V avgustu 2020 je bilo v Tivoliju vse zaparkirano. Le s težavo sem našel parkirni prostor, potem ko sem pregledal vsa parkirišča. Vesel sem bil, da ni bil prevroč dan, kajti nebo so zastirali koprenasti, sivi, tanki oblaki. Ker nisem imel dežnika, sem upal, da se ne bo ulilo.
Ko sem prehodil Tivoli, kolikor ga je ostalo, kajti parkiral sem v jugovzhodnem Tivoliju, sem prišel do znanih stopnic, ki te iz Tivolija “potegnejo” v center Ljubljane. Na moji levi strani je bila stavba Moderne galerije. Na desni strani Pravoslavna cerkev sv. Cirila in Metoda. Malo naprej pa prav tako markantna stavba Narodne galerije. V tej stavbi je nekoč živel pisatelj Dominik Smole (zaporedna številka 87 v knjigi Slovenska pisateljska pot). V njegovo stanovanje se je hodilo na stranskem vhodu, ki se nahaja na jugu stavbe. Od tu sem se odpravil v center Ljubljane, pri čemer sem prečil Slovensko cesto in preko Knafljevega prehoda dospel do spomenika Josipa Murna. Bil je na obrobju gradbišča, da sem lahko posnel ta spomin na pesnika (zaporedna številka 84 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Čez nekaj kilometrov sem želel obiskati Cukrarno, kjer je živel Josip Murn. Stavbo so ravno tako obnavljali, da ni bila primerna za obisk. Iz centra mesta sem se vrnil na severozahod, pri čemer sem hodil mimo slovenskega parlamenta, Maximarketa, nekdanje Iskrinega nebotičnika. Prišel sem v mondeni del Ljubljane, kjer se nahaja ameriško, nemško … veleposlaništvo, slovensko ministrstvo za zunanje zadeve … Že tik ob Bleiwaisovi cesti se nahaja vila, kjer je živel Primož Kozak (zaporedna številka 80 v knjigi slovenska pisateljska pot).
Zopet sem se pomaknil med stavbe, bolj točno na Prešernovo cesto. Na desni strani moje hoje malo pred Predsedniško palačo in Srednjo ekonomsko šolo se nahaja stavba, kjer je zadnja svoja leta preživljal pisatelj Izidor Cankar (zaporedna številka 74 v knjigi slovenska pisateljska pot). Najprej sem hodil proti Aškerčevi cesti. Tam se nahaja meščanska vila, kjer je živela pisateljica Mira Mihelič (zaporedna številka 82 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Na hiši je bila tudi spominska plošča, ki je bila posvečena tudi njenemu možu, ki je bil slikar. Pri metalurški fakulteti sem zavil na Snežniško ulico, ki je sprva vodila proti jugozahodu, a se je kmalu obrnila proti severozahodu in me je po nekaj časa pripeljala do Ljubljanske drame. Tu je veliko let igrala igralka in pesnica Mila Kačič (zaporedna številka 77 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Še nekoliko naprej, ko sem hodil proti jugu in sem se zopet bližal Aškrčevi cesti, sem zavil za 90 stopinj v desno v smeri moje hoje na Rimsko cesto, kjer se po novem nahaja hotel Mrak, kjer se je rodil in dolgo bival pisatelj Ivan Mrak (zaporedna številka 83 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Od tu me je še malo prostorsko ločilo od arhaičnega dela Stare Ljubljane, kjer so naslednje kulturne znamenitosti: spomenik francoski Iliriji, Gregorčičev spomenik, Križanke, Narodna univerzitetna knjižnica, ki nosi Plečnikov pečat … V palači SAZU na novem trgu, so v knjigi Slovenska pisateljska pot, pod zaporedno številko 91, določili mesto pisatelju Božu Vodušku. Na človeka naredijo vtis in mu dajejo pozitivno energijo lepe stavbe, večji tlakovani prostori med njimi, ki v našem primeru predstavlja Novi trg. Ljubljanica na njegovem vzhodnem robu z vodo in stavbarsko urejeni bregovi, za katerimi se dvigujejo stavbe v Stari Ljubljani in v nekoliko večji razdalji se nad njimi dviguje Ljubljanski grad, tvorijo lepo kuliso.Ta lepota se razprostira še naprej proti jugu, kjer se nahaja Zoisova palača, v kateri je živel Žiga Zois, ki je bil med drugim tudi pesnik in prevajalec literarnih del (zaporedna številka 92 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Nato sem prestopil Ljubljanico čez Šentjakobski most in po nekaj korakih zavil nazaj proti Staremu delu Ljubljane, vendar sem bil tokrat na njenem desnem bregu, če sem bil prej na njenem levem bregu. Kmalu je Levstikov trg zamenjal Stari trg. Število ljudi se je tu nenadoma povečalo, obiskovali so trgovine in gostilne, ki se tam nahajajo ali so se zgolj sprehajali po trgu in si ga ogledovali. Že na vhodu na trg sem zagledal nekdanji dom Lojzeta Kovačiča, ki je bil slovenski pisatelj in je zabeležen pod zaporedno številko 78 v knjigi Slovenska pisateljska pot. Še malo naprej je doprsni kip Lili Novy (zaporedna števila 85 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Stoji pred njeno hišo, kjer je živela. Kip se lepo sklada z okoliškimi gostinskimi lokali, ki