Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Janez Černilec

Predhodna prijava na festival Več znanja za več turizma: Kulinarika na pisateljski pešpoti v Kranju in njegovi okolici

Nekategorizirano

Predstavili bomo kulinarično ponudbo gostiln na pisateljski pešpoti po slovenskih pokrajinah, ki je prisotna v Kranju in njegovi okolici (Preddvor, Kranj, Mavčiče, Čepulje, Besnica, Podnart, Podbrezje). Preučili bomo samo gostilne, ki so ob tej poti. Zanimalo nas bo, katere jedi imajo na jedilnem listu. Odnos in poznavanje opazovanih gostiln s strani dijakov ŠC Kranj. Mnenja lastnikov obravnavanih gostiln o njihovi kulinarični ponudbi. Kulinarična piramida, ki bo sestavljena na podlagi ponudbe izbranih gostiln … (kliknite tukaj).

Zaščitena blagovna znamka

Nekategorizirano

Kaj konkretno pomeni Varstvo teh pravic se nanaša izključno na pridobitno dejavnost npr. nekdo, ki je iz negospodarstva, ali mu ni treba upoštevati zaščitene blagovne znamke ali nekdo iz negospodarstva ne more registrirati blagovne znamke …

Ni mišljeno, da nekomu, ki je iz negospodarstva, ni treba upoštevati zaščitene blagovne znamke oz. da nekdo iz negospodarstva ne more registrirati blagovne znamke. Drugače je. Če bi npr. nekdo imel doma na steni napis “Coca-cola” kot dekoracijo, ne krši predpisov, krši pa jih, če brez dovoljenja namesti tak napis na nekaj, kar prodaja.

odvetnik Peter Mele, dir.ODVETNIŠKA PISARNA MELE D.O.O.Resljeva cesta 25, 1000 Ljubljana
tel. 01 433 86 12, admin@odvetnik-mele.si

9.3 etapa osrednjeslovenske pisateljske pešpoti: Vrhnika-Ljubljana

Nekategorizirano

Ulice Vrhnike so se začele prebujati. Bila je avgustovska nedelja v letu 2020 bolj proti koncu meseca. Če človek ne bi poznal vremenske napovedi, bi morda mislil, da se bo kmalu ulilo, kajti deževni oblaki so bili prisotni, čeprav ne tisti, ki so zgoščeni in pride do konverzije megle v tekočino. Čeprav sem opazil v smeri Ljubljane, da se je to zgodilo tam okoli Loga.



Na Vrhniki se je rodil eden najbolj čislanih slovenskih pisateljev Ivan Cankar, ki ima tako kot nekateri drugi literati svoja spominska obeležja po večih krajih v Sloveniji, npr. v Ljubljani, pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah … Do njegove spominske hiše sem prišel v centru Vrhnike, pri čemer sem se dvignil po krajšem, zelo strmem bregu, zato se ta del Vrhnike imenuje Na klancu. Njegova rojstna hiša ima na hiši oziroma v okolici hiše nameščene informativne table, skulpture povezane z Ivanom Cankarjem, informativno tablo Slovenske pisateljske poti, ki je nameščena samo pri 5 slovenskih literatih po mojih podatkih: Francetu Prešernu v Vrbi, Ivanu Potrču v Štuki pri Ptuju, Ivanu Cankararju na Vrhniki, Primožu Trubarju na Rašici …



Pot sem nadaljeval do cerkve sv. Trojice, ki je postavljena na vzpetini nad Vrhniko. V oči padejo pritikline kot so kapelica, križev pot …



Iz Sv. Trojice sem se spustil nazaj na Vrhniko, tokrat na njen vzhodni del, ki je obrnjen proti Ljubljani. Ulica se imenuje Pot na Košace. Tu sem se usmeril proti Ljubljani v smeri Sinje Gorice. Hodil sem mimo velikih trgovcev, ki posedujejo značilne hipermarkete, opremljene z grafičnimi podobami: Spar, Lidl, Hofer …



Ko sem prečil avtocesto, prehodil del Sinje Gorice na zahodnem delu, sem vstopil na Ljubljansko barje.



