Mesečni arhiv: julij 2021

3.4 etapa pomurske pisateljske pešpoti: Hrastje-Mota-sv. Trojica

Hrastje-Mota so izhodišče za etapo do Sv. Trojice. V tej etapi bomo dosegli Slovenske Gorice, ki so prepredene z manjšimi vrhovi in dolinami med njimi.

Z Mihom sva se najprej po asfaltni cesti odpravila proti Stanetincem in naprej proti Rožičkemu vrhu. Pot se je rahlo vzpenjala, dokler nisva prišla do vinogradov na Rožičkem vrhu, kjer se je asfaltna cesta spremenila v makadamsko cesto in kasneje še v gozdno stezo, ki nama je za krajši čas omogočila hojo po tamkajšnih gozdnih pobočjih, ki so bila porasla z listavci. Po gozdni stezi sva se spustila proti Dragotincem.

Ko sva stopila iz gozdne steze na asfaltno cesto sva potreboval 30 minut, da sva prišla do centra vasi Dragotinci, od koder sva že lahko videla vas Sveti Jurij ob Ščavnici.

Iz Dragotincev sva odšla po asfaltni cesti proti prej omenjeni vasi. Asfaltna cesta ni vodila do Svetega Jurija ob Ščavnici naravnost čez polja, ampak je šla nekoliko v levo, dokler nisva preko mostu prečila strugo potoka Ščavnica.

Po prečenju Ščavnice sva zavila za 90 stopinj v levo oziroma proti severozahodu. Po nekaj sto metrih so se začele Biserjane. Ko sva se približala Svetemu Juriju ob Ščavnici, je pred nama stala rojstna hiša dr. Antona Korošča, ki je bil duhovnik, narodni delavec, urednik in slovenski politik med obema vojnama.

Biserjanom je sledila vas Sveti Jurij ob Ščavnici. Ko sva prišla na lokalno cesto, ki vodi proti Mali Nedelji in Ljutomerju, sva zavila nekaj sto metrov v desno, do rojstne hiše Bratka Krefta. Gre za Kreftovo vilo, ki nosi ime “Vila Mojmir”.

V centru vasi nasproti cerkve sv. Jurija sva si ogledala kip Edvarda Kocbeka. Na mestu spomenika je stala rojstna hiša literata, ki so jo porušili.


Že nekoliko utrujena od kilometrine in močne vročine sva odšla po asfaltni cesti do Blaguškega jezera. Po 3/4 ure hoje so naju smerokazi iz asfaltne ceste “potegnili” na poraščen breg z gozdom. Po kolovozu, ki se je spuščal do jezera, sva prišla do gostinskega obrata, številnih glampingov bolj preproste oziroma kompleksne izvedbe in seveda rjavkaste vode, v kateri so plavali ljudje, se vozili s supi, npr. otroci, lovili ribe …

Midva sva nadaljevala pot na desno stran jezera, ga obkrožila, se spustila zopet do njega in nadaljevala pot po travniku, v katerega je bila vrezana steza. Izven jezera sva videla še nekaj šotorov. Kmalu pa se je končalo območje kampiranja ob Blaguškem jezeru. Stopila sva v gozd na makadamsko cesto, ki naju je odpeljala do zaselka Kraljevci. Iz Kraljevcev sva hodila proti Kočkem vrhu. Najprej sva iz makadamske ceste stopila na gozdno stezo ob gozdu. Nato pa sva se povzpela skozi gozd višje proti Kočkemu vrhu. Šla sva mimo privatne Koče v naši grabi.

Sledila je hoja po asfaltu do Kočkega vrha in v nadaljevanju do Peščenega vrha.

Iz Peščenega vrha sva se po travniku spustila v dolino. Od tu naprej pa sva se začela vzpenjati proti Cerkvenjaku. Najprej sva hodila po asfaltu. Pri Športnem centru Cerkvenjak sva zavila na gozdno stezo, ki je potekala ob gozdu, dokler nisva obkrožila Športni center Cerkvenjak.

Sledil je obrat za 90 stopinj v levo oziroma proti severozahodu. Po dokaj strmem gozdnem kolovozu sva v 10 minutah prišla na manjše, travnato pobočje pod Osnovno šolo Cerkvenjak-Vitomarci. Kmalu sva stopila na lokalno cesto v Cerkvenjakih, jo prečila in se odpravila naprej proti sv. Trojici.

Hodila sva skozi zaselek Cogetinci, Cenkova. Tu nisva mogla spregledati znamenja ob cesti.

Ko sva prišla na regionalno cesto, sva hodila skozi zaselke Brengova, Osek, Zgornje Verjane, ki so bile zadnji zaselek pred Sv. Trojico. Za pot od Cerkvenjakov do Sv. Trojice sva porabila 2 uri hoje. Na glavnem trgu sva obiskala hišo, v kateri je svojo odvetniško službo opravljal literat Lojz Kraiger. Nekaj časa je pri njem stanoval tudi zelo priznani slovenski pisatelj in dramatik Ivan Cankar iz Klanca na Vrhniki.

Pohod iz Hrastja- Mote do Sv. Trojice je bil malo drugačen kot po Pomurju. Ravnina se je prelevila v manjše hribe in doline, evangeličanske cerkve v rimsko-katoliške. Prekmursko in prleško narečje se je spremenilo v slovenskogoriško … Hoja je postala fizično bolj zahtevna zaradi več višinskih metrov vzpona in spusta.

