Način hoje skozi belokranjske gozdove (kliknite tukaj).

Slike iz zaključka pohoda Černomelj-Vinica, Pisateljska pešpot po Sloveniji, avgust 2022

1 2 ►

Prvič sem pričel etapo v Beli krajini (Semiču). Pokrajina do Kolpe mi je popolnoma neznana. Pred sabo nisem videl višjih gora. Le-te se vlečejo le na zahodu, vendar do njih ne bom prišel. Sem pa videl temnozelene gozdove, kar na veliki površini. Jasno mi je bilo, da so med njimi tudi zaselki, vasi in mesta. Vsekakor pa mi ni bilo jasno, kako bom prišel skozi te gozdove do Črnomlja. Upal sem, da je moja GPS sled dobra in me bo skozi gozdove “potegnila” do Črnomlja in nato dalje proti Vinici.

V zgodnjem, sredinem jutru sem krenil iz Semiča proti Črnomlju. Najprej sem za kratek čas hodil po regionalni cesti: Semič-Črnomelj, a sem jo že pri cerkvi Sv. Mihaela zapustil. Po makadamski cesti sem se usmeril proti gozdu.

Udobna makadamska cesta me je skozi gozd po uri hoje pripeljala v zaselek Vinji vrh pri Semiču, kjer je tudi cerkev Sv. Trojice, ki je na vrhu hriba, če pridemo iz Semiča.

Iz Vinjega vrha sem za kratek čas hodil po travniških kolovozih, ki so bili locirani v okolici Vinjega vrha. Kmalu sem zopet vstopil v gozd, kjer je bilo že zunaj opozorilo: Gozdna cesta. Uporaba na lastno odgovornost. Ko pridemo na tipične gozdne kolovoze, ki ponekod izgubijo svojo obliko, ker jih je zaraslo podrastje, lahko upamo, da nas bodo pripeljale iz gozda. Gre za večje število takih kolovozov, ki cikcakajo po gozdu. In prav lahko se zgodi, da peljejo samo do neke točke, potem pa se končajo. Jasno je, da nas taki kolovozi ne bodo pripeljali nikamor.

Najprej sem hodil po izrazitih, ilovnatih kolovozih, ki se se občasno razcepili. Tu sem kar uspešno s pomočjo GPS naprave “lovil” pravo smer proti Črnomlju.

Kasneje pa sem prišel na zaraščen kolovoz, kjer sem moral s pomočjo GPS naprave poiskati pravi kolovoz. To me je tudi uspelo, kolovoz je zopet postal bolj izrazit in me uspešno pripeljal do široke, makadamske ceste. To mi je dalo vedeti, da bom uspešno, hitro in dokaj udobno dospel do Črnomlja.

Hoja po taki cesti je zame dokaj duhomorna, kajti podlaga je bila ves čas enaka vsaj 1 uro hoje. Pot se le malo dviguje in spušča. Ta pot se je nehala, ko se je spremenila v asfaltno cesto. Ko pa sem prišel do trim steze pri Črnomlju: Vražji kamen, gozdna učna pot sem si vzel nekaj minut počitka.

Kar sem videl na jugu, mi je dalo vedeti, da bo treba priti vsaj na obronek hriba, ki sem ga videl v daljavi. Do tja pa je vsaj 1 km. Pot pa se je ves čas dvigovala.

Po 20 minutah hoje sem prišel na vrh hriba, kjer se je nahajala tudi dokaj velik lesni obrat Esol, ki je invalidsko podjetje. Zagledal pa sem tudi krajevno tablo: Črnomelj.

Sledila je hoje po ulicah Črnomlja iz severa proti jugu. Pot se je spuščala in dvigovala.

Po 45 minutah hoje skozi Črnomelj, sem dospel v center Črnomlja, kjer je tudi farna cerkev Sv. Petra. Malo naprej pa je rojstna hiša literata iz Črnomlja: Mirana Jarca.

Pot sem nadaljeval še skozi zadnji del Črnomlja. Šel sem čez most, pod katerim teče Lahinja in mimo znane črnomljske gostilne Müller. Usmeril sem se proti vasi Butoraj. Kot podlaga za hojo mi je služila lokalna, asfaltna cesta, ki me je vodila večinoma skozi gozd in travnike.

Po slabi uri hoje sem dospel do vasi. V vasi mi je padel v oči manjši športni park.

Podobna pot se je nadaljevala tudi do Velike Lahinje, s to razliko, da se je teren še malo dvignil.

Iz Velike Lahinje na obzorju ni bilo za kratek čas nobenega naselja, le travniki in predvsem gozd skozi katera se je vila lokalna, asfaltna cesta.

Potreboval sem slabe 30 minut, da sem prišel v bližino naselij Brdarci na zahodu in Šipka na jugu.

Na tem območju sem hrabro zavil na gozdno cesto, ki je na začetku peljala proti vzhodu.

Gozdna cesta se je naprej dvigovala v hrib. Kmalu je postala ilovnati kolovoz in zopet znana zgodba: tam kjer je bilo več svetlobe in ni bilo dreves je bila pot zaraščena s podrastjo in postala za kratek čas neizrazita. Zopet sem se s pomočjo GPS naprave uspešno v pravo smer prebijal skozi cikcaktaste kolovoze.

V zadnjem delu poti skozi ta gozd je ilovnati kolovoz postal bolj izrazit, kar me je dalo vedeti, da bom prišel do Belčjega vrha. Še prej pa sem stopil na slab, makadamski kolovoz, ki me je pripeljal do zaselka Knežina, ki leži nad Belčjim vrhom.

Iz Knežine sem odšel po ozki, asfaltni cesti do Belčjega vrha, ki je večje naselje.

Tu moramo paziti, da nas asfaltna cesta skozi vas ne potegne naprej. Na odcepu moramo zaviti po makadamski cesti proti jugovzhodu na travnike zunaj vasi. Kmalu pa moramo iz te ceste stopiti na neizraziti, travniški kolovoz, ki nas bo popeljal v gozd.

Pred mano je bilo dobro ure hoje po izrazitem, ilovnatem gozdnem kolovozu do Hrasta pri Vinici. Gre za dokaj udoben gozdni kolovoz, ki se na začetku počasi vzdiguje po senčnem, mešanem gozdu.

Ko se približamo Hrastu pri Vinici se pot začne spuščati, dokler ne pridemo do že večkrat omenjene vasi Hrastje pri Vinici.

Iz Hrasta pri Vinici se je bilo potrebno vzpeti do zaselka Perudina mimo ličnega bajerja z vinogradom in zidanico nad njim.

Ko pridemo do Perudine, moramo paziti, da se na avtobusni postaji, ki služi tudi kot kraj z zabojniki za zbiranje odpadkov, spustimo po travniškem kolovozu proti zaselku Drenovec, ki pa je že del Vinice.

Vsaj 30 minut sem potreboval, da sem prišel do Drenovca po travniškem kolovozu. Le-ta se je najprej rahlo spuščal, nato pa dvigoval do Drenovca.

Iz Drenovca sem se spustil po regionalni cesti do Vinice.

V Vinici sem obiskal rojstno hišo literata Otona Zupančiča.

Oton Zupančič nosi v knjigi Slovenska pisateljska pot zaporedno številko 102. To je tudi zadnja številka med literati, ki jih obravnava knjiga. V Vinici naj bi bilo konec Pisateljske pešpoti po Sloveniji in tudi Slovenske pisateljske poti. Pot iz Semiča mimo Črnomlja do Vinice je zanimiva in dokaj hitra, kajti pot poteka dokaj tekoče in dovolj naravnost.