Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Janez Černilec

6.2.1 etapa po savinjski regiji: Celje-Topolovec

Nekategorizirano

Ko sem izstopil iz železniške postaje Celje, do koder sem se pripeljal z vlakom, sem bil obdan s poletno pokrajino, ki se je naselila v arhaičen del Celja. Celjski dom in okolica je bila obdana z listnatim drevjem, ki je svojo življenjsko silo razkazovalo z zelenimi, klorofilnimi listi. V zgodnjih jutranjih urah so bili na železniški postaji Celje še najbolj dejavni taksisti, ki so premikali svoja vozila, pri čemer sem opazil predvsem njihova parkiranje. Na ulicah in cestah sem opazil kolesarje, pešce, osebne avtomobile … ki so hiteli na želene destinacije.

Usmeril sem se proti Teharjem, ki so predmestje Celja, krajevna skupnost v sklopu celjske občine. Do sedaj sem ta kraj poznal iz množičnih medijev kot kraj, kjer so pokopane žrtve povojnih pobojev. Do sedaj nisem vedel  točno, kje je pozicioniran. Po “brskanju” na internetu sem ugotovil, da gre za Spominski park Teharje, ki se nahaja na območju Bukovžlaka pod Teharjami.

Po pločniku sem nadaljeval pot mimo Štor. Na moji levi strani sem si z zanimanjem ogledal tovarno jekla iz Štor. S svojo velikostjo, predvsem dolžino, visokim dimnikom, silosi … naredi vtis na mimoidočega. Nekaj kilometrov stran se je na jugozahodni strani dvigoval z gozdom poraščen greben. Ta greben sem prečil iz Štor pred leti, ko sem hodil na relaciji: Štore – Breg (klik). Dospel sem do zaselka Svetina, ki je znan, da je tu pokopana svetovna popotnica Ana Karlin. Kolesarski as Tadej Pogačar je v teh krajih uprizoril napad  in si do cilja na Celjskem gradu privozil več kot minuto prednosti pred zasledovalci. To se je dogajalo v 2. etapi, 27. dirke po Sloveniji, ki je bila pred nekaj dnevi. Na koncu je slavil skupno zmago v Novem Mestu.


 
Hojo po pločniku sem nadaljeval vse do bližine Opoke, kjer sem prišel do markirane poti, ki nosi ime Planinska pot XIV. divizije. Gre za planinsko obhodnico, ki se začne na Sotelskem gričevju, vrhu Sedlarjevo (192 m) in konča v Zgornji Savinski dolini, zaselku Ljubenske Rastke. Dolžina poti je približno 180 km (klik). Po tej markirani poti sem hodil vse do Laz pri Dramljah.

Najprej sem pešačil po Ogorevskemu grabnu in naprej proti zaselku Bobovo. Šlo je za hojo po gozdovih, travnikih, mimo manjših zaselkov, samotnih hiš, kmetij, zidanic …, pri čemer sem prehajal iz ene doline v drugo. Ponekod mi je trava segala vse do pasu. V travi so bile vidne sledi, da tu hodijo ljudje. Le-te so tudi meni omogočale, da sem hodil v pravo smer, poleg GPS sledi. Pot pa je zgledno markirana: Knafeljčeve markacije so bili sveže pobarvane. Na količkih so bili pritrjeni rdeči smerokazi z belimi črkami, ki so kazali smer, v katero je treba hoditi do določenega kraja.

Ko sem prišel do hiš, ki spadajo pod Blagovno, sem se usmeril po travnikih proti vzhodu, da sem prišel do asfaltne ceste. Krenil sem proti Rajskemu otoku, Proseniško 88, 3230 Šentjur. Presenetila me je restavracija Rajski otok (klik), do katere je peljala barvu čez ribnik. Malo naprej od restavracije pa pravljične hiške v sklopu glampinga, v katerih je možno prespati.

Od tu naprej je bila pred mano najdaljša hoja po gozdu, ki sem jo bil deležen tega dne. Odpravil sem se proti postajališču Zima na avtocesti Celje-Maribor, bolj točno proti Partizanski bolnišnici Zima, kot je pisalo na tablah XIV. divizije. Po slabi uri hoje sem prišel do nadvoza nad avtocesto, po katerih so drvela motorna vozila. Pred pohodom nisem vedel, da bom hodil po že znani poti do  Laz pri Dramljah, kajti pred leti sem hodil na relaciji: Celje-Slovenske Konjice (klik). Tu se je pojavil nov smerokaz Dramlje, ki je pritiklina Poti XIV. divizije. Hodil sem čez drn in strm, da sem prišel do cerkve sv. Marije Magdalene, ki se je svetu kazala na hribu, ki je na območju zaselka Laze pri Dramljah. Predno sem prišel do cerkve, sem šel tudi mimo zavetišča za živali Zonzani (klik). Zavetišče stoji na pobočju. Ko sem šel mimo zavetišča in še malo naprej, so se oglasili psi z laježem. Ta lajež ni prenehal, dokler nisem povsem izginil iz njihovega območja čutil. Šele, ko sem prišel do hiš na vrhu brega, katere so nosile na tablicah naziv Laze, je to oglašanje psov ponehalo. Sledil je še zadnji spust do potoka in bajerja in nato vzpon do cerkve, do katere sem potreboval dobro uro.

