Arhivi Kategorije: Belokranjski turizem

12.5 etapa jugovzhodne Slovenije: Semič-Vinica

Prvič sem pričel etapo v Beli krajini (Semiču). Pokrajina do Kolpe mi je popolnoma neznana. Pred sabo nisem videl višjih gora. Le-te se vlečejo le na zahodu, vendar do njih ne bom prišel. Sem pa videl temnozelene gozdove, kar na veliki površini. Jasno mi je bilo, da so med njimi tudi zaselki, vasi in mesta. Vsekakor pa mi ni bilo jasno, kako bom prišel skozi te gozdove do Črnomlja. Upal sem, da je moja GPS sled dobra in me bo skozi gozdove “potegnila” do Črnomlja in nato dalje proti Vinici.

Pokrajina med Semičem in Črnomljem
Pokrajina med Semičem in Črnomljem

V zgodnjem, sredinem jutru sem krenil iz Semiča proti Črnomlju. Najprej sem za kratek čas hodil po regionalni cesti: Semič-Črnomelj, a sem jo že pri cerkvi Sv. Mihaela zapustil. Po makadamski cesti sem se usmeril proti gozdu.

Makadamska cesta proti gozdu v Semiču
Makadamska cesta proti gozdu v Semiču

Udobna makadamska cesta me je skozi gozd po uri hoje pripeljala v zaselek Vinji vrh pri Semiču, kjer je tudi cerkev Sv. Trojice, ki je na vrhu hriba, če pridemo iz Semiča.

Vinji vrh pri Semiču
Vinji vrh pri Semiču

Iz Vinjega vrha sem za kratek čas hodil po travniških kolovozih, ki so bili locirani v okolici Vinjega vrha. Kmalu sem zopet vstopil v gozd, kjer je bilo že zunaj opozorilo: Gozdna cesta. Uporaba na lastno odgovornost. Ko pridemo na tipične gozdne kolovoze, ki ponekod izgubijo svojo obliko, ker jih je zaraslo podrastje, lahko upamo, da nas bodo pripeljale iz gozda. Gre za večje število takih kolovozov, ki cikcakajo po gozdu. In prav lahko se zgodi, da peljejo samo do neke točke, potem pa se končajo. Jasno je, da nas taki kolovozi ne bodo pripeljali nikamor.

Najprej sem hodil po izrazitih, ilovnatih kolovozih, ki se se občasno razcepili. Tu sem kar uspešno s pomočjo GPS naprave “lovil” pravo smer proti Črnomlju.

Razcep kolovozov v gozdu pred Črnomljem
Razcep kolovozov v gozdu pred Črnomljem

Kasneje pa sem prišel na zaraščen kolovoz, kjer sem moral s pomočjo GPS naprave poiskati pravi kolovoz. To me je tudi uspelo, kolovoz je zopet postal bolj izrazit in me uspešno pripeljal do široke, makadamske ceste. To mi je dalo vedeti, da bom uspešno, hitro in dokaj udobno dospel do Črnomlja.

Makadamska, široka, gozdna cesta: Stranska vas pri Semiču-Črnomelj
Makadamska, široka, gozdna cesta: Stranska vas pri Semiču-Črnomelj

Hoja po taki cesti je zame dokaj duhomorna, kajti podlaga je bila ves čas enaka vsaj 1 uro hoje. Pot se le malo dviguje in spušča. Ta pot se je nehala, ko se je spremenila v asfaltno cesto. Ko pa sem prišel do trim steze pri Črnomlju: Vražji kamen, gozdna učna pot sem si vzel nekaj minut počitka.

Trim steza: Vražji kamen pri Črnomlju
Trim steza: Vražji kamen pri Črnomlju

Kar sem videl na jugu, mi je dalo vedeti, da bo treba priti vsaj na obronek hriba, ki sem ga videl v daljavi. Do tja pa je vsaj 1 km. Pot pa se je ves čas dvigovala.

Asfaltna cesta proti Črnomlju
Asfaltna cesta proti Črnomlju

Po 20 minutah hoje sem prišel na vrh hriba, kjer se je nahajala tudi dokaj velik lesni obrat Esol, ki je invalidsko podjetje. Zagledal pa sem tudi krajevno tablo: Črnomelj.

Obrat Esol lesna predelava d.o.o.
Obrat Esol lesna predelava d.o.o. (invalidsko podjetje)

Sledila je hoje po ulicah Črnomlja iz severa proti jugu. Pot se je spuščala in dvigovala.

Zadružna cesta v Črnomlju
Zadružna cesta v Črnomlju

Po 45 minutah hoje skozi Črnomelj, sem dospel v center Črnomlja, kjer je tudi farna cerkev Sv. Petra. Malo naprej pa je rojstna hiša literata iz Črnomlja: Mirana Jarca.

Rojstna hiša črnomljskega literata: Mirana Jarca
Rojstna hiša črnomljskega literata: Mirana Jarca

Pot sem nadaljeval še skozi zadnji del Črnomlja. Šel sem čez most, pod katerim teče Lahinja in mimo znane črnomljske gostilne Müller. Usmeril sem se proti vasi Butoraj. Kot podlaga za hojo mi je služila lokalna, asfaltna cesta, ki me je vodila večinoma skozi gozd in travnike.

