začetku piše: Gozdna cesta. Uporaba na lastno odgovornost.

Kako zveni književnost? Klasično in s ščepcem humorja (kliknite tukaj)

Revitalizacija gradu Podčetrtek, ki se prvič omenja leta 1261 (kliknite tukaj).

Mira Mihelič: “Vsaj tričetrt pisateljskega dela sestoji iz znanja, garanja in trpljenja.” (kliknite tukaj)

V tej etapi se je potrebno spustiti po strmih pobočjih Uršlje gore proti Andrejevemu domu na Slemenu. Pohod sem pričel v zgodnjih jutranjih urah, ko je sonce obsijalo Uršljo goro. Iz vrha sem se sprva usmeril na planinsko stezo, ki je vodila proti Slovenj Gradcu oziroma proti vzhodu. Kmalu pa me je smerokaz usmeril proti jugu (Dom na Slemenu 2h).

Pričel sem hojo po planinski stezi, ki je imela naslednje karakteristike: bila je strma, posuta z drobnim in nekoliko debelejšim kamenjem, površinske korenine dreves so štrlele iz poti in stopinje za noge so bile ponekod na preveliki razdalji.

Po približno 1 uri hoje sem prišel do lesene klopce, makadamske ceste in pašnikov. Opazil sem, da so ljudje tu puščali svoje avtomobile in se odpravili na Uršljo goro in nazaj.

Sledil je krajši spust po bližnjih pašnikih, pri čemer je bilo treba vstopiti na njih in izstopiti iz njih preko posebne, lesene konstrukcije, ki je dobro služili svojemu namenu.

Vstopil sem v gozd in se začel po gozdnem kolovozu spuščati proti širšemu območju Zgornjega Razborja. Vendar je bilo potrebno najprej priti do dna spusta, kjer se je vila makadamska cesta v naslednje smeri: Slovenj Gradec, Andrejev dom na Slemenu (Zgornji Razbor) …

Najprej se je makadamska cesta rahlo spuščala in dvigovala, dokler ni prišla do bližnjega hriba. Tu pa se je na vznožju hriba začela dvigovati proti jugozahodu, dokler ni prišla do njegovega vrha.

Vsaj 45 minut sem porabil, da sem po dokaj položni asfaltni cesti dospel do razcepa za Zgornji Razbor in Andrejev dom na Slemenu.

Potem pa je trajalo zopet 30 minut, da sem prišel do regionalne ceste: Črna na Koroškem-Topolščica (Šoštanj).

Pri smerni tabli Dom na Slemenu moramo zaviti desno. Po nekaj minutah sem prispel do Andrejevega doma na Slemenu (1096 m). Pod marelami pivovarne Laško in za lesenimi mizami je bilo nekaj kolesarskih gostov, ki so se okrepčali in podprli s hrano v domu.

Iz Andrejeva doma sem se spustiti po gozdnih kolovozih do Šentvida pri Zavodnju, kjer stoji hiša, v kateri so v 2. svetovni vojni ustrelili slovenskega pesnika in narodnega heroja Karla Destovnika – Kajuha. To je trajalo vsaj 1,5 ure. Spust je bil ponekod bolj oziroma manj strm.

Sprva sem le nekaj deset minut hodil po asfaltni cesti, nato pa po makadamski cesti, da sem s pomočjo smerokaza zavil v breg in v gozd. Malo pred tem pa se je tudi odcepila proti zahodu (letališču Slovenj Gradec) evropska pešpot E6, ki me je spremljala vse od okolice Andrejevega doma na Slemenu.

V hrib sem pešačil vsaj 145 minut, dokler nisem prišel do ličnega vikenda in nekoliko naprej do kmetije. Vzpon je bil dokaj udoben, saj se steza ni usmerila v strmino, ampak je “tekla” prečno po pobočju navzgor.

V nadaljevanju je bilo potrebno prehoditi položnejši spust, ki je potekal po travnikih in gozdovih, dokler nisem prišel do “negovane” makadamske ceste, ki pa je bila že v bližini bolnišnice Topolščica.

Po nekaj 10 minut hoje sem prišel do najvišjih hiš, ki so našle svoj prostor pod soncem visoko v hribu nad Topolščico.

