5.3 etapa koroške pisateljske pešpoti: Prevalje-Uršla gora

Po deževni noči se je naredilo znosno glede temperature avgustovsko jutro. Pisal se je 2. avgust 2022. Takoj na južni strani gostilne Brančurnik se je začel rahel vzpon po asfaltni cesti proti Uršlji gori.

Vzpon pri gostilni Brančurnik
Vzpon pri gostilni Brančurnik

Asfaltna cesta se je sprva bolj položno vzpenjala, kajti bili smo na območju Uršle gore. Najprej sva šla skozi zaselek Zagrad, pri čemer sva večino časa hodila skozi gozd, ki je bil razmeščen po brežinah, ki so se dvigale nad cesto. Nahajala sva se v majhni dolini.

Zaselek Zagrad
Zaselek Zagrad

Po kakšnih 30 minutah hoje sva prišla pri veliki stanovanjski hiši v Zadragu do razcepa, kjer sva za krajši čas zavila proti vzhodu. Nato pa v določeni točki krenila proti zaselku, ki je nosilo ime Kot pri Prevaljah. Tu se je pričela asfaltna cesta bolj strmo dvigovati proti oddaljenim hišam tega zaselka.

Hoja nabkreber na območju zaselka Kot pri Prevaljah
Hoja nabkreber na območju zaselka Kot pri Prevaljah

Za hišami se je končala asfaltna cesta. Sprva sva hodila po urejeni makadamski cesti, ki je šla naravnost proti hribu, ki je bil zaraščen predvsem z iglastim gozdom. Le-ta se je začela vse bolj strmo vzpenjati mimo brežinskih pašnikov, ki so bili na najini desni strani. Tu sva lahko že v daljavi videla Uršljo goro in njen skalnati del tik pod vrhom, ki se je raztezal nekaj sto višinskih metrov gore.

Pogled na Uršlo goro iz Kota
Pogled na Uršlo goro iz Kota

Na tem delu je makadamska cesta postala vrezana v bregove tamkajšnje gore. Na bregu nas drži samo ta cestni objekt in to zelo zanesljivo. Ko človek misli, da na tem območju ne bo več srečal nobenega produkta človeške roke v obliki bivališč, pa se pred njim pojavi osamljena kmetija s pritiklinami kot so kapelica, lični leseni objekt z imenom kmetije (Kmetija Večko, družina Navodnik) … Sedaj pa sva bila že v razpotegnjenem zaselku Uršlja gora.

Zaselek Uršlja Gora
Zaselek Uršlja Gora

Urejena makadamska cesta se je zmerno vzpenjala naprej po hribu. Vmes je bil na najini levi strani odcep za Smukaško kočo (makadamska cesta), Prežihovo bajto in Ravne na Koroškem.

Odcep za Prežihovo bajto
Odcep za Prežihovo bajto

V hribu se je nenadoma pojavila asfaltna cesta z vsemi pritiklinami, ki klasificirajo urejene ceste kot so aluminijaste ograje … Na najini desni strani sva lahko v bregu opazila stanovanjsko hišo z ličnim čebelnjakom.

Čebelnjak v zaselku Uršlja Gora
Čebelnjak v zaselku Uršlja Gora

Asfaltna cesta se je kmalu končala in zopet sva bila na udobni makadamski cesti, ki se ni preveč strmo vila proti Koči na Naravskih ledinah.

Makadamska cesta proti Koči na Naravskih ledinah
Makadamska cesta proti Koči na Naravskih ledinah

Na tej poti sta naju prehitela dva gorska kolesarja. Mimo naju je peljal kakšen avtomobil. Prišla sva tudi do odcepa, kjer bila smerna tabla z markantno kozo. Šlo pa je za planinsko stezo, ki je vodila na Uršljo goro. Imenovala pa se je Planinska steza čez kozji hrbet.

Odcep planinske steze čez Kozji hrbet
Odcep planinske steze čez Kozji hrbet

Midva se nisva odločila za to stezo, ampak sva pot nadaljevala proti koči. Po kakšnih 45 minutah sva bila pred kočo na Naravskih ledinah (1027 m), kjer je bilo kar nekaj ljudi. Pogovarjali so se med seboj, uživali v hrani in pijači iz planinske koče. V bližini koče sva prišla tudi v drugo občino, to je Črno na Koroškem.

