8. etapo sem začel na Bledu v bližini penziona Mlino, ki leži v vasi Mlino.  Odpravil sem se po Mlinski cesti mimo hiše, v kateri je nekoč prebival pisatelj in kipar Tone Svetina in dalje do centra vasi. Gre za turistično vas, kjer je vse je podrejeno turizmu: turistični apartmaji, lične hiše, urejena okolica, informativne table, ponudba medu …

Iz vasi Mlino sem stopil na Mlinsko polje, ki ga na zahodu obdaja Jelovica, ki leži že za Savo Bohinjko.  Na jugu je Ribenska gora (587 m), na severu Straža (635 m) in Dobra gora (620 m), na jugozahodu se dvigujeta Kozarca (557 m) in Obroč (510 m). Imamo pa tudi lep pogled na Babji zob in Pokljuko.

Po približno 30 minut hoje sem prispel v Selo pri Bledu. Tudi tu si lahko najdemo apartmantsko oziroma hotelsko ponudbo.

Pot sem nadaljeval proti Ribnem, pri čemer nisem šel skozi center vasi, ampak sem ga zaobšel po njegovih severnih obronkih.

Zopet sem bil na travnikih in poljih in sem se bližal arhaični kmečki vasi Bodešče.

Ko sem prišel v Bodešče, mi je bilo logično po instinktu, da bi zavil proti severu, vendar prava smer je bila proti jugu, kjer je struga Save Bohinjke. Spustil sem se do reke, nekaj časa sem hodil po njenem levem bregu, nato pa prišel do Bodeškega mostu, kjer sem zapustil levi breg in se preselil na desnega.

Tu me je čakala široka, utrjena makadamska cesta proti Lancovem.

Ves čas sem hodil ob Savi Bohinjki, ki je prijetne zelene barve in se počasi pomika proti sotočju Save Bohinjke in Save Dolinke, kar se zgodi pri Lancovem.

Pri Lancovem se je makadamska cesta spremenila v asfaltno. Natura camp Gea v Lancovem me je spomnil, da sem v turističnih krajih. Tudi domačini so si zgradili nenavadno športno površino za Gorenjsko: balinišče. Občudoval sem tudi stanovanjsko hišo, ki je bila zgrajena po principu predalčne lesene gradnje, ki je značilna za Nemčijo, Veliko Britanijo … Pri nas pa je redka. Okupator je med drugo svetovno vojno v teh krajih povzročil kar nekaj žrtev med prebivalstvom, o čemer je pričal partizanski spomeniki o padlih borcih.

Za krajši čas sem stopil na regionalno cesto: Radovljica-Kropa, prečil preko mostu že združeno Savo, ki je kar naenkrat postala velika reka.

Tu sem moral nadaljevati pot proti staremu delu Radovljice po udobni stezi, ki se je kmalu spremenila v lokalno cesto in je tekla po levem bregu Save. Na svoji desni strani sem lahko iz letalskega pogleda opazoval zelene travnike, svetlo rjava žitna polja …, kar se je zaključevalo s skoraj navpičnimi brežinami z gozdovi poraščene Jelovice, ki se je dvigovala vse do višine 1400 m.

Na vrhu brega sem prišel do železniške postaje v Radovljici. Z viška sem na postaji lahko opazoval dva mlada zaljubljenca, dekleti, pri čemer je bila ena zaposlena s prebiranjem mobilnega telefona …

Prihod v staro mestno jedro Radovljice se je zaključil z zelo strmim kratkim vzponom po asfaltni cesti.

Na severozahodnem delu starega mestnega jedra me je čakala hiša, v kateri se je rodil Anton Linhart, zgodovinar in dramatik (zaporedna številka 44 v knjigi Slovenska pisateljska pot), ki se je stiskala v ozki mestni ulici.

Pot sem nadaljeval proti Thurnovi graščini in cerkvi sv. Petra, kjer je spomenik Ivana Hribovška (zaporedna številka 45 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Iz mestnega središča Radovljice me je pot vodila proti vasem pod Stolom, ki so v občini Žirovnica. Tu sem obiskal kar nekaj rojstnih hiš slovenskih pisateljev in pesnikov: Janeza Jalna v Rodinah, Frana Seleškega Finžgarja v Doslovčah, Franceta Prešerna v Vrbi in Matija Čopa v Žirovnici. Vsi ti pisatelji, katerim so pridružili tudi čebelarja Antona Janša imajo skupne doprsne kipe pred osnovno šolo v Zabreznici.

Potreboval sem vsaj 45 minut hoje, da sem prišel na skrajno severno točko Radovljice, kjer sem se usmeril proti severovzhodu.

Bolj točno proti Novi vas, ki je prvi zaselek v sklopu vasi: Zapuže, Zgoša in Begunje. Hodil sem po lokalni cesti: Begunje-Radovljica. Cesta je bila dokaj prometna. Pogosto so mimo mene vozili avtomobili, motoristi, kolesarji …

V Novi vasi sem zavih proti severozahodu za zelo kratek čas. Sledil je krajši odsek hoje po poljskem kolovozu, ki je potekal proti severovzhodu.

Po 20 minutah hoje sem prišel do široke utrjene makadamske ceste, ki je peljala proti Jesenicam v smeri severozahoda.

Ko sem prišel v bližino vasi Rodine, sem zavil proti severozahodu. Začel sem se približevati zadnjemu grebenu Kamniško Savinjskih Alp, če gledamo iz vzhoda na zahod, kjer je ena izmed markantnih točk cerkev sv. Petra na istoimenskem hribu. V ozadju pa lahko opazujemo Roblekov dom. V Rodinah se je rodil pisatelj Janez Jalen (zaporedna številka 47 v knjigi Slovenska pisateljska pot), ki ima rojstno hišo, po domače Pri Mežnarju, urejeno v spominski muzej. Za to hišo pa se dviguje cerkev sv. Klemena, ki je bila nekoč farna cerkev za to področje. V njej sta bila krščena tudi France Prešeren in Matija Čop.

