Štart 10. etape, v kateri bom zapustili Gorenjsko na prelazu Vršič (1612 m)lo in začel hoditi po Primorski, je bil pod vršači Julijskih Alp v Kranjski Gori: Špikom (2472 m), Prisojnikom ali Prisankom (2547 m), Razorom (2601 m) …
Cesta na Vršič me je najprej pripeljala na področje Jasne, kjer je gostinski obrat, alpsko jezero in vzpostavljena lesena infrastruktura za gibanje na območju Jasne.
Naredil sem še nekaj sto metrov, dokler nisem zavil iz asfaltne vršiške ceste v dolino Velike Pišnice v smeri juga.
Hodil sem po levem bregu Velike Pišnice vsaj 5 km. Struga Velike Pišnice je polna odloženih skal, ki jih je leta in leta odlagala voda in veliko širša kot je bilo vode v njej. Ob velikih, večdnevnih nalivih mora biti to področje v celoti zapolnjeno z vodo.
Na moji levi strani so se v nebo dvigovale špičaste skalnate gore, ki so bile nekoč morsko dno: Rušica, Vrh nad Rudo, Špik, Gamsova Špica … Ko sem se približal skalnatemu grebenu pod Prednjo glavo, ki je predvrh Prisanka na območju Malega Tamarja, sem zavil proti zahodu in prečil Veliko Pišnico.
Začel sem hoditi proti Vršiški cesti oziroma bolj točno proti Mihovemu domu (1085 m), ki je bil v tem trenutku stran slaba 2 kilometra. Hodil sem po gozdnih stezah, ki so se dokaj strmo dvigovale. Ko sem prišel do ceste za Vršič, je bil čez cesto Mihov dom.
Tu se začnejo tudi serpentine na Vršiški cesti, kar pomeni da so tu bregovi strmi. Začelo se je prečenje serpentin po pešpoti na Vršič, čeprav ima tudi le-ta serpentine, ki so pa veliko manjše od tistih največjih na Vršič. Vzpon je dokaj strm, vendar se ne hodi po največjih strminah.
Monotonost vzpenjajočih poti na Vršič je prekinila Ruska kapelica, ki je zgrajena v stilu vzhodnjaškega, lesenega stavbarstva. Gre za pravoslavno kapelico, ki je postavljena v spomin ruskim ujetnikom, ki jih je pri gradnji ceste na Vršič zasul plaz.
Ko sem po označbah serpentin razbral, da sem na višini 1400 m, kasneje na 1500 m, sem vedel, da se približujem Erjavčevi koči (1525 m).
Okoli Erjavčeve koče se je pasel trop ovac. Hodile so po cesti, po stezah je bilo polno njihovih iztrebkov v bližnji in daljni okolici.
Kmalu po Erjavčevi koči sem iz Vršiške ceste dobesedno zavil v ruševje, kjer je potekala pot do vrha prelaza Vršič.
Nekako mi je uspelo, da sem se na večih mestih splazil pod ruševjem in na moje veselje ugledal prelaz Vršič (1625 m), kjer je bila gneča, ki so jo povzročali hodeči ljudje in vozeči avtomobili. Na tem prelazu zapustimo Gorenjsko (občino Kranjsko Goro) in vstopimo na Goriško (občino Bovec).
Okrepčal sem se v Tičarjevem domu.
Sledil je spust h Koči pri izviru Soče, ki je na območju Gorenje Trente. Sprva sem nekaj sto metrov hodil po cesti za Bovec, nato pa so me oznake Alpe Adria Trail in napis na cesti usmerila na gozdno stezo.
Na začetku se pot ni preveč strmo spuščala proti dolini.
Po kakšni uri huje, ko sem prišel do potoka Limerica, ki se izliva v Sočo, ko priteče do ceste za Vršič, je postala pot strmo spuščajoča.
Dospel sem do skale, ki je imela pritrjeno kovinsko skrinjico, v kateri je bil žig, za katerega nisem mogel ugotoviti, čemu služi.
Sledil je najbolj strm del tega spusta, ki se je zaključil pri Koči pri izviru Soče.
Pri koči je bilo veliko obiskovalcev, ki so se vzpenjali in spuščali k izviru Soče. Hodili so po urejeni planinski stezi, ki se na koncu konča s klini in jeklenicami. V zadnjem delu gre za zelo zahtevno planinsko pot.
V tej etapi sem zarisali še pot do cesta za na Vršič. V naslednji etapi bomo hodili od Gorenje Trente do Bovca. Ker sem to pot prehodil pred nekaj leti, bo na spletni strani ta opis. Hodi se po Soški poti. 10. etapa je edina Alpska etapa na Slovenski pisateljski poti. Sestavljena je iz planinskih stez in kolovozov, pogledov na visoke gore in pečine, gorskih rek in potokov, planinskih koč, planincev …