STO in Lonely planet skupaj promovirata Bohinj, Vzhodno Slovenijo in Koroško (kliknite tukaj)
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Janez Černilec
9.5 etapa osrednjeslovenske pisateljske pešpoti: Ljubljana-Ig
V Slovenskih goricah še danes živi lik ovtarja, varuha vinogradov
V Slovenskih goricah še danes živi lik ovtarja, varuha vinogradov (kliknite tukaj)
6.2.3 etapa savinjske pisateljske pešpoti: Mestinje-Rogatec
Pisateljske pešpot po Sloveniji (Strava)
Pisateljska pešpot po Sloveniji (Strava) (kliknite tukaj)
12.5 etapa jugovzhodne Slovenije: Semič-Vinica
Prvič sem pričel etapo v Beli krajini (Semiču). Pokrajina do Kolpe mi je popolnoma neznana. Pred sabo nisem videl višjih gora. Le-te se vlečejo le na zahodu, vendar do njih ne bom prišel. Sem pa videl temnozelene gozdove, kar na veliki površini. Jasno mi je bilo, da so med njimi tudi zaselki, vasi in mesta. Vsekakor pa mi ni bilo jasno, kako bom prišel skozi te gozdove do Črnomlja. Upal sem, da je moja GPS sled dobra in me bo skozi gozdove “potegnila” do Črnomlja in nato dalje proti Vinici.
V zgodnjem, sredinem jutru sem krenil iz Semiča proti Črnomlju. Najprej sem za kratek čas hodil po regionalni cesti: Semič-Črnomelj, a sem jo že pri cerkvi Sv. Mihaela zapustil. Po makadamski cesti sem se usmeril proti gozdu.
Udobna makadamska cesta me je skozi gozd po uri hoje pripeljala v zaselek Vinji vrh pri Semiču, kjer je tudi cerkev Sv. Trojice, ki je na vrhu hriba, če pridemo iz Semiča.
Iz Vinjega vrha sem za kratek čas hodil po travniških kolovozih, ki so bili locirani v okolici Vinjega vrha. Kmalu sem zopet vstopil v gozd, kjer je bilo že zunaj opozorilo: Gozdna cesta. Uporaba na lastno odgovornost. Ko pridemo na tipične gozdne kolovoze, ki ponekod izgubijo svojo obliko, ker jih je zaraslo podrastje, lahko upamo, da nas bodo pripeljale iz gozda. Gre za večje število takih kolovozov, ki cikcakajo po gozdu. In prav lahko se zgodi, da peljejo samo do neke točke, potem pa se končajo. Jasno je, da nas taki kolovozi ne bodo pripeljali nikamor.
Najprej sem hodil po izrazitih, ilovnatih kolovozih, ki se se občasno razcepili. Tu sem kar uspešno s pomočjo GPS naprave “lovil” pravo smer proti Črnomlju.
Kasneje pa sem prišel na zaraščen kolovoz, kjer sem moral s pomočjo GPS naprave poiskati pravi kolovoz. To me je tudi uspelo, kolovoz je zopet postal bolj izrazit in me uspešno pripeljal do široke, makadamske ceste. To mi je dalo vedeti, da bom uspešno, hitro in dokaj udobno dospel do Črnomlja.
Hoja po taki cesti je zame dokaj duhomorna, kajti podlaga je bila ves čas enaka vsaj 1 uro hoje. Pot se le malo dviguje in spušča. Ta pot se je nehala, ko se je spremenila v asfaltno cesto. Ko pa sem prišel do trim steze pri Črnomlju: Vražji kamen, gozdna učna pot sem si vzel nekaj minut počitka.
Kar sem videl na jugu, mi je dalo vedeti, da bo treba priti vsaj na obronek hriba, ki sem ga videl v daljavi. Do tja pa je vsaj 1 km. Pot pa se je ves čas dvigovala.
Po 20 minutah hoje sem prišel na vrh hriba, kjer se je nahajala tudi dokaj velik lesni obrat Esol, ki je invalidsko podjetje. Zagledal pa sem tudi krajevno tablo: Črnomelj.
Sledila je hoje po ulicah Črnomlja iz severa proti jugu. Pot se je spuščala in dvigovala.
Po 45 minutah hoje skozi Črnomelj, sem dospel v center Črnomlja, kjer je tudi farna cerkev Sv. Petra. Malo naprej pa je rojstna hiša literata iz Črnomlja: Mirana Jarca.
Pot sem nadaljeval še skozi zadnji del Črnomlja. Šel sem čez most, pod katerim teče Lahinja in mimo znane črnomljske gostilne Müller. Usmeril sem se proti vasi Butoraj. Kot podlaga za hojo mi je služila lokalna, asfaltna cesta, ki me je vodila večinoma skozi gozd in travnike.
Po slabi uri hoje sem dospel do vasi. V vasi mi je padel v oči manjši športni park.
Podobna pot se je nadaljevala tudi do Velike Lahinje, s to razliko, da se je teren še malo dvignil.
Iz Velike Lahinje na obzorju ni bilo za kratek čas nobenega naselja, le travniki in predvsem gozd skozi katera se je vila lokalna, asfaltna cesta.