–

V nadaljevanju sem pešačil do višjega grebena v smeri Konjiške gore, do zaselka Vodulje. Tu sem se prvič srečal z daljšim vzponom, ki me je pripeljal v bližino cerkve sv. Uršole nad Dramljami. Prav lesene stopnice, ki so bile zgrajene v strmo pobočje in napačno zarisana planinska pot na zemljevidu, sta povzročili, da nisem videl markacij, ki so me usmerjale navzdol v naselje Pletovarje. Tu sem taval okoli hriba, na katerem je cerkev sv. Uršole, pri čemer sem se spustil do avtoceste in povzpel nazaj, da sem končno ugledal pot za nadaljevanje proti Dolgi Gori.

Po krajšem spustu skozi gozd sem prišel do novega grebena, ki se je vil nekaj kilometrov pred Konjiško goro. Pobočje je bilo napolnjeno z manjšimi vinogradi, stanovanjskimi hišami, zidanicami, šopi gozdov … Za  hojo naprej sem izbral lokalno, asfaltno cesto, ki je potekala pod prej opisanim grebenom. Po  njej sem hodil slabe 3 km, dokler nisem zavil po makadamski cesti v hrib, ki je potekala v smeri hriba Zagaj (486 m). Cesta se je dokaj strmo vzpenjala proti najvišjim hišam, ki se je kasneje spremenila v asfaltno cesto.  Vmes se je malo prekinila, kajti ko sem prišel do stanovanjske hiše, sem šel po slabem kolovozu mimo nje , potem pa sem se ob robu travnika povzpel do ceste. Na sredini pobočja kolovoz povsem izgine, malo višje sem videl kolesnine in rob gozda. Ko sem prišel do roba gozda, sem že videl asfaltno cesto, ki me je odpeljala naprej.

Nekaj minut sem se vzpenjal do zadnjih hiš, kjer se je končal asfalt. Tu sem stopil na makadamski kolovoz, ki me je “povlekel” na bolj raven del hriba. Od tu najprej sem se bolj položno vzpenjal proti naslednjim hišam na bregu. Na prevalu je bila kmetija Jesenek, ki leži v naselju Kraberk. Tu sem bil že na območju Loč, ki je večji kraj na tem območju. Stopil pa sem tudi na Loško-zbelovsko planinsko pot (klik).



Tu sem zavil proti vzhodu v smeri Planinskega doma Klokočovnik, ki ni v sklopu Planinske zveze Slovenije. Makadamska cesta je potekala pod vrhom Topolovca (574 m). Tu sem končal tudi svoj pohod, ki ga bom nadaljeval v bodočnosti proti prej omenjenem planinskemu domu in Dolgi gori.

Pohod je bil zanimiv, pri čemer sem na začetku hodil v okolic Celja. Kasneje pa sem bil ves čas v ruralnem okolju pod Konjiško goro. Tu so se izmenjavali zaselki, vasi, gozdovi, vinski hribi …

12.1 a etapa po jugovzhodni pisateljski pešpoti: Rašica-Muljava

Nekategorizirano

V soboto, 22. 5. 2021 je šla čez Slovenijo predhodnica vremenske fronte. Ko sem se v zgodnjih jutranjih urah peljal iz Kranja v Ljubljano je začelo rahlo deževati. Optimizem mi je vlivalo jasno nebo nad južnim delom Ljubljane in naprej proti jugu. Ko sem dospel do avtobusne postaje Ljubljana, je dež prenehal. Oblaki so bili že raztrgani. Sijalo je sonce.
Ko sva z Mihom izstopila iz avtobusa v Rašici, se je kmalu začel najin pohod, potem ko sva na sebe namestila vse, kar je bilo potrebno: fotoaparat, GPS napravo, zložljivo marelo … Pot naju je po asfaltni poti najprej vodila mimo hiš na vzhodni strani Rašice do vasi Ponikve. Tu sva zavila za kratek čas proti jugovzhodu vasi, kjer sva videla markacije za poti: Pot Brodnikovih, krožno pot, 11 km; Pot očarljivih rastlin 1,5 km in Rimsko pot Jerneja Pečnika (klik).

Ko sva zavila v gozd, sva že od daleč zaslišala močno žuborenje vode. Ko sva se približala nenavadno globoki soteski, sva opazila slap z zelo hitro premikajočo vodo, ki se je zaradi svoje hitrosti penila. Bila sva Pri ponikalnici Trubarjeve Rašce in ostankih Brdavsovega mlina oziroma pri Požiralnikih na Brdavsovem. Od tu najprej začne teči potok Rašca pod zemljo.