Obkrožala so me polja, travniki, med njimi so tekli ravninski potoki. Opazil sem veliko košatih vrb, jesenov … ki ljubijo vlažna področja. Oko ne more spregledati na jugu Krim (1107 m), hrib nad Ljubljanskim barjem, ki z ostalimi vzpetinami tvori hribovsko topografijo.



Po slabih 2 urah sem zapustil Ljubljansko barje in se čez avtocesto odpravil proti Logu. Ko sem prehodil Kačjo vas, sem v Logu zavil proti severozahodu za zelo kratek čas.



Kmalu sem se iz asfaltne ceste usmeril v strm ilovnati breg. Tu je bila tudi informativna tabla, da gre za Cankarjevo pot.  Vse do Podsmreke sem hodil po ilovnatih kolovozih.



Gozdna steza me je najprej pripeljala do Ferjanke. V hribu nad stezo sem opazil stanovanjsko hišo, po izgledu sodeč opuščeno kmetijo,  vikend, slišal sem lajež psa in informativno, leseno tablo Domačija Ferjanka.



Vzpenjal sem se po Križevskem borštu, Debelem hribu, dokler nisem dospel po 2 urah hoje do Vrhovčevega griča (495 m). Na tem vrhu so lesene mize, klopce … skolptura žabe, vpisna knjiga …

Pot sem nadaljeval po Debelem hribu. Vsaj 1 uro hoje sem potreboval, da sem prišel pod enega najvišjih vrhov Gradišče (530 m), ki je del grebena med Vrhniko in Ljubljano. Tu je treba biti pazljiv, da se po pravilni stezi spustimo do vasi Podsmreka, kajti pot nas hitro potegne do Brezovice pri Ljubljani.



Če pridemo do vodnega zajetja nad Podsmreko, smo hodili po pravi poti.



V Podsmreki sem šel mimo cerkve Sv. Martina proti Kozarjam.



Ko sem prečil avtocesto, sem vstopil na Brdo. Pri gostilni Pečarič sem iz asfaltne ceste stopil na krajšo gozdno stezo, ki je našla mesto v gosto naseljenem Brdu in Vrhovcih.



Pot se je kmalu končala in zopet sem hodil po urbanem naselju Brda.



Ko sem prišel na plano, sem naredil nekaj sto metrov po lokalni cesti, ki me je pripelje v Koseze.



Kmalu sem zavil na pot Spominov in tovarištva, po kateri je hodilo kar nekaj ljudi.



Iz poti Spominov in tovarištva sem zavil na pot, ki me je cik cak pripeljala do ljubljanskega Živalskega vrta.



Od tu sem se po strmem bregu, v katerega je vrezana gozdna steza, povzpel do Cankarjevega vrha.



Tam je cerkev Marijinega obiskovanja, za njo pa gostilna Rožnik, v kateri je nekoč literarno ustvarjal Ivan Cankar. V bližini gostilne je doprsni kip pisatelja in spominska soba Ivana Cankarja.



Iz Rožnika sem se spustil po lepo vzdrževanih makadamskih cestah, posutih z zelo finim, drobnim peskom v Tivoli. Ob poti so bile na vsake toliko časa  lesene klopce.



Pohod iz Vrhnike do Ljubljane je potekal v glavnem po urbanem področju Ljubljane in njenega predmestja. Za spremembo sem hodil tudi po grebenih, poraslih z gozdovi. Gozdne poti so lepo shojene in na njih sem srečal vsaj ducat ljudi. Pisatelj Ivan Cankar je v teh krajih pustil kar močan pečat, na kar opozarjajo razna spominska obeležja, ki so vezana nanj.

