Pohod se je zgodil 30. novembra 2021 v jutranjih urah. Čez celotno osrednjo in vzhodno Slovenijo se je tega dne vila megla. Po radiu so rekli, da bi jo lahko z nožem rezali. Le v bližini Vurberka se je nekoliko razkadila, da se je prikazalo sonce in modrina neba, ki ju ljudje tako radi vidimo. Tudi na Sv. Trojici v Slovenskih Goricah je bilo megleno, ko sva z Mihom pričela najin pohod do Vurberka.
Začela sva se spuščati navzdol po ličnem pločniku v smeri vasi Gočova, ki je vseboval like v črnih in sivih tonih.
Tu sva zavila desno, da sva si ogledala Trojiško jezero (sliko so narejene v jasnem vremenu). Gre za lično jezero, ki je locirano na ravnem svetu, katerega v daljavi obdajajo Slovenske gorice. Bližnje brežine na severu in vzhodu se zaključijo s hišami in markantno cerkvijo Sv. Trojice. Le-ta daje jezeru dodatni čar.
Hodila sva po robu regionalne ceste Ptuj-Sv. Trojica. Mimo naju so se vozila različna vozila (osebni avtomobili, traktorji …), pri čemer sva pazila, da naju kakšen od njih ne povozi. Menjavali so se travniki, polja z globokimi brazdami in ogromnimi temno rjavimi kosi zemlje, ki so bili gladko odrezani in vasi. V teh vaseh so izstopale nekatere hiše z lepimi, običajno florescenčnimi fasadami in lekarniško natančno urejenimi in ličnimi vrtovi, katere so krasile zelo lepe cvetlice s posebnimi aranžmaji okoli njih.
V vasi Biš sva zavila desno proti zaselku Črmlja (smer jugozahod), ki pa je ležal že v hribovitem delu Slovenskih goric. Do teh krajev naju je vodila udobna asfaltna cesta, ki se je rahlo vzpenjala.
Vse bolj sva se obračala proti zahodu in ves čas sva se rahlo vzpenjala. Dospela sva do Bišečkega vrha, kjer sva prišla na Slovenjegoriško planinsko pot. Tu se je odprl lep pogled, posebej na severni in vzhodni del Slovenskih goric. Na travnikih nisva mogla spregledati konj, ovac, jelenov in krav. Opazila pa sva tudi starinske hiše, ki so bile zgrajene iz lesa in ilovice.
V pogovoru z domačinom na Bišečkim vrhom sem ga vprašal, ali imajo v teh krajih vinograde. Njegov odgovor je bil, da se zadnje čase vino ne prodaja najboljše, ker se vozniki bojijo posledic, ki jim jih izrečejo možje v modrih uniformah, če so vinjeni. Kljub temu pa sva v nadaljevanju opazila kar nekaj negovanih vinogradov, posebej veliki so bili v bližini Ptuja.
Gozdovi v teh krajih so listnati, nenavadno dobro je zastopan pravi kostanj, ki raste v družbi dokaj veličastnih bukev, hrastov … Smrek, borovcev in macesnov je bolj za vzorec. Okrasno, arhaično drevo v teh krajih pa je topol (ozke in pokončne rasti).
Ko sva se z Mihom po gozdni stezi, ki so bile redke na tem delu pohoda, vzpenjala proti Jiršovcem, je nenadoma zaostal. Ko ga pokličem in pogledam nazaj vidim, da nabira kostanj. Povedal mi je, da je na tleh okoli kostanjevega drevesa polno slastnih, kostanjevih plodov. Po njegovem mnenju so se pred nedavnim vsuli iz drevesa. Nabral ga je vsaj 300 g.
Od tu naprej pa vse do Ptuja so bili na tleh številni kostanjevi ježki. Nekateri so bili odprti in so se videli plodovi. Le-te pa so naznanjali značilni podolgovati in nazobčeni listi pravega kostanja, ki so ležali po tleh, ko jih je doletala usoda, da niso več potrebni drevesu. Čaka jih usoda spreminjanje barvu. Najprej so rjavkaste barve, kasneje pa vse bolj sivkasto rjave barve, dokler ne zgnijejo in tako se konča njihovo fizično življenje v obliki listov.
Ko sva iz gozdov dospela do Jiršovcev (osrednje Slovenske gorice) sva nekaj časa hodila po grebenski cesti, nato pa sva se spustila do regionalne ceste 745, ki vodi iz Janežovc do Spodnjega Dupljeka. Po tej cesti sva šla samo nekaj 100 metrov, nato pa sva zavila proti Gomili.
Asfaltna cesta se je zopet rahlo vzpenjala proti Gomili. Po pol ure hoje sva dospela do delavnice in stanovanjske hiše Majde Čeh, ki se kot s.p. ukvarja s peko peciva. Miha je na vrtni uti, ki so jo tvorile naslednje pritikline: lesena miza, lesena klopca in lesena konstrukcija s streho brez kritine, po kateri se je vila trta, opazil Knafeljčevo markacijo, zato je sklepal, da se lahko usede za mizo. Sledil sem mu tudi jaz. Opazovala sva, kdaj bo prišel, kdo od domačih. Upala sva, da ne bo preveč sovražen do naju. Po 10 minutah je prišel nasmejan mlajši moški. Med drugim nama je povedal, da ima v teh krajih skoraj vsaka hiša pujska za samooskrbo. Potrdil nama je tudi, da se bova morala pred Vurberkom vzpeti na Grmado (462 m), ki je najvišji vrh osrednjih Slovenskih goric.
Iz Gomile sva se najprej vzpela na greben, po katerem sva hodila vsaj 1 uro po široki asfaltni cesti. Pot je bila iz obeh strani poraščena pretežno z listnatimi drevesi. Na tem delu sem opazil tudi nekaj macesnov. Prišla sva na območje Krčevine pri Vurbergu. Kasneje sem videl, da se to naselje vleče tudi na zahodu Vurberka. Pri Ptuju pa dobi ime Krčevina pri Ptuju.
Želela sva se vzpeti na Grmado, ampak niti smerokazi niti GPS naprava, v kateri sva imela vrisano GPX sled, nama nista omogočila vzpon na ta strmi hrib, ki se kasneje direktno spusti do Vurberka. Pri domači analizi sem ugotovil, da je GPS sled na tem mestu napačno vrisana. Za več informacij kliknite tukaj.
Ko sva dospela do asfaltne ceste, na katerem robu je bil tudi smerokaz za Grmado, naju je pripeljala do regionalne ceste: Maribor-Ptuj.
Tu sva morala iti še slab kilometer do mesta, kjer se vzpnemo do gradu in cerkve Vurberk oziroma tu pride tudi planinska pot iz Grmade, pri čemer gre v svojem zadnjem delu mimo pokopališča Vurberk.
Pohod je bil zanimiv, vsaj področje Slovenskih goric, nudi ogromno pokrajinskih, geografskih, bioloških, gospodarskih, kulturnih … detajlov, ki človeka napolnijo s pestrostjo, ki ga nudi planet zemlja. Z drugimi besedami ta pokrajina ni dolgočasna, ampak zelo zanimiva, posebej jeseni, ko si listnati gozdovi nadenejo svoje rjavkasto, rumene in zelene odtenke. Pa še vročina ne obremenjuje človeškega organizma v novembru. Podobno bi lahko rekli tudi za hud mraz. Na koncu lahko zapišem, da je bila temperatura idealna za pohod.
