Ulice Vrhnike so se začele prebujati. Bila je avgustovska nedelja v letu 2020 bolj proti koncu meseca. Če človek ne bi poznal vremenske napovedi, bi morda mislil, da se bo kmalu ulilo, kajti deževni oblaki so bili prisotni, čeprav ne tisti, ki so zgoščeni in pride do konverzije megle v tekočino. Čeprav sem opazil v smeri Ljubljane, da se je to zgodilo tam okoli Loga.



Na Vrhniki se je rodil eden najbolj čislanih slovenskih pisateljev Ivan Cankar, ki ima tako kot nekateri drugi literati svoja spominska obeležja po večih krajih v Sloveniji, npr. v Ljubljani, pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah … Do njegove spominske hiše sem prišel v centru Vrhnike, pri čemer sem se dvignil po krajšem, zelo strmem bregu, zato se ta del Vrhnike imenuje Na klancu. Njegova rojstna hiša ima na hiši oziroma v okolici hiše nameščene informativne table, skulpture povezane z Ivanom Cankarjem, informativno tablo Slovenske pisateljske poti, ki je nameščena samo pri 5 slovenskih literatih po mojih podatkih: Francetu Prešernu v Vrbi, Ivanu Potrču v Štuki pri Ptuju, Ivanu Cankararju na Vrhniki, Primožu Trubarju na Rašici …



Pot sem nadaljeval do cerkve sv. Trojice, ki je postavljena na vzpetini nad Vrhniko. V oči padejo pritikline kot so kapelica, križev pot …



Iz Sv. Trojice sem se spustil nazaj na Vrhniko, tokrat na njen vzhodni del, ki je obrnjen proti Ljubljani. Ulica se imenuje Pot na Košace. Tu sem se usmeril proti Ljubljani v smeri Sinje Gorice. Hodil sem mimo velikih trgovcev, ki posedujejo značilne hipermarkete, opremljene z grafičnimi podobami: Spar, Lidl, Hofer …



Ko sem prečil avtocesto, prehodil del Sinje Gorice na zahodnem delu, sem vstopil na Ljubljansko barje.



Obkrožala so me polja, travniki, med njimi so tekli ravninski potoki. Opazil sem veliko košatih vrb, jesenov … ki ljubijo vlažna področja. Oko ne more spregledati na jugu Krim (1107 m), hrib nad Ljubljanskim barjem, ki z ostalimi vzpetinami tvori hribovsko topografijo.



Po slabih 2 urah sem zapustil Ljubljansko barje in se čez avtocesto odpravil proti Logu. Ko sem prehodil Kačjo vas, sem v Logu zavil proti severozahodu za zelo kratek čas.



Kmalu sem se iz asfaltne ceste usmeril v strm ilovnati breg. Tu je bila tudi informativna tabla, da gre za Cankarjevo pot.  Vse do Podsmreke sem hodil po ilovnatih kolovozih.



Gozdna steza me je najprej pripeljala do Ferjanke. V hribu nad stezo sem opazil stanovanjsko hišo, po izgledu sodeč opuščeno kmetijo,  vikend, slišal sem lajež psa in informativno, leseno tablo Domačija Ferjanka.



Vzpenjal sem se po Križevskem borštu, Debelem hribu, dokler nisem dospel po 2 urah hoje do Vrhovčevega griča (495 m). Na tem vrhu so lesene mize, klopce … skolptura žabe, vpisna knjiga …

Pot sem nadaljeval po Debelem hribu. Vsaj 1 uro hoje sem potreboval, da sem prišel pod enega najvišjih vrhov Gradišče (530 m), ki je del grebena med Vrhniko in Ljubljano. Tu je treba biti pazljiv, da se po pravilni stezi spustimo do vasi Podsmreka, kajti pot nas hitro potegne do Brezovice pri Ljubljani.



Če pridemo do vodnega zajetja nad Podsmreko, smo hodili po pravi poti.



V Podsmreki sem šel mimo cerkve Sv. Martina proti Kozarjam.



Ko sem prečil avtocesto, sem vstopil na Brdo. Pri gostilni Pečarič sem iz asfaltne ceste stopil na krajšo gozdno stezo, ki je našla mesto v gosto naseljenem Brdu in Vrhovcih.



Pot se je kmalu končala in zopet sem hodil po urbanem naselju Brda.



Ko sem prišel na plano, sem naredil nekaj sto metrov po lokalni cesti, ki me je pripelje v Koseze.



Kmalu sem zavil na pot Spominov in tovarištva, po kateri je hodilo kar nekaj ljudi.



Iz poti Spominov in tovarištva sem zavil na pot, ki me je cik cak pripeljala do ljubljanskega Živalskega vrta.



Od tu sem se po strmem bregu, v katerega je vrezana gozdna steza, povzpel do Cankarjevega vrha.



Tam je cerkev Marijinega obiskovanja, za njo pa gostilna Rožnik, v kateri je nekoč literarno ustvarjal Ivan Cankar. V bližini gostilne je doprsni kip pisatelja in spominska soba Ivana Cankarja.



Iz Rožnika sem se spustil po lepo vzdrževanih makadamskih cestah, posutih z zelo finim, drobnim peskom v Tivoli. Ob poti so bile na vsake toliko časa  lesene klopce.



Pohod iz Vrhnike do Ljubljane je potekal v glavnem po urbanem področju Ljubljane in njenega predmestja. Za spremembo sem hodil tudi po grebenih, poraslih z gozdovi. Gozdne poti so lepo shojene in na njih sem srečal vsaj ducat ljudi. Pisatelj Ivan Cankar je v teh krajih pustil kar močan pečat, na kar opozarjajo razna spominska obeležja, ki so vezana nanj.