9.3 etapa osrednjeslovenske pisateljske pešpoti: Po Ljubljani

Literati, Osrednja Slovenija

V avgustu 2020 je bilo v Tivoliju vse zaparkirano. Le s težavo sem našel parkirni prostor, potem ko sem pregledal vsa parkirišča. Vesel sem bil, da ni bil prevroč dan, kajti nebo so zastirali koprenasti, sivi, tanki oblaki. Ker nisem imel dežnika, sem upal, da se ne bo ulilo.
Ko sem prehodil Tivoli, kolikor ga je ostalo, kajti parkiral sem v jugovzhodnem Tivoliju, sem prišel do znanih stopnic, ki te iz Tivolija “potegnejo” v center Ljubljane. Na moji levi strani je bila stavba Moderne galerije. Na desni strani Pravoslavna cerkev sv. Cirila in Metoda. Malo naprej pa prav tako markantna stavba Narodne galerije. V tej stavbi je nekoč živel pisatelj Dominik Smole (zaporedna številka 87 v knjigi Slovenska pisateljska pot). V njegovo stanovanje se je hodilo na stranskem vhodu, ki se nahaja na jugu stavbe. Od tu sem se odpravil v center Ljubljane, pri čemer sem prečil Slovensko cesto in preko Knafljevega prehoda dospel do spomenika Josipa Murna. Bil je na obrobju gradbišča, da sem lahko posnel ta spomin na pesnika (zaporedna številka 84 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Čez nekaj kilometrov sem želel obiskati Cukrarno, kjer je živel Josip Murn. Stavbo so ravno tako obnavljali, da ni bila primerna za obisk. Iz centra mesta sem se vrnil na severozahod, pri čemer sem hodil mimo slovenskega parlamenta, Maximarketa, nekdanje Iskrinega nebotičnika. Prišel sem v mondeni del Ljubljane, kjer se nahaja ameriško, nemško … veleposlaništvo, slovensko ministrstvo za zunanje zadeve … Že tik ob Bleiwaisovi cesti se nahaja vila, kjer je živel Primož Kozak (zaporedna številka 80 v knjigi slovenska pisateljska pot).