Koča na Naravskih ledinah
Koča na Naravskih ledinah

V koči sva se tudi midva okrepčala. Lahko pohvalim njihov jabolčni štrudel. Po kakšnih 30 minutah postanka, sva se odpravila na vrh Uršlje gore. Takoj je bilo treba “zagristi” v pobočje strmega pašnika, da sva prišla do roba gozda, kjer se je nadaljevala planinska steza.

Planinska steza na Uršljo goro v bližini Koče na Naravskih ledinah
Planinska steza na Uršljo goro v bližini Koče na Naravskih ledinah

Skoraj 3/4 vzpona na Uršljo goro je potekal po skalnatem kolovozu. Kolovoz je bil izmenično strm in malo manj strm. Okoli kolovoza je rasel značilni mešani gozd, ki je zavzemal svoj življenjski prostor na strmih pobočjih Uršlje gore.

Gozdni kolovoz proti Uršlji gori
Gozdni kolovoz proti Uršlji gori

Na večjem delu poti sem lahko opazoval, da se pojavile nove smerne table in oznake Za pot kurirjev in vezistov, ki so bili nekaj let nazaj povsem v zatonu. Takrat so bile še komaj vidne oznake izpred desetletij.

Smerna tabla za Pot kurirjev in vezistov
Smerna tabla za Pot kurirjev in vezistov pod Uršljo goro

Nekaj sto višinskih metrov pod Uršljo goro, pa je kamniti, gozdni kolovoz prešel v strmo, skalnato planinsko stezo, ki je bila pokrita s površinskimi koreninami. Srečala sva več planincev, ki so se počasi prebijali po strmini navzgor ali navzdol.

Planinska steza v bližini vrha Uršlje gore
Planinska steza v bližini vrha Uršlje gore

V bližini vrha se je tudi planinska steza nekoliko zravnala. Zadnjih 20 minut hoje ni bilo več tako utrujajočih.

V bližini vrha Uršlje gore
V bližini vrha Uršlje gore

Lepo je bilo prispeti na vrh Uršlje gore (1699 m) in biti poleg križa, ki je označeval vrh. Iz vrha je bil lep pogled proti Ravnam na Koroškem in ostalim okoliškim krajem, hribom ter dolinami.

Križ na vrhu Uršlje gore (1699 m)
Križ na vrhu Uršlje gore (1699 m)

Iz vrha sva potrebovala slabih 10 minut, da sva prišla do Doma na Uršlji gori (1680 m). Gre za prijetno planinsko kočo, s prijaznim osebjem, dobro hrano in ponudbo pijač. V koči sva tudi prenočila.

Dom na Uršlji gori
Dom na Uršlji gori

V bližini doma je tudi najvišje ležeča krščanska cerkev v Sloveniji, ki nosi ime Sv. Uršula. Gre za veliko hribovsko cerkev, ki je troladijska in s petimi oltarji. Skratka zelo razkošna cerkev glede na to, da je visoko v hribih.

Cerkev Sv. Uršule na Uršlji gori (1670 m)
Cerkev Sv. Uršule na Uršlji gori

Na južni strani Uršlje gore je bil lep pogled proti Šoštanju, Velenju in okolici. Markantni betonski dimnik v Šoštanju, ki je v zrak spuščal vodno para, bo sedaj večkrat opazen, ko bova hodila proti Šoštanju.

Pogled proti Šoštanju in okolici iz Uršlje gore
Pogled proti Šoštanju in okolici iz Uršlje gore

Tokrat je šlo za tipični planinski vzpon. Teren se je stopnjeval od Prevalj pa do vrha Uršlje gore. Pričel se je z asfaltno, vzpenjajočo cesto, ki ni bila strma. Cesta se je večkrat spremenila v makadamsko cesto. Tudi planinska steza se je spreminjala iz kamnitega, gozdnega kolovoza do strme planinske steze, ki se je zgodila v zadnjih nekaj deset minutah hoje tik pod vrhom Uršlje gore. Planinec pa je bil za svoj fizični in psihični napor poplačan z lepimi razgledi v dolino in okoliške kraje, predvsem gozdove, pašnike, hribe in zaselke. Na koncu pa naju je čakal tudi Dom na Uršlji gori, kjer se lahko planinec spočije čez noč in naslednji dan nadaljuje svojo pot. Midva se bomo v naslednji etapi spustili v dolino in končala pohod v Velenju.

