Po deževni noči se je naredilo znosno glede temperature avgustovsko jutro. Pisal se je 2. avgust 2022. Takoj na južni strani gostilne Brančurnik se je začel rahel vzpon po asfaltni cesti proti Uršlji gori.

Asfaltna cesta se je sprva bolj položno vzpenjala, kajti bili smo na območju Uršle gore. Najprej sva šla skozi zaselek Zagrad, pri čemer sva večino časa hodila skozi gozd, ki je bil razmeščen po brežinah, ki so se dvigale nad cesto. Nahajala sva se v majhni dolini.

Po kakšnih 30 minutah hoje sva prišla pri veliki stanovanjski hiši v Zadragu do razcepa, kjer sva za krajši čas zavila proti vzhodu. Nato pa v določeni točki krenila proti zaselku, ki je nosilo ime Kot pri Prevaljah. Tu se je pričela asfaltna cesta bolj strmo dvigovati proti oddaljenim hišam tega zaselka.

Za hišami se je končala asfaltna cesta. Sprva sva hodila po urejeni makadamski cesti, ki je šla naravnost proti hribu, ki je bil zaraščen predvsem z iglastim gozdom. Le-ta se je začela vse bolj strmo vzpenjati mimo brežinskih pašnikov, ki so bili na najini desni strani. Tu sva lahko že v daljavi videla Uršljo goro in njen skalnati del tik pod vrhom, ki se je raztezal nekaj sto višinskih metrov gore.

Na tem delu je makadamska cesta postala vrezana v bregove tamkajšnje gore. Na bregu nas drži samo ta cestni objekt in to zelo zanesljivo. Ko človek misli, da na tem območju ne bo več srečal nobenega produkta človeške roke v obliki bivališč, pa se pred njim pojavi osamljena kmetija s pritiklinami kot so kapelica, lični leseni objekt z imenom kmetije (Kmetija Večko, družina Navodnik) … Sedaj pa sva bila že v razpotegnjenem zaselku Uršlja gora.

Urejena makadamska cesta se je zmerno vzpenjala naprej po hribu. Vmes je bil na najini levi strani odcep za Smukaško kočo (makadamska cesta), Prežihovo bajto in Ravne na Koroškem.

V hribu se je nenadoma pojavila asfaltna cesta z vsemi pritiklinami, ki klasificirajo urejene ceste kot so aluminijaste ograje … Na najini desni strani sva lahko v bregu opazila stanovanjsko hišo z ličnim čebelnjakom.

Asfaltna cesta se je kmalu končala in zopet sva bila na udobni makadamski cesti, ki se ni preveč strmo vila proti Koči na Naravskih ledinah.

Na tej poti sta naju prehitela dva gorska kolesarja. Mimo naju je peljal kakšen avtomobil. Prišla sva tudi do odcepa, kjer bila smerna tabla z markantno kozo. Šlo pa je za planinsko stezo, ki je vodila na Uršljo goro. Imenovala pa se je Planinska steza čez kozji hrbet.

Midva se nisva odločila za to stezo, ampak sva pot nadaljevala proti koči. Po kakšnih 45 minutah sva bila pred kočo na Naravskih ledinah (1027 m), kjer je bilo kar nekaj ljudi. Pogovarjali so se med seboj, uživali v hrani in pijači iz planinske koče. V bližini koče sva prišla tudi v drugo občino, to je Črno na Koroškem.

V koči sva se tudi midva okrepčala. Lahko pohvalim njihov jabolčni štrudel. Po kakšnih 30 minutah postanka, sva se odpravila na vrh Uršlje gore. Takoj je bilo treba “zagristi” v pobočje strmega pašnika, da sva prišla do roba gozda, kjer se je nadaljevala planinska steza.

Skoraj 3/4 vzpona na Uršljo goro je potekal po skalnatem kolovozu. Kolovoz je bil izmenično strm in malo manj strm. Okoli kolovoza je rasel značilni mešani gozd, ki je zavzemal svoj življenjski prostor na strmih pobočjih Uršlje gore.

Na večjem delu poti sem lahko opazoval, da se pojavile nove smerne table in oznake Za pot kurirjev in vezistov, ki so bili nekaj let nazaj povsem v zatonu. Takrat so bile še komaj vidne oznake izpred desetletij.

Nekaj sto višinskih metrov pod Uršljo goro, pa je kamniti, gozdni kolovoz prešel v strmo, skalnato planinsko stezo, ki je bila pokrita s površinskimi koreninami. Srečala sva več planincev, ki so se počasi prebijali po strmini navzgor ali navzdol.

V bližini vrha se je tudi planinska steza nekoliko zravnala. Zadnjih 20 minut hoje ni bilo več tako utrujajočih.

Lepo je bilo prispeti na vrh Uršlje gore (1699 m) in biti poleg križa, ki je označeval vrh. Iz vrha je bil lep pogled proti Ravnam na Koroškem in ostalim okoliškim krajem, hribom ter dolinami.

Iz vrha sva potrebovala slabih 10 minut, da sva prišla do Doma na Uršlji gori (1680 m). Gre za prijetno planinsko kočo, s prijaznim osebjem, dobro hrano in ponudbo pijač. V koči sva tudi prenočila.

V bližini doma je tudi najvišje ležeča krščanska cerkev v Sloveniji, ki nosi ime Sv. Uršula. Gre za veliko hribovsko cerkev, ki je troladijska in s petimi oltarji. Skratka zelo razkošna cerkev glede na to, da je visoko v hribih.

Na južni strani Uršlje gore je bil lep pogled proti Šoštanju, Velenju in okolici. Markantni betonski dimnik v Šoštanju, ki je v zrak spuščal vodno para, bo sedaj večkrat opazen, ko bova hodila proti Šoštanju.

Tokrat je šlo za tipični planinski vzpon. Teren se je stopnjeval od Prevalj pa do vrha Uršlje gore. Pričel se je z asfaltno, vzpenjajočo cesto, ki ni bila strma. Cesta se je večkrat spremenila v makadamsko cesto. Tudi planinska steza se je spreminjala iz kamnitega, gozdnega kolovoza do strme planinske steze, ki se je zgodila v zadnjih nekaj deset minutah hoje tik pod vrhom Uršlje gore. Planinec pa je bil za svoj fizični in psihični napor poplačan z lepimi razgledi v dolino in okoliške kraje, predvsem gozdove, pašnike, hribe in zaselke. Na koncu pa naju je čakal tudi Dom na Uršlji gori, kjer se lahko planinec spočije čez noč in naslednji dan nadaljuje svojo pot. Midva se bomo v naslednji etapi spustili v dolino in končala pohod v Velenju.