V avgustu 2022 sva z Mihom začela pohod na Koroškem, in sicer na avtobusni postaji Slovenj Gradec. Ko sva zapustila krožišče sva najprej hodila po Meškovi ulici, sledil je Trg svobode in Glavni trg. Ko sva zapustila še drugo krožišče, sva prišla na Podgorsko cesto. V nadaljevanju sva še hodila po Muratovi ulici, Starem trgu, dokler se nisva začela vzpenjati proti cerkvi Sv. Radegunde.

Vzpenjanje je še kar trajalo proti razpotegnjeni vasi Sele. Ko sva zapustila regionalno cesto Kotlje-Slovenj Gradec, sva se najprej vzpela do opuščene cerkve sv. Miklavža.

Naprej od cerkve Sv. Miklavža sva se vzpenjala po gozdu. Sledila je hoja po travniku, kjer nama je za hojo služil kolovoz. Ko sva prišla na dvorišče stanovanjske hiše, sva zopet stopila na lokalno cesto: Sele-Slovenj Gradec. Po serpentinasti lokalni cesti sva se vzpela do cerkve Sv. Roka. V tej cerkvi je krščanske obrede opravljal Franc Ksaver Meško (1874-1964) v letih 1912 do 1964, kajti bil je župnik v Selah. Poleg tega, da je bil duhovnik, je bil tudi pisatelj. Na pokopališču pod cerkvijo je tudi njegov grob. V nadaljevanju poti sva videla tudi smerokaz za Meškovo pot, ki jo je pripravilo Turistično društvo Murn iz Slovenj Gradca.

V nadaljevanju sva hodila navkreber po lokalni cesti proti Poštarskemu domu pod Uršljo goro. Približno malo več kot 1 km pred domom sva zavila iz lokalne ceste proti osamljeni kmetiji. Od kmetije sva se začela vzpenjati po markirani, gozdni stezi proti domu. Po slabih 30 minutah hoje sva bila pred Poštarskim domom pod Uršljo goro, kjer sva se okrepčala.

Iz Poštarskega doma sva se spustila proti obiskani Turistični kmetiji Ravnjak, za katero bi lahko na videno in slišano ugotovila, da pri njih turistično bivajo predvsem tuji gostje iz Francije, Nizozemske …

Od tu pa je sledila kar dolga hoja po široki, gozdarski, makadamski cesti proti Ivarčkemu jezeru. Pot se je ves čas položno spuščala, pri čemer je bila vrezana v strme brežine Uršlje gore. Na nekaterih mestih sva opazila struge gorskih potokov, npr. Kotulje, ki teče tudi skozi Kotlje.

Po približno dveh urah hoje sva dospela do Ivarčkega jezera, ki leži pod strmimi, skalnatimi pobočji Uršlje gore. Gre za jezero, ki ima okoli sebe dobro turistično infrastrukturo: pomoli, gostilne … Pred vstopom na jezero, sva videla tudi napis, ki je bil vdolben v les, kjer je pisalo: Ivarčko jezero, Turistično rekreativni center ravenskih železarjev.

Najin naslednji cilj je bil, da obiščeva rojstno hišo Prežihovega Voranca (1893-1950) (njegovo pravo ime je bilo Lovro Kuhar), ki je bil znameniti slovenski pisatelj realizma. Po asfaltni cesti sva se odpravila skoz Podgoro na Preški vrh. Med potjo pa je najino zanimanje vzpodbudila cerkev Sv. Mohorja in Fortunata. Na ogromni, zelo stari lipi ob cerkvi sva iskala kakšno vdolbino v njej glede na njeno starost, vendar jo nisva opazila.

Po slabih 30 minutah hoje od cerkve po rahli vzpetini navzgor sva iz asfaltne ceste odšla proti vzhodu, na Preški vrh, kjer naju je najprej “pozdravil” ogromen kip Prežihovega Voranca, ki je nemo strmel proti Kotljam.

