Ljubljanski Tivoli je posebno mesto na Pisateljski pešpoti po Sloveniji. Kar 3-krat tu končamo etape in 2-krat ju začnemo. Povsem ljubljanska etapa je tista, ko naredimo 21 kilometrski krog po Ljubljani in obiščemo mesta, kjer so bivali pokojni slovenski pisatelji, imajo zgolj spominsko obeležje ipd.
Če smo v etapi: Vrhnika-Ljubljana preko Rožnika prispeli v Tivoli in s tem tudi v Ljubljano, predstavlja pohod: Ljubljana-Ig etapo, v kateri smo odšli iz Ljubljane proti Dolenski.
Iz Tivolija sem odšel proti centru Ljubljane. Pot me je peljala mimo Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi cesti do Slovenske ceste. Tu sem se usmeril proti Aškerčevi cesti in dalje proti Trnovski cerkvi Sv. Janeza Krstnika. Ker sem obšel cerkev, sem imel priložnost videti za kako velik kompleks gre, vštevši tudi župnišče. V spominu mi je ostal velik kip Marije na jugovzhodnem koncu, ki stoji tik za ograjo.
Za cerkvijo sem si lahko ogledal tudi stanovanjsko hišo, v kateri je nekoč stanoval slavni slovenski arhitekt Jože Plečnik. Vsekakor lična hiška v renovaciji, ni bila pa še senca Plečnikovih značilnih in mogočnih cerkva, meni tako značilnih valjastih in zglajenih stebrov poleg ostalih okrasnih fundamentov.
Po 20 minutah hoje sem prišel do gostilne Livada, mimo katere teče reka Ljubljanica. Ladjica ob gostilni je samevala v pristanu, malo višje po bregu so bili razmeščeni kanuji … V gostilni in njeni okolici ni bilo opaziti nobenega življenja zaradi razglašene epidemije koronavirusa. Le po ulicah so hodili ljudje, nakateri med njimi so se rekreirali, drugi so menjali lokacijo. Po cesti pa so v neprekinjenih kolonah drveli avtomobili. Zavil sem proti jugozahodu, bolj točno na Pot spominov in tovarištva. Na eni strani sem imel Ljubljanico, na drugi strani Ljubljansko barje, ki sem se mu približeval. Prezreti tudi nisem mogel fini, beli pesek, ki je bil posut po široki cesti. Robove ceste pa so ščitile breze, ki so dajale poti eleganco.
Po nekaj sto metrih je pot zavila proti jugu in kmalu sem stopil na Ižansko cesto, ki pelje proti Igu v skoraj ravni črti, kot bi jo potegnil z ravnilom.
Na tem delu poti me je čakalo presenečenje, kajti ko sem šel mimo Kava bara Pri starem kovaču in še malo naprej po Uršičevem štradonu, sem zagledal pred hišo gospo, ki je urejala okolico hiše. Malo kasneje pa sem zagledal tablico zasebna pot. Takoj mi je bilo jasno, da tu ne bom mogel nadaljevati pot. Po sovražnemu govorjenju in vedenju gospe, sem jo samo vprašal, kje bi lahko nadaljeval pot. Gospa mi je odgovorila: “Po naši zasebni poti ne. Pojdite kar po Poti spominov in tovarištva.” Odšel sem nazaj po Uršičevam štradonu. Naredil nekaj sto metrov po Poti spominov in tovarištva, se usedel na bližnjo klopco in gledal elektronski zemljevid, kako bi nadaljeval pot. Odločil sem se, da grem na Ižansko cesto, potem pa moram čimprej zaviti iz prometne ceste, ki pelje proti Igu. Najprej sem prečil avtocesto: Ljubljana-Novo mesto, nato hodil nekaj časa proti jugu po Ižanski cesti. Potem pa čisto na pamet zavil proti prevozniškemu podjetju Jatis. Taka tvegana pot se kdaj konča uspešno, kdaj pa ugotoviš, da si pot samo podaljšal. Tokrat nisem imel s seboj iPhona zaradi slabe baterije, na katerem imam elektronski zemljevid Viewranger, ki se obrača glede na smer hoje. Z njim bi lahko preveril, ali me ta pot pelje proti poti, ki sem jo moral zapustiti zaradi privatne poti. Najprej sem hodil po slabi makadamski cesti. Ko je prišla globje na barje, je od nje ostala le steza, ki je vodila po blatnem terenu, ki se je prekinjal z majhnimi kotanjami na stezi, kjer je zastajala voda. Upal sem, da bo pot zavila proti vzhodu in na ta način bom prišel do sprva načrtovane poti. Ko sem prišel do bregov reke Iščice (Ižice), mi je bilo jasno, da bo treba iti nazaj na Ižansko cesto, kar sem tudi storil. Ko sem prišel do table, ki je označevala konec Ljubljane, sem zavil proti vzhodu na asfaltno cesto. Tokrat sem bil prepričan, da me bo ta pot pripeljala na prvotno načrtovano pot. Res se je to zgodilo, po kakšnih slabih 3 km hoje.
Naj pa tukaj omenim, da je potrebno hoditi po Ižanski cesti samo par sto metrov, potem se zavije na Lahovo pot – glejte spodnjo sliko, ki prikazuje desni odcep iz Ižanske ceste – ki nas pripelje na Peruzzijevo ulico, kjer prečimo avtocesto podobno kot na Ižanski cesti. Potem pa po kolovozih pridemo na cesto, ki gre na Dolenjsko cesto v Ljublani. Naša GPS sled sledi tej opisani poti.
Ko pridemo do smerokaza za Pisateljsko pot po Sloveniji, zavijemo proti jugozahodu, da hodimo proti Igu. Po makadamski cesti hodimo vsaj 2 km. Makadamska cesta gre naprej proti Dolenjski cesti, mi pa zavijemo na stezo, ki vsaj 1 km poteka po barju. Nato stopimo na poljski kolovoz. Po njem hodimo vsaj 3 km, da pridemo do odcepa za Ig. Tu lahko nadaljujemo pot proti Želimljam in zaobidemo Ig, če tako želimo.
Pohod je bil malo stresen, kajti zapustitev poti, za katero si preveril na Stravi, da hodijo ljudje, zna biti problem, kar se je izkazalo tudi v mojem primeru. Začeti sem moral iskati pot, ne da bi po njej samo hodil.