Konec februarja 2021 je bilo daljše obdobje sončnega vremena. Modri oblaki, rumeno sonce, rjavkasta travišča, listnata drevesa brez listov, zgodnje pomladansko cvetje: vijolice, črni teloh, trobentice, žafran, hribovita pokrajina z vasmi, zaselki na pobočjih hribov oziroma dolinah, pri čemer so izstopale cerkve, posebno tiste na vzpetinah …, vse to je zaznamovalo pokrajino, po kateri sem hodil tistega dne.
Iz Vrha nad Želimljami sem se usmeril proti vasi Veliki Ločnik. Če so hiše Vrha nad Želimljami razmeščene na planoti, pa je zaselek Veliki Ločnik na hribu. Do tega zaselka se nisem povzpel, kajti že pod njim sem zavil v gozd in začel hoditi proti 748 m visoki Gori, kjer je tudi cerkev Sv. Ahaca.Vzpon na Goro poteka po lepi gozdni stezi, ki se ves čas vzpenja. Na začetku je naklon vzpona nekoliko manjši, proti vrhu pa se povečuje.
Na vrhu se teren poravna, kjer je ravno dovolj prostora za cerkev in dvorišče, pri čemer so glavne pritikline lesene klopce, ki so postavljene, bodisi ob cerkvi ali na robu dvorišča, družbo pa jim delajo listnata drevesa. Cerkev Sv. Ahaca je narejena iz apnenca, ki sem ga opazil tudi v bližnji okolici.  Okenske odprtine so bile pokrite s sivimi, lesenimi ploščami, kar ni prispevalo k vitalnosti te cerkve. Iskal sem kakšno informativno tablo, ki bi predstavila to cerkev, pa jo nisem opazil. Opazil pa sem glinene, okrogle skulpture, za katere sem kasneje ugotovil, da gre za križev pot.Sledil je spust po bregu navzdol do naslednjega zaselka, ki se imenuje Mali Ločnik. Zaselek se mi je zdel bolj živahen kot njegov soimenjak Veliki Ločnik, morda zato, ker je bil na sončni strani hriba. Pot v dolino je vodila po asfaltni cesti, ki je s svojim kontrastom dajala pečet hribu z ducatom dreves in grmovji, poraslim s travo. V dolini pa se nahaja regionalna cesta: Kočevje-Ljubljna, po kateri skoraj brez prestanka hrumijo avtomobili, tovornjaki, avtobusti, motorji …Cesto sem samo prečil in nepričakovano vstopil v sotesko potoka Bajdinc, ki je znan po svojih slapovih. Priteče pa iz Gore, kjer sem bil malo nazaj. Pod sabo sem zagledal zapuščen mlin, stanovanjsko hišo … Tu sem opazil markacije evropske pešpoti E6. Pohodnik postane tu kar nekoliko zbegan, kajti do mlina se ne vidi nobene izrazite steze. Res je, da tu potekata dva gozdna kolovoza, en gre na desno, drugi na levo. Kasneje sem na elektronskem zemljevidu ugotovil, da bi po obeh prišel do mlina. Jaz sem se spustil do mlina po terenu, po katerem so bila razmetana drobna debelca in ne preveč udobno sem se spustil navzdol.Sledil  je krajši strm vzpon proti Turjaku. Ko sem prispel do prvih hiš, mi ni bilo jasno, ali se nahajam na dvorišču teh hiš ali na cesti. Na svoji desni strani sem opazil vsaj polmetrsko škarpo iz kamenja. Kar oddahnil sem se, ko sem od lastnika hiše izvedel, da je to cesta. Sledila je hoja mimo bajerja, ki so ga pokrivale zelene alge in malo naprej mimo poligona za lokostrelstvo.Kmalu sem prispel do picerije Rozika na Turjaku. Na svoji levi strani sem opazil tudi Turjaški grad. Zelo kratek čas sem hodil po makadamski cesti ob regionalki: Kočevje-Ljubljana. Nato pa sem zavil v gozd, kar mi je zelo prijalo, saj mi je sonce ves čas svetilo v obraz. Tudi postalo mi je manj vroče, v kritju predvsem listnatega drevja. Po gozdnem kolovozu sem najprej prišel do spomenika, kjer so bili usmrčeni partizani v 2. svetovni vojni. Tu se je gozdni kolovoz spremenil v gozdno stezo. Vsaj 45 minut sem se po njej prebijal do vasi Mali Osolnik.Malo pred vaškim jedrom sem zavil po makadamski cesti proti Rašici. Udobna pot me je po pol ure hoje pripeljala v Rašico. Tu se lahko okrepčamo v diskontu Zalar. Ob regionalni cesti Kočevje-Ljubljana pa se nahaja tudi Trubarjeva domačija, ki je 94. točka Pisateljske poti po Sloveniji. Verjetno gre za najbolj urejeno rojstno hišo, katerega koli slovenskega literata. Lična kamnita poslopja z delujočim mlinom, lesenimi skulpturam, tratami ob potoku Rašica, informativnimi tablami …Pohod je bil zanimiv, poučen in lep. Hodil sem po zanimivih poteh. Češnja na vrhu torte pa je bila Trubarjeva domačija, ki je lepo urejena.