Zopet sem se pomaknil med stavbe, bolj točno na Prešernovo cesto. Na desni strani moje hoje malo pred Predsedniško palačo in Srednjo ekonomsko šolo se nahaja stavba, kjer je zadnja svoja leta preživljal pisatelj Izidor Cankar (zaporedna številka 74 v knjigi slovenska pisateljska pot). Najprej sem hodil proti Aškerčevi cesti. Tam se nahaja meščanska vila, kjer je živela pisateljica Mira Mihelič (zaporedna številka 82 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Na hiši je bila tudi spominska plošča, ki je bila posvečena tudi njenemu možu, ki je bil slikar. Pri metalurški fakulteti sem zavil na Snežniško ulico, ki je sprva vodila proti jugozahodu, a se je kmalu obrnila proti severozahodu in me je po nekaj časa pripeljala do Ljubljanske drame. Tu je veliko let igrala igralka in pesnica Mila Kačič (zaporedna številka 77 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Še nekoliko naprej, ko sem hodil proti jugu in sem se zopet bližal Aškrčevi cesti, sem zavil za 90 stopinj v desno v smeri moje hoje na Rimsko cesto, kjer se po novem nahaja hotel Mrak, kjer se je rodil in dolgo bival pisatelj Ivan Mrak (zaporedna številka 83 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Od tu me je še malo prostorsko ločilo od arhaičnega dela Stare Ljubljane, kjer so naslednje kulturne znamenitosti: spomenik francoski Iliriji, Gregorčičev spomenik, Križanke, Narodna univerzitetna knjižnica, ki nosi Plečnikov pečat … V palači SAZU na novem trgu, so v knjigi Slovenska pisateljska pot, pod zaporedno številko 91, določili mesto pisatelju Božu Vodušku. Na človeka naredijo vtis in mu dajejo pozitivno energijo lepe stavbe, večji tlakovani prostori med njimi, ki v našem primeru predstavlja Novi trg. Ljubljanica na njegovem vzhodnem robu z vodo in stavbarsko urejeni bregovi, za katerimi se dvigujejo stavbe v Stari Ljubljani in v nekoliko večji razdalji se nad njimi dviguje Ljubljanski grad, tvorijo lepo kuliso.Ta lepota se razprostira še naprej proti jugu, kjer se nahaja Zoisova palača, v kateri je živel Žiga Zois, ki je bil med drugim tudi pesnik in prevajalec literarnih del (zaporedna številka 92 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Nato sem prestopil Ljubljanico čez Šentjakobski most in po nekaj korakih zavil nazaj proti Staremu delu Ljubljane, vendar sem bil tokrat na njenem desnem bregu, če sem bil prej na njenem levem bregu. Kmalu je Levstikov trg zamenjal Stari trg. Število ljudi se je tu nenadoma povečalo, obiskovali so trgovine in gostilne, ki se tam nahajajo ali so se zgolj sprehajali po trgu in si ga ogledovali. Že na vhodu na trg sem zagledal nekdanji dom Lojzeta Kovačiča, ki je bil slovenski pisatelj in je zabeležen pod zaporedno številko 78 v knjigi Slovenska pisateljska pot. Še malo naprej je doprsni kip Lili Novy (zaporedna števila 85 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Stoji  pred njeno hišo, kjer je živela. Kip se lepo sklada z okoliškimi gostinskimi lokali, ki svojo ponudbo jedače in pijače zapisujejo na črnih tablah z belo pisavo. V uči pade zapis: domača hrana ipd. Ista podoba trga se nadaljuje še naprej vse do Mestne hiše in še malo naprej. Ko sem se približal Ljubljanski katedrali, Ljubljanski tržnici …, se je zmanjšalo število gostinskih lokalov, posebno, ko sem začel hoditi po Poljanski cesti. Število ljudi je rapidno padlo, predvsem turistov. Tu so po ulicah hodili predvsem domačini. Ko sem se približal Ljubljanici oziroma bolj točno Poljanskemu nasipu, se je pred menoj, na moji desni strani pojavil dolg pravokotni blok z nekaj nadstropji, ki je svojo pozornost iskal s svojo rdečo barvo fasade. Tu je bival pesnik Anton Vodnik (zaporedna številka 89 