Potreboval sem slabe 30 minut, da sem prišel v bližino naselij Brdarci na zahodu in Šipka na jugu.
Na tem območju sem hrabro zavil na gozdno cesto, ki je na začetku peljala proti vzhodu.
Gozdna cesta se je naprej dvigovala v hrib. Kmalu je postala ilovnati kolovoz in zopet znana zgodba: tam kjer je bilo več svetlobe in ni bilo dreves je bila pot zaraščena s podrastjo in postala za kratek čas neizrazita. Zopet sem se s pomočjo GPS naprave uspešno v pravo smer prebijal skozi cikcaktaste kolovoze.
V zadnjem delu poti skozi ta gozd je ilovnati kolovoz postal bolj izrazit, kar me je dalo vedeti, da bom prišel do Belčjega vrha. Še prej pa sem stopil na slab, makadamski kolovoz, ki me je pripeljal do zaselka Knežina, ki leži nad Belčjim vrhom.
Iz Knežine sem odšel po ozki, asfaltni cesti do Belčjega vrha, ki je večje naselje.
Tu moramo paziti, da nas asfaltna cesta skozi vas ne potegne naprej. Na odcepu moramo zaviti po makadamski cesti proti jugovzhodu na travnike zunaj vasi. Kmalu pa moramo iz te ceste stopiti na neizraziti, travniški kolovoz, ki nas bo popeljal v gozd.
Pred mano je bilo dobro ure hoje po izrazitem, ilovnatem gozdnem kolovozu do Hrasta pri Vinici. Gre za dokaj udoben gozdni kolovoz, ki se na začetku počasi vzdiguje po senčnem, mešanem gozdu.
Ko se približamo Hrastu pri Vinici se pot začne spuščati, dokler ne pridemo do že večkrat omenjene vasi Hrastje pri Vinici.
Iz Hrasta pri Vinici se je bilo potrebno vzpeti do zaselka Perudina mimo ličnega bajerja z vinogradom in zidanico nad njim.
Ko pridemo do Perudine, moramo paziti, da se na avtobusni postaji, ki služi tudi kot kraj z zabojniki za zbiranje odpadkov, spustimo po travniškem kolovozu proti zaselku Drenovec, ki pa je že del Vinice.
Vsaj 30 minut sem potreboval, da sem prišel do Drenovca po travniškem kolovozu. Le-ta se je najprej rahlo spuščal, nato pa dvigoval do Drenovca.
Iz Drenovca sem se spustil po regionalni cesti do Vinice.
V Vinici sem obiskal rojstno hišo literata Otona Zupančiča.
Oton Zupančič nosi v knjigi Slovenska pisateljska pot zaporedno številko 102. To je tudi zadnja številka med literati, ki jih obravnava knjiga. V Vinici naj bi bilo konec Pisateljske pešpoti po Sloveniji in tudi Slovenske pisateljske poti. Pot iz Semiča mimo Črnomlja do Vinice je zanimiva in dokaj hitra, kajti pot poteka dokaj tekoče in dovolj naravnost.
V Tešu primanjkuje lignita. Z zimo pričakujejo največjo energetsko krizo
V Tešu primanjkuje lignita. Z zimo pričakujejo največjo energetsko krizo (kliknite tukaj)
12.4.2 etapa Pisateljske pešpoti po Sloveniji: Dolenjske toplice-Semič
Etapa Dolenjske toplice-Semič se je pričela v znanem turističnem kraju pri Novem mestu, ki slovi po svojih toplicah. To priča turistična infrastruktura v kraju, ki je tudi starejšega datuma, kar pomeni, da tu obstaja zdraviliški turizem že dolgo časa.
Ko sem zapustil Dolenjske toplice in prišel v kraj Sela, je bilo potrebno iti samo do parkiranega potniškega letala, ki ga bližnja firma uporablja za testiranje. Malo naprej je bilo potrebno zaviti levo v gozd za 90 stopinj. Tam ni nobenega smerokaza za Evropsko pešpot E7 oziroma sem ga jaz lahko spregledal. Poudarjam pa, da vse do Lovske koče Smuk nad Semičem hodimo po markacijah E7.
Vsaj slabo uro sem hodil po tem makadamskem kolovozu, da sem prišel v zaselek Bušinec.
Iz zaselka Bušinec sem nadaljeval pot po asfaltni cesti proti Verdunu pri Uršnih Selih. Po kakšnih 20 minutah hoje sem iz asfaltne ceste, pri čemer sem se spuščal po bregu navzdol, zavil za 90 stopinj v desno na gozdni kolovoz. Na tem mestu ni bilo več markacij E7, vendar sem verjel GPS napravi in nadaljeval hojo. Vsi znaki so kazali (položaj poti glede na zavoje), da sem na stezi, ki sem jo doma vrisal za hojo. Hrabro sem nadaljeval, kljub temu, da nisem nikjer videl oznak E7.
Po slabih 30 minutah hoje sem prišel do asfaltne ceste, ki je vodila v hrib do Verduna. Malo pred Verdunom sem zagledal tudi oznake E7.