5.2 etapa po koroški pisateljski pešpoti: Slovenj Gradec-Prevalje

V avgustu 2022 sva z Mihom začela pohod na Koroškem, in sicer na avtobusni postaji Slovenj Gradec. Ko sva zapustila krožišče sva najprej hodila po Meškovi ulici, sledil je Trg svobode in Glavni trg. Ko sva zapustila še drugo krožišče, sva prišla na Podgorsko cesto. V nadaljevanju sva še hodila po Muratovi ulici, Starem trgu, dokler se nisva začela vzpenjati proti cerkvi Sv. Radegunde.

Vzpenjanje je še kar trajalo proti razpotegnjeni vasi Sele. Ko sva zapustila regionalno cesto Kotlje-Slovenj Gradec, sva se najprej vzpela do opuščene cerkve sv. Miklavža.

Naprej od cerkve Sv. Miklavža sva se vzpenjala po gozdu. Sledila je hoja po travniku, kjer nama je za hojo služil kolovoz. Ko sva prišla na dvorišče stanovanjske hiše, sva zopet stopila na lokalno cesto: Sele-Slovenj Gradec. Po serpentinasti lokalni cesti sva se vzpela do cerkve Sv. Roka. V tej cerkvi je krščanske obrede opravljal Franc Ksaver Meško (1874-1964) v letih 1912 do 1964, kajti bil je župnik v Selah. Poleg tega, da je bil duhovnik, je bil tudi pisatelj. Na pokopališču pod cerkvijo je tudi njegov grob. V nadaljevanju poti sva videla tudi smerokaz za Meškovo pot, ki jo je pripravilo Turistično društvo Murn iz Slovenj Gradca.

Cerkev Sv. Roka s pokopalščem v Selah
Cerkev Sv. Roka s pokopalščem v Selah

V nadaljevanju sva hodila navkreber po lokalni cesti proti Poštarskemu domu pod Uršljo goro. Približno malo več kot 1 km pred domom sva zavila iz lokalne ceste proti osamljeni kmetiji. Od kmetije sva se začela vzpenjati po markirani, gozdni stezi proti domu. Po slabih 30 minutah hoje sva bila pred Poštarskim domom pod Uršljo goro, kjer sva se okrepčala.

Poštarski dom pod Uršljo goro
Poštarski dom pod Uršljo goro

Iz Poštarskega doma sva se spustila proti obiskani Turistični kmetiji Ravnjak, za katero bi lahko na videno in slišano ugotovila, da pri njih turistično bivajo predvsem tuji gostje iz Francije, Nizozemske …

Turistična kmetija Ravnjak
Turistična kmetija Ravnjak

Od tu pa je sledila kar dolga hoja po široki, gozdarski, makadamski cesti proti Ivarčkemu jezeru. Pot se je ves čas položno spuščala, pri čemer je bila vrezana v strme brežine Uršlje gore. Na nekaterih mestih sva opazila struge gorskih potokov, npr. Kotulje, ki teče tudi skozi Kotlje.

Makadamska cesta proti Ivarčkemu jezeru
Makadamska cesta proti Ivarčkemu jezeru

Po približno dveh urah hoje sva dospela do Ivarčkega jezera, ki leži pod strmimi, skalnatimi pobočji Uršlje gore. Gre za jezero, ki ima okoli sebe dobro turistično infrastrukturo: pomoli, gostilne … Pred vstopom na jezero, sva videla tudi napis, ki je bil vdolben v les, kjer je pisalo: Ivarčko jezero, Turistično rekreativni center ravenskih železarjev.

Ivarčko jezero
Ivarčko jezero

Najin naslednji cilj je bil, da obiščeva rojstno hišo Prežihovega Voranca (1893-1950) (njegovo pravo ime je bilo Lovro Kuhar), ki je bil znameniti slovenski pisatelj realizma. Po asfaltni cesti sva se odpravila skoz Podgoro na Preški vrh. Med potjo pa je najino zanimanje vzpodbudila cerkev Sv. Mohorja in Fortunata. Na ogromni, zelo stari lipi ob cerkvi sva iskala kakšno vdolbino v njej glede na njeno starost, vendar jo nisva opazila.

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Podgori
Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Podgori

Po slabih 30 minutah hoje od cerkve po rahli vzpetini navzgor sva iz asfaltne ceste odšla proti vzhodu, na Preški vrh, kjer naju je najprej “pozdravil” ogromen kip Prežihovega Voranca, ki je nemo strmel proti Kotljam.