Čakal me je strm spust do bolnišnice Topolščica. V glavnem sem se spuščal po strmi, zaraščeni stezi. Zelo malo pa sem hodil po asfaltni lokalni cesti. Po približno 45 minutah sem bil pred bolnišnico.

Moral sem priti do regionalne ceste: Topolščica-Šoštanj, da sem končal spust iz Uršlje Gore. Na svoji desni strani sem videl tudi Terme Topolščica.

Do Šoštanja sem se odpravil kar po regionalni cesti. Šlo je za tipično hojo po terenu, ki se rahlo spušča in dviguje. Po dobri uri hoje sem dospel v Šoštanj. Na razcepu v Šoštanju sem zavil proti železniški progi in kmalu prišel v center Šoštanja (stari del mesta).

Po 10 minutah sem dospel v staro mestno jedro Šoštanja, kjer je tudi Kajuhov park. Vendar so se ravno takrat izvajala rekonstrukcijska dela v parku, da Kajuhov spomenik ni bil dostopen, poleg tega je bil prikrit z belim pregrinjalom.

Čakal me je še zadnji del poti iz Šoštanja do Velenja. Najprej sem hodil ob Termoelektrarni Šoštanj, ki jo zaznamujeta dva visoka, betonska dimnika. Posebno eden skoraj ves čas spušča v zrak “temno-belo meglo”.

V nadaljevanju sem hodil po regionalni cesti za Velenje. Na cesti, ob kateri sem hodil, so ves čas brnela cestna vozila (avtomobili, tovornjaki, avtobusi, motorji …). Najprej sem šel mimo Premogovnika Velenje.

Ko pa sem prišel v Velenje, se je podobno dolgo vlekla kot Premogovnik Velenje tudi tovarna Gorenje.

V daljavi pa sem že zagledal Velenjski grad. Iz izkušenj sem vedel, da je tam center Velenja in tudi avtobusna postaja.

Po večurni hoji sem dospel v center Velenja, kjer sem zaključil etapo: Uršlja gora-Velenje.

Za to etapo je značilno, da se pot več kot polovico celotne poti spušča proti Topolščici. Ekstremen spust je prva 2 km iz Uršlje gore, potem pa postane manj strm. Iz Topolščice pa je potrebno držati korak, da premagamo še ravninski del iz Topolščice do Velenja. Gremo tudi mimo dveh dimnikov Termoelektrarne Šoštanj, ki sta opazna že iz Uršlje gore. Iz Uršlje gore vidimo tudi Šoštanjsko in Velenjsko jezero.

Koroški hribovski izziv K24 (Trail running) (kliknite tukaj).

Po deževni noči se je naredilo znosno glede temperature avgustovsko jutro. Pisal se je 2. avgust 2022. Takoj na južni strani gostilne Brančurnik se je začel rahel vzpon po asfaltni cesti proti Uršlji gori.

Asfaltna cesta se je sprva bolj položno vzpenjala, kajti bili smo na območju Uršle gore. Najprej sva šla skozi zaselek Zagrad, pri čemer sva večino časa hodila skozi gozd, ki je bil razmeščen po brežinah, ki so se dvigale nad cesto. Nahajala sva se v majhni dolini.

Po kakšnih 30 minutah hoje sva prišla pri veliki stanovanjski hiši v Zadragu do razcepa, kjer sva za krajši čas zavila proti vzhodu. Nato pa v določeni točki krenila proti zaselku, ki je nosilo ime Kot pri Prevaljah. Tu se je pričela asfaltna cesta bolj strmo dvigovati proti oddaljenim hišam tega zaselka.

Za hišami se je končala asfaltna cesta. Sprva sva hodila po urejeni makadamski cesti, ki je šla naravnost proti hribu, ki je bil zaraščen predvsem z iglastim gozdom. Le-ta se je začela vse bolj strmo vzpenjati mimo brežinskih pašnikov, ki so bili na najini desni strani. Tu sva lahko že v daljavi videla Uršljo goro in njen skalnati del tik pod vrhom, ki se je raztezal nekaj sto višinskih metrov gore.