Lokalna cesta proti Butoraju
Lokalna cesta proti Butoraju

Po slabi uri hoje sem dospel do vasi. V vasi mi je padel v oči manjši športni park.

Vas Butoraj
Vas Butoraj

Podobna pot se je nadaljevala tudi do Velike Lahinje, s to razliko, da se je teren še malo dvignil.

Velika Lahinja
Velika Lahinja

Iz Velike Lahinje na obzorju ni bilo za kratek čas nobenega naselja, le travniki in predvsem gozd skozi katera se je vila lokalna, asfaltna cesta.

Lokalna cesta proti Brdarci oziroma Šipeku
Lokalna cesta proti Brdarci oziroma Šipeku

Potreboval sem slabe 30 minut, da sem prišel v bližino naselij Brdarci na zahodu in Šipka na jugu.

V bližini zaselka Šipek
V bližini zaselka Šipek

Na tem območju sem hrabro zavil na gozdno cesto, ki je na začetku peljala proti vzhodu.

Gozdna cesta v bližini kraja Šipek
Gozdna cesta v bližini kraja Šipek

Gozdna cesta se je naprej dvigovala v hrib. Kmalu je postala ilovnati kolovoz in zopet znana zgodba: tam kjer je bilo več svetlobe in ni bilo dreves je bila pot zaraščena s podrastjo in postala za kratek čas neizrazita. Zopet sem se s pomočjo GPS naprave uspešno v pravo smer prebijal skozi cikcaktaste kolovoze.

Kolovoz v gozdu nad Krajinskim parkom Lahinja
Kolovoz v gozdu nad Krajinskim parkom Lahinja

V zadnjem delu poti skozi ta gozd je ilovnati kolovoz postal bolj izrazit, kar me je dalo vedeti, da bom prišel do Belčjega vrha. Še prej pa sem stopil na slab, makadamski kolovoz, ki me je pripeljal do zaselka Knežina, ki leži nad Belčjim vrhom.

Zaselek Knežina
Zaselek Knežina

Iz Knežine sem odšel po ozki, asfaltni cesti do Belčjega vrha, ki je večje naselje.

Vas Belčji vrh
Vas Belčji vrh

Tu moramo paziti, da nas asfaltna cesta skozi vas ne potegne naprej. Na odcepu moramo zaviti po makadamski cesti proti jugovzhodu na travnike zunaj vasi. Kmalu pa moramo iz te ceste stopiti na neizraziti, travniški kolovoz, ki nas bo popeljal v gozd.

Neizrazit travniški kolovoz, ki nas bo popeljal do Hrasta pri Vinici
Neizrazit travniški kolovoz, ki nas bo popeljal do Hrasta pri Vinici

Pred mano je bilo dobro ure hoje po izrazitem, ilovnatem gozdnem kolovozu do Hrasta pri Vinici. Gre za dokaj udoben gozdni kolovoz, ki se na začetku počasi vzdiguje po senčnem, mešanem gozdu.

Gozdni kolovoz proti Hrastu pri Vinici
Gozdni kolovoz proti Hrastu pri Vinici

Ko se približamo Hrastu pri Vinici se pot začne spuščati, dokler ne pridemo do že večkrat omenjene vasi Hrastje pri Vinici.

Vas Hrast pri Vinici
Vas Hrast pri Vinici

Iz Hrasta pri Vinici se je bilo potrebno vzpeti do zaselka Perudina mimo ličnega bajerja z vinogradom in zidanico nad njim.

Bajer, vinograd in zidanica (Perudina)
Bajer, vinograd in zidanica (Perudina)

Ko pridemo do Perudine, moramo paziti, da se na avtobusni postaji, ki služi tudi kot kraj z zabojniki za zbiranje odpadkov, spustimo po travniškem kolovozu proti zaselku Drenovec, ki pa je že del Vinice.

Odcep v Perudini proti Drenovcu
Odcep v Perudini proti Drenovcu

Vsaj 30 minut sem potreboval, da sem prišel do Drenovca po travniškem kolovozu. Le-ta se je najprej rahlo spuščal, nato pa dvigoval do Drenovca.

Travniški kolovoz proti Drenovcu
Travniški kolovoz proti Drenovcu

Iz Drenovca sem se spustil po regionalni cesti do Vinice.

Krajevna tabla Vinica na severu vasi
Krajevna tabla Vinica na severu vasi

V Vinici sem obiskal rojstno hišo literata Otona Zupančiča.

Rojstna hiša Otona Zupančiča
Rojstna hiša Otona Zupančiča v Vinici

Oton Zupančič nosi v knjigi Slovenska pisateljska pot zaporedno številko 102. To je tudi zadnja številka med literati, ki jih obravnava knjiga. V Vinici naj bi bilo konec Pisateljske pešpoti po Sloveniji in tudi Slovenske pisateljske poti. Pot iz Semiča mimo Črnomlja do Vinice je zanimiva in dokaj hitra, kajti pot poteka dokaj tekoče in dovolj naravnost.