Konec julija 2024 sva z Mihom pričela pohod v Zgornji Polskavi (Pohod na Googlovih zemljevidih: Zgornja Polskava-Ruše). Bilo je vroče poletno vreme z obilico sonca. Oblaki skoraj nikoli niso prekrili nebo. Res je, da me še čaka v prihodnosti pohod Videm pri Ptuju Zgornja Polskava mimo Spodnje Polskave, kjer je rojstna hiša Antona Ingoliča.
Po nekaj sto metrih se je pričel vzpon proti zaselku Bukovec. Sprva je bila makadamska cesta, kasneje pa asfaltna. Hiše in vinogradi so se raztezali po pobočjih. Ko sva se nekoliko dvignila sva imela lep pogled na Dravsko polje, ki se je končalo z grebenoma, katerih sta bila sestavna dela Boč nad Poljčanami in bolj jugovzhodno Donačka gora.
Ko sva se vzpenjala, sva videla na desni strani zaselek Kočna, ki se je končeval z vrhom poraščenim z gostim gozdom. Med drevesi so se še videle ruševine gradu Gromberg. Malo kasneje sva prišla do Okrepčevalnice Zagorka, Rakovnik Nada s.p.

Na tem delu je bil lep pogled na bližnjo in daljno okolico. Bližnjo okolico so tvorili travniki in hiše. Vse to pa se je končevalo s strmimi pobočji Pohorja, ki se je zaključil z grebnom, poraščen z gostim gozdom.
Ko sva se v nadaljevanju še kar vedno vzpenjala, sva videla na desni strani zaselek Kočna, ki se je končeval z vrhom poraščenim z gostim gozdom. Med drevesi so se še videle ruševine gradu Gromberg.

   Prišla sva do naslednjega zaselka, ki je nosil ime Loka pri Framu. Na tem področju sem opazil naslednje drevesne vrste: breze, črni in rdeči bor, kostanj … Pričela sva se spuščati proti Framu. Še vedno sva hodila skozi zaselke, npr. Tajno. Nenadoma pa se je najina asfaltna pot končala, kajti zavila sva na markirano,   gozdno stezo. Ta pot se je končala s pokopališčem Fram.
Po krajšem spustu sva bila v Framu. Bolj točno pri mogočni župnijski cerkvi Sv. Ane. Posebna atrakcija so bile fasadne niše, ki so na reliefih upodabljane svetopisemske prizore.Markantna stavba v Framu je bila tudi Oljarna Fram, ki je obratovala s polno paro. V zunanjost tovarne se je širil vonj po bučnem olju. Midva sva večje naselje izkoristila, da sva se okrepčala v Baru Tamara, Tamara Penat. s.p. 
V nadaljevanju naju je pot zopet vodila v hrib pod mogočno Pohorje v smeri Ranč. Vzpenjala sva se slabo uro. Nato pa naju je pot potegnila v gozd, bolj točno na gozdne kolovoze. Vzpenjala sva se še kar naprej. Na svoji desni strani pa sva v soteski opazila potok. Sumila sva, da se bova ob tem potoku spustila do Slivnice.
Ko sva prišla na najvišjo točko najinega pohoda sva prečila zelo ozek potok, ki ni imel nobenega mostu, ampak je bilo treba čez njega po kamnih, ki so štrleli iz vode. Na drugi strani je bila majhna, strma brežina, po kateri sem se le s težavo dvignil do kolovozne ceste.Sledil je spust do Slivnice, ki je trajal močno uro. Sprva po kolovozu, kasneje pa po asfaltni cesti, ki je bila obdana z bolj redko posejanimi hišami.
Šel sem tudi skozi zanimivo naselje glede imena. Imenoval se je Radizel.
V dolini pa je v Slivnici presenetil grad, ki je na zunaj kazal znake propadanja.
Iz Slivnice sem se odpravil proti Hočam. Dejansko je šla asfaltna cesta proti Polanam. Po slabih tri četrt ure sem skozi gozd dospel do cerkve Sv. Križa, pod katero je bil vinograd. Od tu pa sem pešačil naprej proti Hočam, prav tako skozi gozd.

V bodočnosti me čaka še pohod iz Hoč do centra Maribora. Tokrat pa sem prehodil traso iz jugozahodnega dela Maribora (Studenška ulica) do Limbuša. Šlo je za Jakobovo pot, katere oznake sem srečeval med potjo.
Po pol ure hoje sem prišel do obrobja mesta Maribor. Pot sem nadaljeval proti Smučiščem Mariborsko pohorje. Ko se je končalo mesto, sem prišel do makadamske ceste, ki me je skozi gozd vodila do Smuščišča Mariborsko Pohorje. Pred mano so se pojavili hotel Arena …Kmalu sem prišel pod smučišče, kjer je picerijah, fast food itd.
Od tu pa sem se odpravil proti Limbušu. V nadaljevanju sem hodil še vedno ob zahodnem obrobju Maribora. Dokler nisem po 1 uri hoje prišel do zaselka Hrastje, kjer sem lahko občudoval velike sadovnjake jablan. Sledil pa je spust do Limbuša, ki je kar velika vas.

V Mariboru smo pod Kalvarijo našli hišo, kjer je bival Stanko Majcen.

Do hiše je najlepše priti skozi mestni park, kjer rastejo ogromna drevesa. Nekatera med njimi nosijo tudi informativne tablice z imenom dreves. Pod njimi se nahajajo večje ali manjše travniške površine. Le-te so natančno negovane in vedno pokošene v stilu igrišča za golf. Ljudje posedajo bodisi po klopcah, travniških površinah, poležavajo na visečih mrežah … Nekateri izvajajo tudi razne športne aktivnosti, npr. opazil sem ljudi oblečene v črna oblačila, ki so vežbali s kiji.

Pred vstopom v park na Marčičevi ulici 1 sem opazil tudi informativno tablico Industrijska pot (kliknite tukaj), ki je označevala Hutterjevo vilo. Vila je bila nekoč v lasti tovarnarja Hutterja, ki je deloval v tekstilni industriji.

V Rušah, ki ležijo v dolini, na severovzhodni strani Pohorja, sem obiskal hišo pesnika Janka Glazarja.