Na tem delu je makadamska cesta postala vrezana v bregove tamkajšnje gore. Na bregu nas drži samo ta cestni objekt in to zelo zanesljivo. Ko človek misli, da na tem območju ne bo več srečal nobenega produkta človeške roke v obliki bivališč, pa se pred njim pojavi osamljena kmetija s pritiklinami kot so kapelica, lični leseni objekt z imenom kmetije (Kmetija Večko, družina Navodnik) … Sedaj pa sva bila že v razpotegnjenem zaselku Uršlja gora.

Urejena makadamska cesta se je zmerno vzpenjala naprej po hribu. Vmes je bil na najini levi strani odcep za Smukaško kočo (makadamska cesta), Prežihovo bajto in Ravne na Koroškem.

V hribu se je nenadoma pojavila asfaltna cesta z vsemi pritiklinami, ki klasificirajo urejene ceste kot so aluminijaste ograje … Na najini desni strani sva lahko v bregu opazila stanovanjsko hišo z ličnim čebelnjakom.

Asfaltna cesta se je kmalu končala in zopet sva bila na udobni makadamski cesti, ki se ni preveč strmo vila proti Koči na Naravskih ledinah.

Na tej poti sta naju prehitela dva gorska kolesarja. Mimo naju je peljal kakšen avtomobil. Prišla sva tudi do odcepa, kjer bila smerna tabla z markantno kozo. Šlo pa je za planinsko stezo, ki je vodila na Uršljo goro. Imenovala pa se je Planinska steza čez kozji hrbet.

Midva se nisva odločila za to stezo, ampak sva pot nadaljevala proti koči. Po kakšnih 45 minutah sva bila pred kočo na Naravskih ledinah (1027 m), kjer je bilo kar nekaj ljudi. Pogovarjali so se med seboj, uživali v hrani in pijači iz planinske koče. V bližini koče sva prišla tudi v drugo občino, to je Črno na Koroškem.

V koči sva se tudi midva okrepčala. Lahko pohvalim njihov jabolčni štrudel. Po kakšnih 30 minutah postanka, sva se odpravila na vrh Uršlje gore. Takoj je bilo treba “zagristi” v pobočje strmega pašnika, da sva prišla do roba gozda, kjer se je nadaljevala planinska steza.

Skoraj 3/4 vzpona na Uršljo goro je potekal po skalnatem kolovozu. Kolovoz je bil izmenično strm in malo manj strm. Okoli kolovoza je rasel značilni mešani gozd, ki je zavzemal svoj življenjski prostor na strmih pobočjih Uršlje gore.

Na večjem delu poti sem lahko opazoval, da se pojavile nove smerne table in oznake Za pot kurirjev in vezistov, ki so bili nekaj let nazaj povsem v zatonu. Takrat so bile še komaj vidne oznake izpred desetletij.

Nekaj sto višinskih metrov pod Uršljo goro, pa je kamniti, gozdni kolovoz prešel v strmo, skalnato planinsko stezo, ki je bila pokrita s površinskimi koreninami. Srečala sva več planincev, ki so se počasi prebijali po strmini navzgor ali navzdol.

V bližini vrha se je tudi planinska steza nekoliko zravnala. Zadnjih 20 minut hoje ni bilo več tako utrujajočih.

Lepo je bilo prispeti na vrh Uršlje gore (1699 m) in biti poleg križa, ki je označeval vrh. Iz vrha je bil lep pogled proti Ravnam na Koroškem in ostalim okoliškim krajem, hribom ter dolinami.

Iz vrha sva potrebovala slabih 10 minut, da sva prišla do Doma na Uršlji gori (1680 m). Gre za prijetno planinsko kočo, s prijaznim osebjem, dobro hrano in ponudbo pijač. V koči sva tudi prenočila.

V bližini doma je tudi najvišje ležeča krščanska cerkev v Sloveniji, ki nosi ime Sv. Uršula. Gre za veliko hribovsko cerkev, ki je troladijska in s petimi oltarji. Skratka zelo razkošna cerkev glede na to, da je visoko v hribih.

Na južni strani Uršlje gore je bil lep pogled proti Šoštanju, Velenju in okolici. Markantni betonski dimnik v Šoštanju, ki je v zrak spuščal vodno para, bo sedaj večkrat opazen, ko bova hodila proti Šoštanju.

