8. 1 Zidani most-Senožete-ŽP Hrastnik

Ozka dolina, po kateri teče reka Sava iz severozahoda. V njo se izliva reka Savinja, ki priteče iz severovzhoda. Dolino pa iz vseh strani obdajajo strmi hribi, poraščeni predvsem z listnatimi gozdovi. Dvigujejo se do višine okoli 1.000 m. Ni čudno, da je kraj dobil ime Zidani Most, kajti preko mostov nad Savo in Savinjo gredo vlaki proti Dobovi (Hrvaški) oziroma proti Celju, prav tako tudi avtomobili, tovornjaki, motoristi, pešci in kolesarji.
Iz Železniške postaje Zidani Most sem se odpravil po regionalni cesti Zidani Most-Celje. Že po nekaj 100 m sem zavil v strmi hrib. Najprej sem naredil nekaj korakov po kamnitih stopnicah stanovanjske hiše, nato pa zavil v desno. Dokler je šla markirana planinska pot prečno po hribu, korak ni bil preveč utrujajoč. Pri napisu: Planinska pot Zidani Most – Gornje Brezno je od 1. julija 2017 trajno zaprta, sem se obrnil naravnost v hrib. Planinska pot je bila maksimalno strma. Na določenih mestih ni bilo pravega oprijema za čevelj, da bi naredil naslednji korak. Vendar sem le dospel v bližini zaselka Doljne Brezno do nekoliko položnejšega hriba, da sem se lažje prebil do asfaltne ceste, ki me je vodila naprej do Gornjega Brezna, dalje do Straže in Lukovice. V zaselku Dolnje Brezno sem prvič opazil smerokaz za Aškrčevo pot. Na tem delu poti je bila hoja dokaj udobna, kajti prečil sem hrib, ki se končujem z vrhom Kopitnik (904 m). Izmenjeval pa se je asfalt in makadam. Občasno sem hodil skozi manjše odseke gozda. Prevladoval je odprti svet, s pogledom proti Savinji in hribi nad njo. Veliko Kozje nad Zidanim Mostom (993 m) me je spomnil na pohode po Zasavski planinski poti, na etapo od Lisce do Kala.
Ko sem prišel do zaselka Lukovica sem se usmeril proti severovzhodu, kjer je na distanci okoli 2,5 km vas Senožete, ki je znana po rojstni hiši lirika Antona Aškerca (Vir: Spominska hiša Antona Aškerca). Asfaltna cesta se je najprej rahlo spuščala proti prej omenjeni destinaciji. Šele pri zgornjih hišah Senožeč se je začela dokaj strmo spuščati proti domačiji Antona Aškerca.
Ko me je smerna tabla usmerila proti aškrčevi domačiji, sem izgubil že kar nekaj višine in nisem bil prav daleč od doline. Na začetku sem si ogledal informativno tablo o pesniku. Po nekaj korakih sem zagledal stanovanjsko hišo, za njo pa bolj arhaično hišo, za katero sem takoj vedel, da gre za hišo, zaradi katere sem se spustil iz krajev pod Kopitnikom. Že na prvi pogled je bilo vidno, da je hiša muzej na nivoju rojstnih hiš Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča, Frana Seleškega Finžgarja, Janeza Jalna, Primoža Trubarja, Ivana Cankarja, Josipa Jurčiča … Mladenič mi je rutinsko razložil vsebino notranjosti hiše. Predstavil mi je razna orodja, npr. pripomoček za sezuvanje škornjev, masiven predmet za rezanje …, pohištvo iz časa pesnikovega življenja, črno kuhinjo, dela pisatelja, spominke, ki jih je prinesel iz svojih potovanj, nekaj kosov pesnikovih oblačil … Poudaril je, da je pesnik dobro zaslužil za časa svojega življenja. Njegova dela so bila prevedena celo v Švedščino. Sledila je hoja nazaj do zaselka Lukovica, kjer sem se začel vzpenjati proti vrhu Kopitnika. Na začetku vzpona sem hodil po gozdnem kolovozu, ki se ni preveč strmo vil proti vrhu. Kmalu pa sem prišel na območje, kjer je bil hrib zelo strm. Občutno sem mi je zmanjšala hitrost. Porabil sem kar nekaj časa, da sem prišel na greben, kjer sem vedel, da je za ta dan konec  mučenja po strminah.
Pri smerokazu Vrh se nisem odločil, da ga obiščem, z nekoliko hitrejšim korakom sem nadaljeval pot do Koče na Kopitniku (865 m). Prišel sem do idilične koče, ki so jo krasile rdeče begonije na dolgih balkonih z leseno ograjo. Tu sem se okrepčal in spregovoril nekaj besed z oskrbnikoma, ki sta bila iz vrst PD Rimske toplice kot prostovoljca. Družbo pa sta nam delale tudi dve kolesarki iz Krškega. Nadaljeval sem z udobno hojo do Doma v Gorah. Gre za pravo gostilno, ki je našla svoje mesto na območje, kjer se spustimo do vasi Krnice in dalje proti Železniški postaji v Hrastniku tik ob Savi. Kljub temu, da gre za strm hrib, ki se spušča proti Savi, ga markirana pot preči, zato kakšnih izjemnih strmin tu ni. So pa na določenih mestih debelejše plasti odpadlega listja, ki pripada bukvi. Po taki površini je korak malo manj varen. Poleg tega je potrebno z malo več energije vleči ugreznena stopala iz listja.

Po slabi uri hoje sem prišel do vasi Krnice. Tu sem se obrnil za 90 stopinj navzdol in se spustil naravnost navzdol proti Savi. Sprva sem hodil po makadamskem kolovozu. Ko sem prišel do zaselka Za Savo sem stopil na asfaltno cesto, ki mi je popeljala do regionalne ceste: Hrastnik-Zidani Most. Po nekaj sto metrih sem bil pred Železniško postajo Hrastnik. Zelo kratek čas sem šel po cesti za Hrastnik, da sem prišel do stopnic, ki so me vodile na železniško postajo.
Na pohodu je bilo kar nekaj strmih vzponov. Nas pa obdaja lepa pokrajina, pri čemer se vse zaključuje bodisi s hribi ali dolino Savinje ali Save. Na drugi strani pa zopet hribi z Velikim Kozjem in Kumom kot bolj markantnima vrhovoma. V teh krajih je živel tudi lirik Anton Aškerc v vasi Senožete. Tu je tudi začetek Kozjanskega.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.