Potrebno se je bilo še malo spustiti do rojstne hiše pisatelja. Pred hišo je stala tudi tabla Slovenske pisateljske poti. Gre za negovan objekt, ki je ohranil svoj izviren videz: predvsem leseno konstrukcijo stavbe, ki je bila pobarvana s temno-rjavo barvo, podprto s kamnitim materialom, . Poleg hiše so bile še ostale stavbe kot pritikline: kmečko poslopje, vrtiček ograjen z ličnimi, natur lesenimi količki, kašča …

Pred nama je bil še kratek vzpon, da sva prišla na najvišjo točko Preškega vrha. Sledil je ne preveč strm spust po gozdu in gozdnih stezah, ki so bile označene s knafeljčevimi markacijami do Raven na Koroškem, bolj točno do dela Raven, ki se je imenoval Na Šancah. V teh krajih pogosto vidimo na tablah napise “turške šance” (sistem utrdb, ki so potekale po celotnem grebenu nad Kotljami in so služile v obrambne namene pred Turki ob njihovem vdoru na Koroško leta 1476 in onemogočale prehod v Podjuno).

Spustila sva se proti urbanemu središču Raven na Koroškem. Šla sva skozi center tega kraja, ki slovi predvsem po svoji železarni.

Iz tega kraja sva se usmerila prot Prevaljam, ki nama je predstavljal cilj današnjega pohoda oziroma bolj točno najprej sva si želela ogledati kip Leopolda Suhadolčana v Spominskem parku na Prevaljah, nato pa prespati v gostilni Brančurnik. Da bi dosegla ta dva cilja, sva morala najprej kar nekaj kilometrov hoditi ob ravenski železarni, ki je resnično velik in dolg objekt.

Potrebno je bilo hoditi slabe 3 kilometre, da sva po regionalni cesti prispela do krajevne table Prevalje, pri čemer so naju na desni in levi strani spremljali stanovanjski in poslovni objekti, ki so spadali pod Ravne.

Tudi v Prevaljah je bila podobna situacija glede urbanistične ureditve. Zopet so bile na levi in desni strani prisotni poslovni in stanovanjski objekti vse do Spominskega parka na Prevaljah. Tam sva lahko opazila dva spomenika, vezana na Leopolda Suhadolčana (1928-1980). Na prvem, ki je bil skupen s Stankom Kotnikom, je napis opozarjal na bralno značko, katere pobudnik je bil Leopold Suhadolčan. Drugi kip pa je predstavljal samo Lepolda Suhadolčana kot pisatelja.

Iz Spominskega parka Prevalje, sva se vrnila do gostilne Brančurnik, kjer sva se okrepčala in prenočila.

Pohod iz Slovenj Gradca do Prevalj je bil zanimiv iz kulturnega, geografskega in tudi zgodovinskega vidike. Poleg lepe narave pod Uršljo goro, sva obiskala tri literate iz knjige Slovenska pisateljska pot: Franca Kvasarja Meška, Prežihovega Voranca in Leopolda Suhadolčana. V zvezi s Francem Kvasarjem Meškom lahko obiščemo njegov grob, vidimo pa lahko tudi spominsko plošča na nekdanjem župnišču v Selah in smerne table za Meškovo pot. Medtem ko ima Prežihov Voranc zelo urejeno rojstno hišo. Prisotnost Leopolda Suhadolčana v Prevaljah kot literata je prikazana z dvema kipoma v Spominskem parku Prevalje. Po drugi strani pa je pokrajina zelo razgibana s številnimi dolinami in vrhovi, po katerih so “posejane” posamične hiše, zaselki, vasi in mesta. Ne moremo niti spregledati cerkva ob poti, ki so zanimive glede na svojo podobo in energijo, ki jo sproščajo v okolje. Zgodovinska posebnost v teh krajih pa so že omenjene turške šance.