V soboto, 22. 5. 2021 je šla čez Slovenijo predhodnica vremenske fronte. Ko sem se v zgodnjih jutranjih urah peljal iz Kranja v Ljubljano je začelo rahlo deževati. Optimizem mi je vlivalo jasno nebo nad južnim delom Ljubljane in naprej proti jugu. Ko sem dospel do avtobusne postaje Ljubljana, je dež prenehal. Oblaki so bili že raztrgani. Sijalo je sonce.
Ko sva z Mihom izstopila iz avtobusa v Rašici, se je kmalu začel najin pohod, potem ko sva na sebe namestila vse, kar je bilo potrebno: fotoaparat, GPS napravo, zložljivo marelo … Pot naju je po asfaltni poti najprej vodila mimo hiš na vzhodni strani Rašice do vasi Ponikve. Tu sva zavila za kratek čas proti jugovzhodu vasi, kjer sva videla markacije za poti: Pot Brodnikovih, krožno pot, 11 km; Pot očarljivih rastlin 1,5 km in Rimsko pot Jerneja Pečnika (klik).

Ko sva zavila v gozd, sva že od daleč zaslišala močno žuborenje vode. Ko sva se približala nenavadno globoki soteski, sva opazila slap z zelo hitro premikajočo vodo, ki se je zaradi svoje hitrosti penila. Bila sva Pri ponikalnici Trubarjeve Rašce in ostankih Brdavsovega mlina oziroma pri Požiralnikih na Brdavsovem. Od tu najprej začne teči potok Rašca pod zemljo.

Midva sva nadaljevala pot po makadamskem kolovozu proti hribu, ki je bil poraščenem v glavnem z bukvijo. Na njega sva se vzpenjala vsaj 45 minut. Na začetku vzpona sva šla čez železniško progo: Ljubljana-Kočevje. Sledila je hoja po vrhu grebena, dokler se nisva začela spuščati proti Podpeči na Dobrepolju. Nekaj kilometrov pred zaselkom Podpeč sva prišla do markacij Evropske pešpoti E7. Okoli 10 km sva potem hodila po poteh, ki so bile markirane kot E7 in Slovenska pisateljska pot. Oznake Slovenske pisateljske poti nas spremljajo ves čas poti.

Sledil je spust do Podpeči, kjer se začne občina Dobrepolje. Že skozi krošnje dreves se je videla cerkev Sv. Martina. Ko sva prišla do nje, sva poleg cerkve občudovala staro lipo, ki pa je imela spodnji del debla že votel. Od cerkve sva se po stezi strmo spustila do vasi in kotline, ki obsega precejšen del ozemlja. Na njenih robovih jo obdajajo hribi, ki se dvignejo za približno 200 višinskih metrov.
Iz Podpeči sva krenila proti Vidmu, ki je središče Dobrepolja. Tu je občinska stavba, cerkev, Turistično društvo z info točko, trgovina Mercator … Midva sva se okrepčala v baru Majolka na Vidmu.
Iz Vidma je sledila pot v smeri severovzhoda, bolj  natančno proti Mali vasi in hribu Stevnice.  Gozdni kolovoz se po Stevnici najprej obrne proti jugovzhodu, potem pa proti severovzhodu. Pot se je več kot 1 uro vzpenja, potem se je na grebenu poravnala, spremenila v dobro, široko makadamsko cesto,  spustila do nekaj hiš na območju Martinove senožeti. Potem sva se spuščala vsaj pol ure do vasi Mali Videm. Nekaj sto metrov naprej sva vstopila v vas Krka.
V vasi Krka sva šla mimo markantne cerkve Sv. Kozme in Damijana, ki je bila dokaj velikih gaberitov, posebno po dolžini. Na njej ne moremo spregledati sončne ure , ki se nahaja na zahodni strani cekrve. Tu se dokočno ločimo od Evropske pešpotji E7, ki se obrne proti Žužemberku, ki je na jugovzhodu. Midva z Mihom sva se odpravila proti severovzhodu, kjer je zaselek Gradiček. Najprej sva opazila potok Poltarico, malo naprej pa še izvir istoimenskega potoka. Ko sva vstopila v Gradiček, so se pojavile table za Jurčičevo pot. Po nekaj sto metrih sva po tlakovani, kamniti poti prišla do izvira reke Krka. Potem, ko sva prečila Krko čez skale in stopnice, sva se usmerila čez travnike in na koncu tudi po gozdnem kolovozu do naslednjega zaselka Trebnja Gorica. Table ob poti so naju še naprej informirale, da sva na Jurčičevi poti.  Še malo naprej je bil naslednji zaselek Znojile pri Krki. Tu je šla asfaltna cesta strmo navzgor, a le za krajši čas.
Ko sva prišla do gozdička, sva zavila proti severu skozi gozd, v smeri zaselka Potok pri Muljavi. Zopet je šla asfaltna cesta navkreber. Iz zaselka je sledil spust in vzpon do Muljave.
Ko sva prišla do ceste: Ljubljana-Žužemberk, sva šla do Jurčičeve domači, do katere so naju vodili smerokazi. Jurčičeva domačija je lepo urejana. Okoli hiše so številne pritekilne: čebelnjak, kašča, vodnjak … Na severni strani hiše je sprejemna pisarna, kjer lahko obiskovalci kupijo spominke, dobijo informacije … Ob robu gozda so postavljene kulise za gledališke predstave na prostem na temo Jurčičevih literanih del: Deseti brat, Sosedov sin, Jurij Kozjak, slovenski janičar …Pohod od Lašč do Muljave poteka po lepih hribih, gozdnih poteh, makadamskih in asfaltnih cestah, ob katerih rastejo predvsem bukova drevesa, čeprav ponekod ob njih rastejo jelke, smreke, gabri … Tudi vasi in zaselki ob poti so zanimivi in lepo urejeni. Od kulturne dediščine prevladujejo cerkve, partizanski spomeniki, različne markirane, pohodne poti. Glavni atrakciji pa sta izvir Krke in rojstna hiša Josipa Jurčiča v Muljavi. Imamo pa tudi dobre avtobusne povezave iz Ljubljane do Rašice in iz Muljave do Ljubljane. Kot naročeno za eno dnevni pohod po Dolenjski.