Iz Rodin sem pot nadaljeval skozi vas Smokuč. Naslednja vas je bila Doslovče, kjer je tik pod strminami Gosjaka (884 m) in Golovca (996 m) rojstna hiša pisatelja Frana Seleškega Finžgarja (številka 48 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Po zaslugi TD Žirovnica in etnologa Janeza Bogataja, ki je v sorodu s pisateljem, je hiša preurejena v kvalitetni muzej s pritiklinami kot so senik, zunanji prostor z mizami ter klopcami …

Čez travnike in polja sem se odpravil proti Vrbi, ki je pomaknjena bolj jugozahodno od Doslovč.

Potreboval sem vsaj 30 minut hoje iz Doslovč, da sem stopil pred cerkev sv. Marka v Vrbi. Tu je doprsni kip Prešernovega sorodnika in prvega ljubljanskega nadškofa Antona Vovka.

Ko sem stopil na lokalno cesto, sem pred sabo imel zelo urejen Prešernov spominski kompleks, ki je bil sestavljen iz parka z doprsnim kipom pesnika Franceta Prešerna (zaporedna številka 46 v knjigi Slovenska pisateljska pot), parkirišča in rojstne hiše Franceta Prešerna, ki je spremenjena v muzej.

Tu imamo nad parkirščem  tudi informativno tablo o Slovenski pisateljski poti.

Iz Vrbe sem pot nadaljeval proti Žirovnici mimo že prej omenjene osnovne šole v Zabreznici. Smerokazi so me uspešno vodili do rojstne hiše bibliotekarja Matije Čopa (zaporedna številka 49 v knjigi Slovenska pisateljska pot), ki je pomembno vplival na kvaliteto pisanja Franceta Prešerna.

Čakal me je še zadnji del poti skozi preostanek Žirovnice, Most do Jesenic. Pod Mostami se je dolina zelo zožala. Na desni strani so bila strma pobočja Stola. Na levi strani pa struga reke Save Dolinke.

Ves čas na poti do Železniške postaje Jesenice srečujemo smerokaze za pohodniško pot Julijano. Tak smerokaz je tudi na koncu naselja Moste, ko prečimo regionalno cesto: Kranj-Jesenice in krenemo mimo hidroelektrarne Moste proti Blejski Dobravi, ki pa je že v bližini Jesenic.

Hidroelektrarna Moste, do katere prispemo po 5 minutah hoje po asfaltni cesti, ki se zlagoma spušča proti Savi, je mogočen, nenavaden objekt, ki služi svojemu namenu. To je proizvajanju električne energije, s pomočjo turbin, ki jih poganja strm padec vode.

V nadaljevanju nas je čakal najdaljši in najbolj strm klanec na delu poti od Žirovnice do Jesenic. Pa še ta, ki je bil makadamska cesta, ni bil daljši od 400 m z naklonom okoli 12 %.

Sledila je hoja po makadamski cesti mimo polj, travnikov in mejnic med Mostami in Jesenicami, vštevši tudi bližnja naselja kot so Blejska Dobrava, Lipce … Tu smo lahko opazovali vrhove Karavank kot so: Stol (2232 m), Golica (1835 m), Dovška baba (1891 m) …, naselja v Karavankah kot so arheološko najdišče Ajdna (1064 m), Javorniški rovt (962 m). Na zahodni strani se je strmo dvigovala Mežakla (1348 m), ki ima začetek pri Zgornjih Gorjah in zaključek v Mojstrani.

Po dobri ure hoje smo dospel do vzhodnega obrobja Blejske Dobrave. Gre za srednje veliko naselje, pri čemer so hiše zgnetene dokaj skupaj. Iz daljave izstopata cerkev in manjši stanovanjski blok.

Pri večji tovarni Sumit na Blejski Dobravi (izdelujejo avtomobilske dele) smo zavili za 90 stopinj proti severovzhodu, pri čemer smo hodili po asfaltni cesti. Udobna cesta nas je po 20 minutah hoje pripeljala v manjše naselje Lipce. Kraj ima kar pravo ime, kajti na poti sem videl večje število lip. Mimo teh krajev drvijo številni avtomobili, tovornjaki, motorji …, saj gre tu mimo avtocesta proti Avstriji.

Na vzhodu pa je bila v tem delu že vidna jeseniška železarna na Slovenskih Javornikih (del Jesenic). Ogromne temno rjave stavbe, so skozi dimnike spuščale bel dim.

V Slovenski Javornik smo vstopili po mostu, ki je bil zgrajen nad Savo Dolinko.

Iz Ceste Janeza Finžgarja zavijemo na Dobravsko ulico, da gremo mimo rojstne hiše literata Pavleta Zidarja. Ko sem zagledal hišo, v katero je bila vgrajena spominska tabla z vsebino: V tej hiši se je rodil 6. 11. 1932 književnik Zdravko Slamnik Pavle Zidar …, sem vedel da sem našel rojstno hišo Pavleta Zidarja (zaporedna številka 50 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Pot sem nadaljeval do jeseniške glavne ceste (Cesta Borisa Kidriča & Cesta Železarjev), ki je bila od rojstne hiše Staneta Zidarja oddaljena le nekaj minut. Hodil sem samo še do avtobusne postaje Senožeti. Od tu sem se z avtobusom odpeljal do Naklega.