Kip Prežihovega Voranca na Preškem vrhu
Kip Prežihovega Voranca na Preškem vrhu

Potrebno se je bilo še malo spustiti do rojstne hiše pisatelja. Pred hišo je stala tudi tabla Slovenske pisateljske poti. Gre za negovan objekt, ki je ohranil svoj izviren videz: predvsem leseno konstrukcijo stavbe, ki je bila pobarvana s temno-rjavo barvo, podprto s kamnitim materialom, . Poleg hiše so bile še ostale stavbe kot pritikline: kmečko poslopje, vrtiček ograjen z ličnimi, natur lesenimi količki, kašča …

Rojstna hiša Prežihovega Voranca
Rojstna hiša Prežihovega Voranca na Preškem vrhu

Pred nama je bil še kratek vzpon, da sva prišla na najvišjo točko Preškega vrha. Sledil je ne preveč strm spust po gozdu in gozdnih stezah, ki so bile označene s knafeljčevimi markacijami do Raven na Koroškem, bolj točno do dela Raven, ki se je imenoval Na Šancah. V teh krajih pogosto vidimo na tablah napise “turške šance” (sistem utrdb, ki so potekale po celotnem grebenu nad Kotljami in so služile v obrambne namene pred Turki ob njihovem vdoru na Koroško leta 1476 in onemogočale prehod v Podjuno).

Gozdna steza proti Ravnam na Koroškem
Gozdna steza proti Ravnam na Koroškem

Spustila sva se proti urbanemu središču Raven na Koroškem. Šla sva skozi center tega kraja, ki slovi predvsem po svoji železarni.

Center Raven na Koroškem
Center Raven na Koroškem

Iz tega kraja sva se usmerila prot Prevaljam, ki nama je predstavljal cilj današnjega pohoda oziroma bolj točno najprej sva si želela ogledati kip Leopolda Suhadolčana v Spominskem parku na Prevaljah, nato pa prespati v gostilni Brančurnik. Da bi dosegla ta dva cilja, sva morala najprej kar nekaj kilometrov hoditi ob ravenski železarni, ki je resnično velik in dolg objekt.

Tovarniške hale Sija metal Ravne
Tovarniške hale Sija metala Ravne

Potrebno je bilo hoditi slabe 3 kilometre, da sva po regionalni cesti prispela do krajevne table Prevalje, pri čemer so naju na desni in levi strani spremljali stanovanjski in poslovni objekti, ki so spadali pod Ravne.

Krajevna tabla Prevalje iz smeri Ravna na Koroškem
Krajevna tabla Prevalje iz smeri Ravne na Koroškem

Tudi v Prevaljah je bila podobna situacija glede urbanistične ureditve. Zopet so bile na levi in desni strani prisotni poslovni in stanovanjski objekti vse do Spominskega parka na Prevaljah. Tam sva lahko opazila dva spomenika, vezana na Leopolda Suhadolčana (1928-1980). Na prvem, ki je bil skupen s Stankom Kotnikom, je napis opozarjal na bralno značko, katere pobudnik je bil Leopold Suhadolčan. Drugi kip pa je predstavljal samo Lepolda Suhadolčana kot pisatelja.

Pisatelj Leopold Suhadolčan
Pisatelj Leopold Suhadolčan

Iz Spominskega parka Prevalje, sva se vrnila do gostilne Brančurnik, kjer sva se okrepčala in prenočila.

Gostilna Bračurnik v Prevaljah
Gostilna Bračurnik v Prevaljah

Pohod iz Slovenj Gradca do Prevalj je bil zanimiv iz kulturnega, geografskega in tudi zgodovinskega vidike. Poleg lepe narave pod Uršljo goro, sva obiskala tri literate iz knjige Slovenska pisateljska pot: Franca Kvasarja Meška, Prežihovega Voranca in Leopolda Suhadolčana. V zvezi s Francem Kvasarjem Meškom lahko obiščemo njegov grob, vidimo pa lahko tudi spominsko plošča na nekdanjem župnišču v Selah in smerne table za Meškovo pot. Medtem ko ima Prežihov Voranc zelo urejeno rojstno hišo. Prisotnost Leopolda Suhadolčana v Prevaljah kot literata je prikazana z dvema kipoma v Spominskem parku Prevalje. Po drugi strani pa je pokrajina zelo razgibana s številnimi dolinami in vrhovi, po katerih so “posejane” posamične hiše, zaselki, vasi in mesta. Ne moremo niti spregledati cerkva ob poti, ki so zanimive glede na svojo podobo in energijo, ki jo sproščajo v okolje. Zgodovinska posebnost v teh krajih pa so že omenjene turške šance.