Midva sva nadaljevala pot po makadamskem kolovozu proti hribu, ki je bil poraščenem v glavnem z bukvijo. Na njega sva se vzpenjala vsaj 45 minut. Na začetku vzpona sva šla čez železniško progo: Ljubljana-Kočevje. Sledila je hoja po vrhu grebena, dokler se nisva začela spuščati proti Podpeči na Dobrepolju. Nekaj kilometrov pred zaselkom Podpeč sva prišla do markacij Evropske pešpoti E7. Okoli 10 km sva potem hodila po poteh, ki so bile markirane kot E7 in Slovenska pisateljska pot. Oznake Slovenske pisateljske poti nas spremljajo ves čas poti.

Sledil je spust do Podpeči, kjer se začne občina Dobrepolje. Že skozi krošnje dreves se je videla cerkev Sv. Martina. Ko sva prišla do nje, sva poleg cerkve občudovala staro lipo, ki pa je imela spodnji del debla že votel. Od cerkve sva se po stezi strmo spustila do vasi in kotline, ki obsega precejšen del ozemlja. Na njenih robovih jo obdajajo hribi, ki se dvignejo za približno 200 višinskih metrov.
Iz Podpeči sva krenila proti Vidmu, ki je središče Dobrepolja. Tu je občinska stavba, cerkev, Turistično društvo z info točko, trgovina Mercator … Midva sva se okrepčala v baru Majolka na Vidmu.
Iz Vidma je sledila pot v smeri severovzhoda, bolj  natančno proti Mali vasi in hribu Stevnice.  Gozdni kolovoz se po Stevnici najprej obrne proti jugovzhodu, potem pa proti severovzhodu. Pot se je več kot 1 uro vzpenja, potem se je na grebenu poravnala, spremenila v dobro, široko makadamsko cesto,  spustila do nekaj hiš na območju Martinove senožeti. Potem sva se spuščala vsaj pol ure do vasi Mali Videm. Nekaj sto metrov naprej sva vstopila v vas Krka.
V vasi Krka sva šla mimo markantne cerkve Sv. Kozme in Damijana, ki je bila dokaj velikih gaberitov, posebno po dolžini. Na njej ne moremo spregledati sončne ure , ki se nahaja na zahodni strani cekrve. Tu se dokočno ločimo od Evropske pešpotji E7, ki se obrne proti Žužemberku, ki je na jugovzhodu. Midva z Mihom sva se odpravila proti severovzhodu, kjer je zaselek Gradiček. Najprej sva opazila potok Poltarico, malo naprej pa še izvir istoimenskega potoka. Ko sva vstopila v Gradiček, so se pojavile table za Jurčičevo pot. Po nekaj sto metrih sva po tlakovani, kamniti poti prišla do izvira reke Krka. Potem, ko sva prečila Krko čez skale in stopnice, sva se usmerila čez travnike in na koncu tudi po gozdnem kolovozu do naslednjega zaselka Trebnja Gorica. Table ob poti so naju še naprej informirale, da sva na Jurčičevi poti.  Še malo naprej je bil naslednji zaselek Znojile pri Krki. Tu je šla asfaltna cesta strmo navzgor, a le za krajši čas.
Ko sva prišla do gozdička, sva zavila proti severu skozi gozd, v smeri zaselka Potok pri Muljavi. Zopet je šla asfaltna cesta navkreber. Iz zaselka je sledil spust in vzpon do Muljave.
Ko sva prišla do ceste: Ljubljana-Žužemberk, sva šla do Jurčičeve domači, do katere so naju vodili smerokazi. Jurčičeva domačija je lepo urejana. Okoli hiše so številne pritekilne: čebelnjak, kašča, vodnjak … Na severni strani hiše je sprejemna pisarna, kjer lahko obiskovalci kupijo spominke, dobijo informacije … Ob robu gozda so postavljene kulise za gledališke predstave na prostem na temo Jurčičevih literanih del: Deseti brat, Sosedov sin, Jurij Kozjak, slovenski janičar …Pohod od Lašč do Muljave poteka po lepih hribih, gozdnih poteh, makadamskih in asfaltnih cestah, ob katerih rastejo predvsem bukova drevesa, čeprav ponekod ob njih rastejo jelke, smreke, gabri … Tudi vasi in zaselki ob poti so zanimivi in lepo urejeni. Od kulturne dediščine prevladujejo cerkve, partizanski spomeniki, različne markirane, pohodne poti. Glavni atrakciji pa sta izvir Krke in rojstna hiša Josipa Jurčiča v Muljavi. Imamo pa tudi dobre avtobusne povezave iz Ljubljane do Rašice in iz Muljave do Ljubljane. Kot naročeno za eno dnevni pohod po Dolenjski.