Tokrat je šlo za tipični planinski vzpon. Teren se je stopnjeval od Prevalj pa do vrha Uršlje gore. Pričel se je z asfaltno, vzpenjajočo cesto, ki ni bila strma. Cesta se je večkrat spremenila v makadamsko cesto. Tudi planinska steza se je spreminjala iz kamnitega, gozdnega kolovoza do strme planinske steze, ki se je zgodila v zadnjih nekaj deset minutah hoje tik pod vrhom Uršlje gore. Planinec pa je bil za svoj fizični in psihični napor poplačan z lepimi razgledi v dolino in okoliške kraje, predvsem gozdove, pašnike, hribe in zaselke. Na koncu pa naju je čakal tudi Dom na Uršlji gori, kjer se lahko planinec spočije čez noč in naslednji dan nadaljuje svojo pot. Midva se bomo v naslednji etapi spustili v dolino in končala pohod v Velenju.

V avgustu 2022 sva z Mihom začela pohod na Koroškem, in sicer na avtobusni postaji Slovenj Gradec. Ko sva zapustila krožišče sva najprej hodila po Meškovi ulici, sledil je Trg svobode in Glavni trg. Ko sva zapustila še drugo krožišče, sva prišla na Podgorsko cesto. V nadaljevanju sva še hodila po Muratovi ulici, Starem trgu, dokler se nisva začela vzpenjati proti cerkvi Sv. Radegunde.

Vzpenjanje je še kar trajalo proti razpotegnjeni vasi Sele. Ko sva zapustila regionalno cesto Kotlje-Slovenj Gradec, sva se najprej vzpela do opuščene cerkve sv. Miklavža.

Naprej od cerkve Sv. Miklavža sva se vzpenjala po gozdu. Sledila je hoja po travniku, kjer nama je za hojo služil kolovoz. Ko sva prišla na dvorišče stanovanjske hiše, sva zopet stopila na lokalno cesto: Sele-Slovenj Gradec. Po serpentinasti lokalni cesti sva se vzpela do cerkve Sv. Roka. V tej cerkvi je krščanske obrede opravljal Franc Ksaver Meško (1874-1964) v letih 1912 do 1964, kajti bil je župnik v Selah. Poleg tega, da je bil duhovnik, je bil tudi pisatelj. Na pokopališču pod cerkvijo je tudi njegov grob. V nadaljevanju poti sva videla tudi smerokaz za Meškovo pot, ki jo je pripravilo Turistično društvo Murn iz Slovenj Gradca.

V nadaljevanju sva hodila navkreber po lokalni cesti proti Poštarskemu domu pod Uršljo goro. Približno malo več kot 1 km pred domom sva zavila iz lokalne ceste proti osamljeni kmetiji. Od kmetije sva se začela vzpenjati po markirani, gozdni stezi proti domu. Po slabih 30 minutah hoje sva bila pred Poštarskim domom pod Uršljo goro, kjer sva se okrepčala.

Iz Poštarskega doma sva se spustila proti obiskani Turistični kmetiji Ravnjak, za katero bi lahko na videno in slišano ugotovila, da pri njih turistično bivajo predvsem tuji gostje iz Francije, Nizozemske …

Od tu pa je sledila kar dolga hoja po široki, gozdarski, makadamski cesti proti Ivarčkemu jezeru. Pot se je ves čas položno spuščala, pri čemer je bila vrezana v strme brežine Uršlje gore. Na nekaterih mestih sva opazila struge gorskih potokov, npr. Kotulje, ki teče tudi skozi Kotlje.

Po približno dveh urah hoje sva dospela do Ivarčkega jezera, ki leži pod strmimi, skalnatimi pobočji Uršlje gore. Gre za jezero, ki ima okoli sebe dobro turistično infrastrukturo: pomoli, gostilne … Pred vstopom na jezero, sva videla tudi napis, ki je bil vdolben v les, kjer je pisalo: Ivarčko jezero, Turistično rekreativni center ravenskih železarjev.

Najin naslednji cilj je bil, da obiščeva rojstno hišo Prežihovega Voranca (1893-1950) (njegovo pravo ime je bilo Lovro Kuhar), ki je bil znameniti slovenski pisatelj realizma. Po asfaltni cesti sva se odpravila skoz Podgoro na Preški vrh. Med potjo pa je najino zanimanje vzpodbudila cerkev Sv. Mohorja in Fortunata. Na ogromni, zelo stari lipi ob cerkvi sva iskala kakšno vdolbino v njej glede na njeno starost, vendar jo nisva opazila.