Po 15 minutah sem se povzpel do zaselka Verdun. Tu sem lahko na svoji levi strani zagledal hiše z vinogradi, ki so svoj prostor pod soncem našle na prisojnih pobočjih tamkajšnjih hribov.
Nato je sledila hoja po nekoliko udobnejši in širši makadamski cesti do naslednje vasi, ki je nosila ime Dobindol.
Iz Dobindola sem se usmeril proti Lazam. Hoja je potekala večinoma po gozdu in udobni makadamski cesti. Pred Lazami se je pot začela vzpenjati v hrib in tako je bilo vse do takrat, dokler nisem stopil na lokalno asfaltno cesto. Ko sem prišel v bližino cerkve, je bila pred mano regionalna cesta: Novo mesto-Črnomelj.
Originalna E7 pot je šla tukaj malo navzgor in nato po gozdu do Gornjih Laz. Ta pot ni več prehodna, ker je z ograjo zaprta s strani lastnika. Sedaj je treba iti v Gornje Laze najprej po regionalni cesti proti jugu. Tu se asfaltna cesta slaba 2 km vzpenja, potem pa že pridemo do razcepa za Gornje Laze, kjer zavijemo levo. Na tem območju tudi pridemo v Občino Semič.
Po slabih 10 minutah sem prišel v zaselek Gornje Laze. Malo naprej pa še do smerokaza Pribišje (znak E7) in sinje modrih oznak za kolesarsko pot (Smuk 5,2 km …). Sledil sem temu smerokazu.
Do zaselka Pribišje sem hodil vsaj 1 uro. Po gozdnih kolovozih sem se največ položno vzpenjal. Ob poti sem opazil kraški svet z vrtačami, razmetanim apnenčastim kamenjem in skalami med bukovimi drevesi. Taka pokrajina mi je bila vedno nekaj posebnega, značilna pa predvsem za Dolenjsko in Belo Krajino.
Prijetno sem se počutil, ko sem prišel do zaselka Pribišje. Tu sem si vzel krajši čas za počitek in okrepčilo, pri čemer sem se udobno usedel na deblu listnatega drevesa, ki je bil že odžagan na standardno dolžino 4 m. Nekaj sto metrov stran pri eni izmed kmečkih hiš, sem opazil mamo s približno 4 letno hčerko, ki sta prišle pobirat odpadlo sadje iz drevesa. Zanimivo je bilo, da mi je bilo govorjenje 4 letne hčerke dokaj jasno, medtem ko materinega govora sploh nisem zaznal, čeprav je tudi govorila. Verjetno je na to vplival višji in bolj tanek glas 4 letne hčerke.
Iz Pribišja do Lovske koče Smuk sem potreboval slabe 2 uri. Makadamska cesta me je vodila skozi gozdove. Šele, ko sta se križali moja pot in pot za Preloge, sem bil v bližini lovskega doma. Malo naprej od tega križišča se je makadamska cesta spremenila v rahlo, spušajočo asfaltno cesto. Tako je bilo vse do Lovskega doma Smuk, nad katerim je tudi hribovska cerkev Sv. Lovrenca. V lovskem domu se lahko odžejamo, pri čemer imajo hrano samo po predhodnem naročilu.
Iz Semiške gore se je bilo potrebno samo še spustiti v Semič. Najprej je pot potekala po strmi, gozdni stezi.
Po nekaj deset minut hoje sem dospel do številnih hiš z vinogradi, ki so se raztezale po strmih, prisojnih pobočjih nad Semičem. Tu sem hodil po ozkih, asfaltnih cestah med hišami in vinogradi.
V 45 minutah od koče na Smuku sem prišel v Semič, čeprav je pot markirana za 30 minut. Usmeril sem se proti cerkvi Sv. Štefana, na kateri so potekala gradbena dela. Poleg nje je bil tudi Štefanov trg.
Že na daleč sem videl poleg cerkve stavbo, na kateri je pisalo muzej. Blizu vhoda, na pročelju sem videl tudi manjši, črni kip.
Ko sem se mu približal, sem videl, ga gre za kip Lojzeta Krakarja, ki je tu zelo poznan, pokojni literat.
V bližnjem hotelu Smuk sem prenočil.
Pohod iz Dolenjskih toplic v Semič je bil prijeten. Zakaj? Prijeten je bil, ker je potekal po slikoviti pokrajini, pri čemer so se izmenjevali gozdovi in predvsem zaselki. Pot je bila tekoča in izrazita, skoraj ves čas podprta z markacijami E7 (rdeč zunanji del kroga in rumena notranjost) in občasno kolesarsko traso (sinje modre smerne table). Zelo malo je bilo gozdnih kolovozov, pred katerimi na začetku piše: Gozdna cesta. Uporaba na lastno odgovornost.
Kako zveni književnost? Klasično in s ščepcem humorja
Kako zveni književnost? Klasično in s ščepcem humorja (kliknite tukaj)
Revitalizacija gradu Podčetrtek, ki se prvič omenja leta 1261
Revitalizacija gradu Podčetrtek, ki se prvič omenja leta 1261 (kliknite tukaj).