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Še malo naprej, kjer je sedaj bar Činkole, je stanoval pisatelj Juš Kozak (zaporedna številka 49 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Na tem prostoru so koncentrirani 3 literati iz knjige Slovenska pisateljska pot, kajti še malo naprej, ob Poljanskem nasipu so stanovanjski bloki iz druge polovice 20. stoletja, kjer je nekoč živel pesnik Janez Menart (zaporedna številka 81 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Pot sem nadaljeval čez Šempeterski most in se usmeril proti ljubljanskemu Kliničnemu centru. Pred cerkvijo sv. Petra je župnišče, kjer je točka za pisatelja Frana Erjavca. Tam naj bi nekoč obiskoval osnovno šolo (zaporedna številka 86 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Od tu pa me je čakala dolga hoja do Zelene jame, ki je najbolj vzhodna točka. Predstavlja domovanje pisatelja Marjana Rožanca (zaporedna številka 86 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Najprej sem hodil po Njegošovi cesti, nato pa po Šmartinski cesti, ki vključuje tudi hojo čez podhod, nad katerimi je železniška proga, da sem lahko zavil za 90 stopinj na manjši vzpon, ki me je pripeljal do tovarne Kolinska. Od tu sem nadaljeval hojo po Kolinski ulici in Ob Zeleni jami, dokler nisem zavil proti severozahodu, kjer je Bezenškova ulica. Na koncu te ulice je prej omenjeni pisatelj. Iz Zelene jame sem se vrnil v Šiško,  začenši s hojo po Bernekerjevi ulici, pri čemer sem se po 15 minutah hoje vrnil na pot, ki sem jo že prehodil pred nekaj časa, vendar tokrat v obratni smeri. Hodil sem kar naravnost po Vilharjevi cesti v smeri zahoda, dokler nisem dospel na Dunajsko cesto. Za ta del sem potreboval najman 1 uro hoje. Na tem delu sem z zanimanjem opazoval glavno ljubljansko železniško postajo, ki sem jo do sedaj vedno gledal iz njene druge strani. Ko sem zapustil Dunajsko cesto in hodil po Likozarjevi ulici, sem na mestu, kjer se pot obrne proti severozahodu, opazil na novo zgrajeno džamijo, ki jo opredeljujeta snežno bela barva in kockasta oblika, ki jo prekine prav tako snežno beli okrogli stolpič. Sledila je hoja po Parmovi ulici. Ko sem bil na Drenikovi ulici, sem se obrnil proti zahodu, vendar nisem nadaljeval pot do Celovške ceste v Šiški, ampak sem zavil na Verovškovo ulico, kjer je Plečnikova cerkev posvečena Frančišku Asiškem. Od tu naprej sem se obrnil nazaj proti zahodu in sem skušal po čim bolj ravni črti dospeti do najbolj dodelane spominske hiše v Ljubljani iz kulturnega vidika, Vodnikove domačije v Zgornji Šiški (zaporedna številka 90 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Po 15 minutah hoje sem prišel na Celovško cesto. Od tu naprej sem pešačil mimo bolnice Petra Držaja do prej omenjene domačije, kjer je tudi gostilna. Sledil je še zadnji del hoje ob severnem robu Šišanskega hriba, po Tivolijo, pri čemer sem pri gostinskem lokalu Švicarija zavil proti jugozahodu, da sem prišel na Cesto 27. aprila, kjer je Dukićeva vila. V tej vili se je rodil Andrej Hieng (zaporedna številka 76 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Opraviti sem moral še zadnji del poti proti Mestnem Logu. Najprej sem šel mimo hiše pisatelja Grege Strniše, ki se nahaja v Rožni dolini (zaporedna številka 88 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Hiša je rdeče barve. Nato sem šel mimo fakultete za matematiko in fiziko. Ob Gradaščici sem dospel do rojstne hiše Vitomila Zupana v Mestnem Logu (zaporedna številka 93 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Iz te točke sem se moral vrniti v Tivoli. To sem storil, da sem se vrnil nazaj na Aškrčevo cesto in šel po Prešernovi cesti mimo Narodne galerije v Tivoli, kjer sam parkiral avto.