Po slabih 30 minutah hoje od cerkve po rahli vzpetini navzgor sva iz asfaltne ceste odšla proti vzhodu, na Preški vrh, kjer naju je najprej “pozdravil” ogromen kip Prežihovega Voranca, ki je nemo strmel proti Kotljam.

Potrebno se je bilo še malo spustiti do rojstne hiše pisatelja. Pred hišo je stala tudi tabla Slovenske pisateljske poti. Gre za negovan objekt, ki je ohranil svoj izviren videz: predvsem leseno konstrukcijo stavbe, ki je bila pobarvana s temno-rjavo barvo, podprto s kamnitim materialom, . Poleg hiše so bile še ostale stavbe kot pritikline: kmečko poslopje, vrtiček ograjen z ličnimi, natur lesenimi količki, kašča …

Pred nama je bil še kratek vzpon, da sva prišla na najvišjo točko Preškega vrha. Sledil je ne preveč strm spust po gozdu in gozdnih stezah, ki so bile označene s knafeljčevimi markacijami do Raven na Koroškem, bolj točno do dela Raven, ki se je imenoval Na Šancah. V teh krajih pogosto vidimo na tablah napise “turške šance” (sistem utrdb, ki so potekale po celotnem grebenu nad Kotljami in so služile v obrambne namene pred Turki ob njihovem vdoru na Koroško leta 1476 in onemogočale prehod v Podjuno).

Spustila sva se proti urbanemu središču Raven na Koroškem. Šla sva skozi center tega kraja, ki slovi predvsem po svoji železarni.

Iz tega kraja sva se usmerila prot Prevaljam, ki nama je predstavljal cilj današnjega pohoda oziroma bolj točno najprej sva si želela ogledati kip Leopolda Suhadolčana v Spominskem parku na Prevaljah, nato pa prespati v gostilni Brančurnik. Da bi dosegla ta dva cilja, sva morala najprej kar nekaj kilometrov hoditi ob ravenski železarni, ki je resnično velik in dolg objekt.

Potrebno je bilo hoditi slabe 3 kilometre, da sva po regionalni cesti prispela do krajevne table Prevalje, pri čemer so naju na desni in levi strani spremljali stanovanjski in poslovni objekti, ki so spadali pod Ravne.

Tudi v Prevaljah je bila podobna situacija glede urbanistične ureditve. Zopet so bile na levi in desni strani prisotni poslovni in stanovanjski objekti vse do Spominskega parka na Prevaljah. Tam sva lahko opazila dva spomenika, vezana na Leopolda Suhadolčana (1928-1980). Na prvem, ki je bil skupen s Stankom Kotnikom, je napis opozarjal na bralno značko, katere pobudnik je bil Leopold Suhadolčan. Drugi kip pa je predstavljal samo Lepolda Suhadolčana kot pisatelja.

Iz Spominskega parka Prevalje, sva se vrnila do gostilne Brančurnik, kjer sva se okrepčala in prenočila.

Pohod iz Slovenj Gradca do Prevalj je bil zanimiv iz kulturnega, geografskega in tudi zgodovinskega vidike. Poleg lepe narave pod Uršljo goro, sva obiskala tri literate iz knjige Slovenska pisateljska pot: Franca Kvasarja Meška, Prežihovega Voranca in Leopolda Suhadolčana. V zvezi s Francem Kvasarjem Meškom lahko obiščemo njegov grob, vidimo pa lahko tudi spominsko plošča na nekdanjem župnišču v Selah in smerne table za Meškovo pot. Medtem ko ima Prežihov Voranc zelo urejeno rojstno hišo. Prisotnost Leopolda Suhadolčana v Prevaljah kot literata je prikazana z dvema kipoma v Spominskem parku Prevalje. Po drugi strani pa je pokrajina zelo razgibana s številnimi dolinami in vrhovi, po katerih so “posejane” posamične hiše, zaselki, vasi in mesta. Ne moremo niti spregledati cerkva ob poti, ki so zanimive glede na svojo podobo in energijo, ki jo sproščajo v okolje. Zgodovinska posebnost v teh krajih pa so že omenjene turške šance.