Etapo sem začel v Bohinjski Bistrici pred OŠ Janeza Mencingerja. Pot me je vodila po regionalni cesti: Bohinjska Bistrica-Bled mimo Petrolovega bencinskega servisa do odcepa ceste za Srednjo vas, Jereko in Pokljuko, kar se zgodi v zaselku Bitnje.Po asfaltni cesti, po kateri je občasno pripeljal kakšen avto, pritekel tekač oziroma prikolesaril kolesar, sem se povzpel do vasice Jereka. Na začetku je mimo mene žuborel potok Jereka. Opazil sem, da se je v obliki slapu v njega zlival potok iz zahodne smeri. Po 15 minutah hoje sem zavil v vas Jereka in se po njenih brežinah in asfaltnih poteh vzpenjal v hrib, ki se vzpenja proti vrhu Pokljuke.Ko sem zaključil hojo skozi vas, sem zopet stopil na lokalno cesto za Pokljuko. Ko se ozrem nazaj, verjetno zaradi človeških glasov, zagledam za sabo večjo skupino ljudi. Sklepal sem, da je šlo za Slovensko vojsko. Naredil sem nekaj korakov, se zopet ozrl nazaj in na moje začudenje ni bilo nobenih ljudi več za mano. Očitno so zavili desno na drugo pot.V nadaljevanju sem se vzpel do Sp. Podjelja, Podjelja in Zg. Podjelja. Šlo je za zaselke, ki so nastali ob cesti. Sestavljale so jih stanovanjske hiše, kmetije, kmečki turizmi in vikendi. Izstopali so manjša cerkvica, planinski pašniki in lepi panoramski pogledi predvsem na Bohinjsko Bistrico, Koblo, gore okoli Vogla, Jelovico …V Zg. Podjelju se je cesta obrnila proti vzhodu. Pred tem je ves čas tekla proti severovzhodu. Tu je bilo poseljeno območje predvsem z vikendi. Na hišnih tablicah je bil napis Koprivnik, čeprav je vas Koprivnik v Bohinju vsaj dober kilometer nižje v dolini.Ko se je začela pot sprva položno in kasneje bolj strmo vzpenjati proti Sp. Goreljeku, Goreljeku in Zg. Goreljeku, se je zopet obrnila proti severovzhodu, kasneje pa proti severu oziroma severozahodu, dokler nisem prispel na Pokljuško planoto.Tu sem takoj zavil na makadamsko cesto, ki je bila označena s knafeljčevimi markacijami. Potekala je v smeri severovzhoda proti Bledu. Kasneje se je pot spremenila v gozdni kolovoz, ki so ga obdajale značilne pokljuške smreke. Smreke so tu avtohtona vrsta in niso posejane kot po številnih slovenskih  krajih. Na nekaterih mestih sem moral obiti blato in stoječo vodo, ki je bila rezultat nočnega deževja.Ko sem stopil na asfaltno cesto, ki pride iz doline prav tako iz prej omenjene vasi Jereka preko Koprivnika in Gorjuš, sem naredil nekaj korakov po cesti proti severu in kmalu zavil na gozdni kolovoz, ki mi je peljal mimo šotnih barij do Grajske planine. Opazoval sem lahko večje travnate površine, namočene z vodo, ki so bile večinoma poraščene z ruševjem. Tudi pot je bila na nekaterih mestih poplavljena z vodo. Na teh mestih je nastalo blato. Človek je naredil steze okoli teh mokrišč po gozdnih predelih, da se je izognil vodi na stezi. Na vsaj enem mestu so bili v zemljo položeni leseni valji, da si lahko stopil na njih in s tem preprečil mokre čevlje. Slaba 2 kilometra sem hodil po prej opisanem neudobnem terenu, dokler se ni pred mano pojavila Grajska planina.

Za Grajsko planino sem se vzpel v strm breg po neizraziti stezi, ki je bila označena s knafeljčevimi markacijami.Strmina do Rečiške planine je nekoliko popustila. Nekateri predeli so bili skoraj ravni. Manjši del poti je bil zelo zaraščen z rastlinjem. Do Rečiške planine sem potreboval slabe pol ure hoje. Iz Rečiške planine me je čakal strm vzpon, pri čemer sem se dvignil v bližino vrha brez imena, ki leži na nadmorski višini 1331 m. Na ta vrh sem se vzpenjal vsaj 20  minut.Sledil je strm spust proti Berjanci, kjer so ostanki nekdanje zgornje smučarske postaje Berjanca, ki je bilo na Zatrniku najdaljša smučarska proga.Sledil je spust proti Rčitnim. Trajal je okoli 45 minut. Hodil sem po gozdnih kolovozih in stezah, ki so bile na nekaterih mestih dokaj strme. Ponekod so bile povsem poraščene s posebno gosto, čvrsto travo in ostalim rastlinjem.Prijetno je bilo stopiti na planino Rčitno, kajti bila je sinonim za bolj udobno hojo proti kampu Zaka. Lepa okolica, kateri so bili vikendi dodana vrednost, je človeku dajala pozitivno energijo. Iz Rčitna sem hodil po udobni makadamski cesti, ki se je ves čas spuščala pod različnimi nakloni. Vsaj 1 uro sem hodil do odcepa, kjer sem zavil za 90 stopinj proti jugu. V tej smeri sem hodil okoli 15 minut, dokler nisem zopet zavil proti vzhodu. V tem predelu sem delno hodil po strugi manjšega potoka, ki je bil vlažen in blaten. Ko sem pustil za sabo ta del, sem stopil na bolj udoben kolovoz in kasneje na makadamsko cesto, ki me je ob kampu Zaka pripeljala na kopališče v Zako, kjer so bili številni kopalci. Bili so v vodi ali uživali na kopnem.Sledil je še zadnji del poti, ki je potekala ob jezeru do Mlina, kjer je doprsni kip pisatelja in kiparja Toneta Svetine na pročelju Mercatorjevega marketa ob cesti Bled-Bohinj in nekoliko v ulico pomaknjena  njegova hiša (zaporedna številka 43 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Pot mi je nudila lepe poglede na blejsko cerkev, grad in jezero. Šel sem pa tudi mimo razkošne in lične Vile Bled, ki je bila nekoč Titova rezedenca. Na tem območju pa nase opozarja gostišče Mlino z okrasto barvo fasade, kjer strežejo dobro hrano.Pohod mi bo ostal v spominu po lepih panoramskih pogledih na Bohinjsko Bistrico in okoliške vršace, ličnih vikendih, lepih planinah, pokljuškem šotnem barju in prečudovitem julijskem Bledu s cerkvijo in gradom kot prvima izbirama.