Ta etapa obišče največ domovanj slovenskih literatov. Prehodimo veliko Ljubljane. Na poti vidimo ogromno zanimivih stvari: turistične znamenitosti, ljubljanske gostilne, meščane in turiste, gospodarske obrate …

Katere etape po Pisateljski pešpoti po slovenskih pokrajinah so že preverjene?

Nekategorizirano
Zap. št. Naziv etape Preverjeno Opombe
1 Gorenjske etape    
1.1 Lukovica-Cerklje da  
1.2 Cerklje-Kranj da  
1.3 Kranj-Škofja Loka da  
1.4 Škofja Loka-sv. Tomaž da  
1.5 sv. Tomaž-Kropa da  
1.6 Kropa-Bohinjska Bistrica da  
1.7 Bohinjska Bistrica-Bled da  
1.8 Bled-Jesenice da  
1.9 Jesenice-Kranjska Gora da  
1.10 Kranjska Gora-Trenta da  
2 Goriške etape    
2.1 Trenta-Bovec da  
2.2 Bovec-Kobarid da  
2.3 Kobarid-Most na Soči da  
2.4 Most na Soči-Grgar ne  
2.5 Grgar-Ajdovščina ne  
3 Pomurske etape    
3.1 Velika Polana-Puconci ne  
3.2 Puconci-Sv. Trojica ne  
4 Podravske etape    
 4.1 Sv. Trojica-Ptuj  ne  
4.2 Ptuj-Spodnja Polskava ne  
4.3 Spodnja Polskava-Ruše ne  
4.4 Ruše-Roglja ne  
5 Koroške etape    
5.1 Roglja-Slovenj Gradec da  
5.2 Slovenj Gradec-Prevalje ne  
5.3 Prevalje-Naravske ledine da  
6 Savinjske etape    
 6.1 Naravske ledine-Šoštanj  ne  
6.2 Šoštanj-Celje ne  
6.3 Celje-Rogaška Slatina ne  
6.4 Rogaška Slatina-Podčetrtek ne  
6.5 Podčetrtek-Bistrica ob Sotli ne  
7 Posavske etape    
7.1 Bistrica ob Sotli-Krško ne  
7.2 Krško-Zidani most ne  
8 Zasavske etape    
8.1 Zidani most-Hrastnik ne  
8.2 Hrastnik-Litija ne  
9 Osrednjeslovenske etape    
9.1 Litija-Jevnica ne  
9.2 Jevnica-Lukovica pri Domžalah ne  
9.3 Vrhnika-Ljubljana da  
9.4 Po Ljubljani da  
9.5 Ljubljana-Rašica da  
9.6 Krog okoli Lašč da  
10 Obalno-kraške etape    
10.1 Ajdovščina-Sežana ne  
10.2 Sežana-Dolnja Bitnja ne  
11 Primorsko-notranjske etape    
11.1 Dolnja Bitnja-Lož ne  
11.2 Lož-Nova vas ne  
11.3 Nova vas-Cerknica ne  
11.4 Cerknica-Vrhnika ne  
12 Jugovzhodne slovenske etape    
12.1 Rašica-Žužemberk ne  
12.2 Žužemberk-Trebnje ne  
12.3 Trebnje-Novo mesto ne  
12.4 Novo Mesto-Semič ne  
12.5 Semič-Vinica ne  

4.4 etapa po podravski pisateljski pešpoti: Spodnja Polskava-Ruše

Nekategorizirano

Konec julija 2024 sva z Mihom pričela pohod v Zgornji Polskavi (Pohod na Googlovih zemljevidih: Zgornja Polskava-Ruše). Bilo je vroče poletno vreme z obilico sonca. Oblaki skoraj nikoli niso prekrili nebo. Res je, da me še čaka v prihodnosti pohod Videm pri Ptuju Zgornja Polskava mimo Spodnje Polskave, kjer je rojstna hiša Antona Ingoliča.
Po nekaj sto metrih se je pričel vzpon proti zaselku Bukovec. Sprva je bila makadamska cesta, kasneje pa asfaltna. Hiše in vinogradi so se raztezali po pobočjih. Ko sva se nekoliko dvignila sva imela lep pogled na Dravsko polje, ki se je končalo z grebenoma, katerih sta bila sestavna dela Boč nad Poljčanami in bolj jugovzhodno Donačka gora.
Ko sva se vzpenjala, sva videla na desni strani zaselek Kočna, ki se je končeval z vrhom poraščenim z gostim gozdom. Med drevesi so se še videle ruševine gradu Gromberg. Malo kasneje sva prišla do Okrepčevalnice Zagorka, Rakovnik Nada s.p.

Na tem delu je bil lep pogled na bližnjo in daljno okolico. Bližnjo okolico so tvorili travniki in hiše. Vse to pa se je končevalo s strmimi pobočji Pohorja, ki se je zaključil z grebnom, poraščen z gostim gozdom.
Ko sva se v nadaljevanju še kar vedno vzpenjala, sva videla na desni strani zaselek Kočna, ki se je končeval z vrhom poraščenim z gostim gozdom. Med drevesi so se še videle ruševine gradu Gromberg.