svojo ponudbo jedače in pijače zapisujejo na črnih tablah z belo pisavo. V uči pade zapis: domača hrana ipd. Ista podoba trga se nadaljuje še naprej vse do Mestne hiše in še malo naprej. Ko sem se približal Ljubljanski katedrali, Ljubljanski tržnici …, se je zmanjšalo število gostinskih lokalov, posebno, ko sem začel hoditi po Poljanski cesti. Število ljudi je rapidno padlo, predvsem turistov. Tu so po ulicah hodili predvsem domačini. Ko sem se približal Ljubljanici oziroma bolj točno Poljanskemu nasipu, se je pred menoj, na moji desni strani pojavil dolg pravokotni blok z nekaj nadstropji, ki je svojo pozornost iskal s svojo rdečo barvo fasade. Tu je bival pesnik Anton Vodnik (zaporedna številka 89 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Še malo naprej, kjer je sedaj bar Činkole, je stanoval pisatelj Juš Kozak (zaporedna številka 49 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Na tem prostoru so koncentrirani 3 literati iz knjige Slovenska pisateljska pot, kajti še malo naprej, ob Poljanskem nasipu so stanovanjski bloki iz druge polovice 20. stoletja, kjer je nekoč živel pesnik Janez Menart (zaporedna številka 81 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Pot sem nadaljeval čez Šempeterski most in se usmeril proti ljubljanskemu Kliničnemu centru. Pred cerkvijo sv. Petra je župnišče, kjer je točka za pisatelja Frana Erjavca. Tam naj bi nekoč obiskoval osnovno šolo (zaporedna številka 86 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Od tu pa me je čakala dolga hoja do Zelene jame, ki je najbolj vzhodna točka. Predstavlja domovanje pisatelja Marjana Rožanca (zaporedna številka 86 v knjigi Slovenska pisateljska pot).
Najprej sem hodil po Njegošovi cesti, nato pa po Šmartinski cesti, ki vključuje tudi hojo čez podhod, nad katerimi je železniška proga, da sem lahko zavil za 90 stopinj na manjši vzpon, ki me je pripeljal do tovarne Kolinska. Od tu sem nadaljeval hojo po Kolinski ulici in Ob Zeleni jami, dokler nisem zavil proti severozahodu, kjer je Bezenškova ulica. Na koncu te ulice je prej omenjeni pisatelj. Iz Zelene jame sem se vrnil v Šiško, začenši s hojo po Bernekerjevi ulici, pri čemer sem se po 15 minutah hoje vrnil na pot, ki sem jo že prehodil pred nekaj časa, vendar tokrat v obratni smeri. Hodil sem kar naravnost po Vilharjevi cesti v smeri zahoda, dokler nisem dospel na Dunajsko cesto. Za ta del sem potreboval najman 1 uro hoje. Na tem delu sem z zanimanjem opazoval glavno ljubljansko železniško postajo, ki sem jo do sedaj vedno gledal iz njene druge strani. Ko sem zapustil Dunajsko cesto in hodil po Likozarjevi ulici, sem na mestu, kjer se pot obrne proti severozahodu, opazil na novo zgrajeno džamijo, ki jo opredeljujeta snežno bela barva in kockasta oblika, ki jo prekine prav tako snežno beli okrogli stolpič. Sledila je hoja po Parmovi ulici. Ko sem bil na Drenikovi ulici, sem se obrnil proti zahodu, vendar nisem nadaljeval pot do Celovške ceste v Šiški, ampak sem zavil na Verovškovo ulico, kjer je Plečnikova cerkev posvečena Frančišku Asiškem. Od tu naprej sem se obrnil nazaj proti zahodu in sem skušal po čim bolj ravni črti dospeti do najbolj dodelane spominske hiše v Ljubljani iz kulturnega vidika, Vodnikove domačije v Zgornji Šiški (zaporedna številka 90 v knjigi Slovenska pisateljska pot).
Po 15 minutah hoje sem prišel na Celovško cesto. Od tu naprej sem pešačil mimo bolnice Petra Držaja do prej omenjene domačije, kjer je tudi gostilna. Sledil je še zadnji del hoje ob severnem robu Šišanskega hriba, po Tivolijo, pri čemer sem pri gostinskem lokalu Švicarija zavil proti jugozahodu, da sem prišel na Cesto 27. aprila, kjer je Dukićeva vila. V tej vili se je rodil Andrej Hieng (zaporedna številka 76 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Opraviti sem moral še zadnji del poti proti Mestnem Logu. Najprej sem šel mimo hiše pisatelja Grege Strniše, ki se nahaja v Rožni dolini (zaporedna številka 88 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Hiša je rdeče barve. Nato sem šel mimo fakultete za matematiko in fiziko. Ob Gradaščici sem dospel do rojstne hiše Vitomila Zupana v Mestnem Logu (zaporedna številka 93 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Iz te točke sem se moral vrniti v Tivoli. To sem storil, da sem se vrnil nazaj na Aškrčevo cesto in šel po Prešernovi cesti mimo Narodne galerije v Tivoli, kjer sam parkiral avto.
Ta etapa obišče največ domovanj slovenskih literatov. Prehodimo veliko Ljubljane. Na poti vidimo ogromno zanimivih stvari: turistične znamenitosti, ljubljanske gostilne, meščane in turiste, gospodarske obrate …