Ko dospemo pred evangeličansko cerkev v Puconcih, nasproti katere stoji gostilna Kuhar-Kosi, smo na začetku etape Puconci-Hrastje-Mota. V bližini sedanje gostilne je bila na njeni levi strani še ena poslovna stavba (trgovina) in stanovanjska hiša, v kateri se je rodil literat Frenk Bükvič. Rodil se je sicer kot Franc Bükvič, vendar se je izselil v Ameriko, kjer je namesto slovenskega imena Franc dobil ameriško ime Frank.

Najprej se usmerimo v Puconcih proti zahodu, da preko podhoda pod železniško progo pridemo na drugo stran proge in nadaljujemo pot proti Murski Soboti čez polja, travnike, gozdove …, ki se tu nahajajo. Vsekakor moramo hoditi na desni strani železniške proge, torej jo ne smemo prečiti. Kajti na tej strani so makadamski kolovozi, steze …, ki nas bodo pripeljali v Mursko Soboto.

Midva z Mihom sva hodila ob suhi strugi potoka, ki nosi ime Puconski potok. Sprva je bil kolovoz, ki se je kasneje spremenil v stezo, katero je obdajal japonski dresnik. Glede na to, da je zelo invaziven, se ni zarasel samo na ozki stezi, ki je imela dva vzporedni kolesnini, katere je zasnoval traktor, ko je tu vozil.

Ko sva prečkala asfaltno cesto in zopet stopila na kolovoz je steza začela potekati po travniku tik ob gozdu.

Kmalu sva v daljavi zagledala reflektorje Fazanarije, ki je glavno nogometno igrišče v Murski Soboti. Celoten kompleks pa se imenuje Rekreacijski park Fazanerija. Nekoliko kasneje sva šla tudi mimo skladišča streliva Slovenske vojske.

Po slabih 2 urah hoje sva prišla na vzhodni del Murske Sobote, v bližino Fazanarije. Po 5 minutah hoje sva bila pred bazeni, v ozadju pa je bil nogometni stadion. Na bazenih je bilo dokaj živahno, posebej ko je posijalo sonce, kajti tega dne so do Murske Sobote prišli oblaki, ki so začasno zakrivali sonce. Predvsem mlajši otroci so se navdušeno metali v vodo, ki so jo dokaj hitro zapustili in vse to ponavljali. Opazil sem moškega, ki je otroke dvignil od tal in jih vrgel v vodo. To je počel kot “delovno obveznost”, otroci pa so očitno uživali glede na videno. Nekaj ljudi v bližini bazenov, je posedalo v gostinskem obratu, kjer so stregli pijačo in fast food.

Tudi midva sva se tu okrepčala. Po slabi uri posedanja v gostinskem obratu, sva se odpravila naprej po Murski Soboti. Gibala sva se proti jugu. Sprehodila sva se skozi park, na obrobju katerega je Soboški grad. Nadaljevala pot po Stari ulici, dokler nisva zavila na Cankarjevo ulico in Koroško ulico, ki je potekala v ravni liniji. Pri nakupovalnem centru sva nadaljevala pot po Murski ulici, ki je ob cesti imela tudi kolesarsko stezo, po kateri sva midva hodila. Le-ta naju je po 3/4 ure pripeljala v vas Krog.

Kar nekaj časa sva hodila po vasi Krog. V tem kraju sva opazila vsaj 2 gostilni, ki sta obratovali v popoldanskem času.

Hodila sva proti reki Muri pri Krogu, čez katero naj bi naju prepeljal brod. Ko sva zapustila vas Krog, sva prišla do nogometnega igrišča, na njegovi zahodni strani pa sva videla Gramoznico Krog, ki je bila zapolnjena z vodo. Tu ribiči lovijo ribe.

Proti reki Muri je peljala kar široka, asfaltirana cesta, ki je bila svetlo sive barve. Vsaj 2 km je bilo potrebno še prehoditi do Broda na Muri, Krog. Vendar v brunarici sva slišala ravno to, kar si nisva želela. Natakar morda tudi brodar, si je šel ogledati gladino Mure in nama sporočil, da naju ne bo peljal čez reko, ker je njen vodostoj prenizek in lahko z brodom nasede, kar se mu je že zgodilo.

Miha je na zemljevidu našel rešitev, kako bi lahko prišla na drugo stran Mure. Rešitev je bila naslednja: greva peš ob Muri proti vzhodu, do avtoceste, ki je od tu oddaljena približno 1,5 km. Tu ima viadukt tudi kolesarsko stezo. Po njej bova prečila Muro in se po prečenju odpravila proti Vučji vasi. Tako sva tudi storila. Po kakšni uri hoje sva pred Vučjo vasjo po makadamski cesti zavila zopet proti Brodu na Muri, Krog, a tokrat iz druge strani. Potrebovala sva vsaj 3/4 ure, da sva dospela do tega želenega mesta.

Tu naju je čakala sprva malo zaraščena steza, ki je dobila naravo prave, nezaraščene steze, ko je bilo malo manj svetlobe zaradi drevja. Taka steza, ki je potekala ves čas ob Muri, se je pojavljala okoli 2 km.

Nato pa sva stopila na peščen kolovoz, ki je še vedno potekal tik ob Muri. Že kmalu, ko sva vstopila v gozd, potem ko sva končala s hojo po travnikih Vučje vasi, so naju začeli napadati brenceljni, komarji in ostali mrčes. Tu se je bilo potrebno pošpricati s sredstvi proti mrčesu. 100 % se ni mogoče izogniti krvosesnemu mrčesu, pa vendarle jih nekoliko odženeš.

Čakalo naju je še 2 km hoje po udobni poti, da sva dospela do kapelice, ki se nahaja v vasi Hrastje-Mota.

2. etapa po Pomurju je bila zanimiva, kajti pohod se začne v zanimivem naselju Puconci, ki ima evangeličansko cerkev, železniško postajo, več gostiln, trgovino, pošto … Potem se čez polja hodi do Murske Sobote, ki je eno izmed večjih mest v Sloveniji. Od tu pa do Mure. Če imamo srečo, se izognemo dodatnih 5 km hoje, kajti z brodom se prepeljemo na drugo stran reke in potem nas čaka samo še 4 km do vasi Hrastje-Mota, ki pa je že izhodišče za naslednjo etapo po Pomurju, in sicer bomo od tu hodili do sv. Trojice. Večina krajev, skozi katere bomo hodili v tej etapi, so že v Slovenskih Goricah. To pa naznanja hojo čez nižje hribe in doline.