   Prišla sva do naslednjega zaselka, ki je nosil ime Loka pri Framu. Na tem področju sem opazil naslednje drevesne vrste: breze, črni in rdeči bor, kostanj … Pričela sva se spuščati proti Framu. Še vedno sva hodila skozi zaselke, npr. Tajno. Nenadoma pa se je najina asfaltna pot končala, kajti zavila sva na markirano,   gozdno stezo. Ta pot se je končala s pokopališčem Fram.
Po krajšem spustu sva bila v Framu. Bolj točno pri mogočni župnijski cerkvi Sv. Ane. Posebna atrakcija so bile fasadne niše, ki so na reliefih upodabljane svetopisemske prizore.Markantna stavba v Framu je bila tudi Oljarna Fram, ki je obratovala s polno paro. V zunanjost tovarne se je širil vonj po bučnem olju. Midva sva večje naselje izkoristila, da sva se okrepčala v Baru Tamara, Tamara Penat. s.p. 
V nadaljevanju naju je pot zopet vodila v hrib pod mogočno Pohorje v smeri Ranč. Vzpenjala sva se slabo uro. Nato pa naju je pot potegnila v gozd, bolj točno na gozdne kolovoze. Vzpenjala sva se še kar naprej. Na svoji desni strani pa sva v soteski opazila potok. Sumila sva, da se bova ob tem potoku spustila do Slivnice.
Ko sva prišla na najvišjo točko najinega pohoda sva prečila zelo ozek potok, ki ni imel nobenega mostu, ampak je bilo treba čez njega po kamnih, ki so štrleli iz vode. Na drugi strani je bila majhna, strma brežina, po kateri sem se le s težavo dvignil do kolovozne ceste.Sledil je spust do Slivnice, ki je trajal močno uro. Sprva po kolovozu, kasneje pa po asfaltni cesti, ki je bila obdana z bolj redko posejanimi hišami.
Šel sem tudi skozi zanimivo naselje glede imena. Imenoval se je Radizel.
V dolini pa je v Slivnici presenetil grad, ki je na zunaj kazal znake propadanja.
Iz Slivnice sem se odpravil proti Hočam. Dejansko je šla asfaltna cesta proti Polanam. Po slabih tri četrt ure sem skozi gozd dospel do cerkve Sv. Križa, pod katero je bil vinograd. Od tu pa sem pešačil naprej proti Hočam, prav tako skozi gozd.

V bodočnosti me čaka še pohod iz Hoč do centra Maribora. Tokrat pa sem prehodil traso iz jugozahodnega dela Maribora (Studenška ulica) do Limbuša. Šlo je za Jakobovo pot, katere oznake sem srečeval med potjo.
Po pol ure hoje sem prišel do obrobja mesta Maribor. Pot sem nadaljeval proti Smučiščem Mariborsko pohorje. Ko se je končalo mesto, sem prišel do makadamske ceste, ki me je skozi gozd vodila do Smuščišča Mariborsko Pohorje. Pred mano so se pojavili hotel Arena …Kmalu sem prišel pod smučišče, kjer je picerijah, fast food itd.
Od tu pa sem se odpravil proti Limbušu. V nadaljevanju sem hodil še vedno ob zahodnem obrobju Maribora. Dokler nisem po 1 uri hoje prišel do zaselka Hrastje, kjer sem lahko občudoval velike sadovnjake jablan. Sledil pa je spust do Limbuša, ki je kar velika vas.

V Mariboru smo pod Kalvarijo našli hišo, kjer je bival Stanko Majcen.

Do hiše je najlepše priti skozi mestni park, kjer rastejo ogromna drevesa. Nekatera med njimi nosijo tudi informativne tablice z imenom dreves. Pod njimi se nahajajo večje ali manjše travniške površine. Le-te so natančno negovane in vedno pokošene v stilu igrišča za golf. Ljudje posedajo bodisi po klopcah, travniških površinah, poležavajo na visečih mrežah … Nekateri izvajajo tudi razne športne aktivnosti, npr. opazil sem ljudi oblečene v črna oblačila, ki so vežbali s kiji.

Pred vstopom v park na Marčičevi ulici 1 sem opazil tudi informativno tablico Industrijska pot (kliknite tukaj), ki je označevala Hutterjevo vilo. Vila je bila nekoč v lasti tovarnarja Hutterja, ki je deloval v tekstilni industriji.

V Rušah, ki ležijo v dolini, na severovzhodni strani Pohorja, sem obiskal hišo pesnika Janka Glazarja.