3.3 etapa pomurske pisateljske pešpoti: Puconci-Hrastje-Mota

Ko dospemo pred evangeličansko cerkev v Puconcih, nasproti katere stoji gostilna Kuhar-Kosi, smo na začetku etape Puconci-Hrastje-Mota. V bližini sedanje gostilne je bila na njeni levi strani še ena poslovna stavba (trgovina) in stanovanjska hiša, v kateri se je rodil literat Frenk Bükvič. Rodil se je sicer kot Franc Bükvič, vendar se je izselil v Ameriko, kjer je namesto slovenskega imena Franc dobil ameriško ime Frank.

Najprej se usmerimo v Puconcih proti zahodu, da preko podhoda pod železniško progo pridemo na drugo stran proge in nadaljujemo pot proti Murski Soboti čez polja, travnike, gozdove …, ki se tu nahajajo. Vsekakor moramo hoditi na desni strani železniške proge, torej jo ne smemo prečiti. Kajti na tej strani so makadamski kolovozi, steze …, ki nas bodo pripeljali v Mursko Soboto.

Midva z Mihom sva hodila ob suhi strugi potoka, ki nosi ime Puconski potok. Sprva je bil kolovoz, ki se je kasneje spremenil v stezo, katero je obdajal japonski dresnik. Glede na to, da je zelo invaziven, se ni zarasel samo na ozki stezi, ki je imela dva vzporedni kolesnini, katere je zasnoval traktor, ko je tu vozil.

Ko sva prečkala asfaltno cesto in zopet stopila na kolovoz je steza začela potekati po travniku tik ob gozdu.

Kmalu sva v daljavi zagledala reflektorje Fazanarije, ki je glavno nogometno igrišče v Murski Soboti. Celoten kompleks pa se imenuje Rekreacijski park Fazanerija. Nekoliko kasneje sva šla tudi mimo skladišča streliva Slovenske vojske.

Po slabih 2 urah hoje sva prišla na vzhodni del Murske Sobote, v bližino Fazanarije. Po 5 minutah hoje sva bila pred bazeni, v ozadju pa je bil nogometni stadion. Na bazenih je bilo dokaj živahno, posebej ko je posijalo sonce, kajti tega dne so do Murske Sobote prišli oblaki, ki so začasno zakrivali sonce. Predvsem mlajši otroci so se navdušeno metali v vodo, ki so jo dokaj hitro zapustili in vse to ponavljali. Opazil sem moškega, ki je otroke dvignil od tal in jih vrgel v vodo. To je počel kot “delovno obveznost”, otroci pa so očitno uživali glede na videno. Nekaj ljudi v bližini bazenov, je posedalo v gostinskem obratu, kjer so stregli pijačo in fast food.

Tudi midva sva se tu okrepčala. Po slabi uri posedanja v gostinskem obratu, sva se odpravila naprej po Murski Soboti. Gibala sva se proti jugu. Sprehodila sva se skozi park, na obrobju katerega je Soboški grad. Nadaljevala pot po Stari ulici, dokler nisva zavila na Cankarjevo ulico in Koroško ulico, ki je potekala v ravni liniji. Pri nakupovalnem centru sva nadaljevala pot po Murski ulici, ki je ob cesti imela tudi kolesarsko stezo, po kateri sva midva hodila. Le-ta naju je po 3/4 ure pripeljala v vas Krog.

Kar nekaj časa sva hodila po vasi Krog. V tem kraju sva opazila vsaj 2 gostilni, ki sta obratovali v popoldanskem času.

Hodila sva proti reki Muri pri Krogu, čez katero naj bi naju prepeljal brod. Ko sva zapustila vas Krog, sva prišla do nogometnega igrišča, na njegovi zahodni strani pa sva videla Gramoznico Krog, ki je bila zapolnjena z vodo. Tu ribiči lovijo ribe.

Proti reki Muri je peljala kar široka, asfaltirana cesta, ki je bila svetlo sive barve. Vsaj 2 km je bilo potrebno še prehoditi do Broda na Muri, Krog. Vendar v brunarici sva slišala ravno to, kar si nisva želela. Natakar morda tudi brodar, si je šel ogledati gladino Mure in nama sporočil, da naju ne bo peljal čez reko, ker je njen vodostoj prenizek in lahko z brodom nasede, kar se mu je že zgodilo.

Miha je na zemljevidu našel rešitev, kako bi lahko prišla na drugo stran Mure. Rešitev je bila naslednja: greva peš ob Muri proti vzhodu, do avtoceste, ki je od tu oddaljena približno 1,5 km. Tu ima viadukt tudi kolesarsko stezo. Po njej bova prečila Muro in se po prečenju odpravila proti Vučji vasi. Tako sva tudi storila. Po kakšni uri hoje sva pred Vučjo vasjo po makadamski cesti zavila zopet proti Brodu na Muri, Krog, a tokrat iz druge strani. Potrebovala sva vsaj 3/4 ure, da sva dospela do tega želenega mesta.

Tu naju je čakala sprva malo zaraščena steza, ki je dobila naravo prave, nezaraščene steze, ko je bilo malo manj svetlobe zaradi drevja. Taka steza, ki je potekala ves čas ob Muri, se je pojavljala okoli 2 km.

Nato pa sva stopila na peščen kolovoz, ki je še vedno potekal tik ob Muri. Že kmalu, ko sva vstopila v gozd, potem ko sva končala s hojo po travnikih Vučje vasi, so naju začeli napadati brenceljni, komarji in ostali mrčes. Tu se je bilo potrebno pošpricati s sredstvi proti mrčesu. 100 % se ni mogoče izogniti krvosesnemu mrčesu, pa vendarle jih nekoliko odženeš.

Čakalo naju je še 2 km hoje po udobni poti, da sva dospela do kapelice, ki se nahaja v vasi Hrastje-Mota.

2. etapa po Pomurju je bila zanimiva, kajti pohod se začne v zanimivem naselju Puconci, ki ima evangeličansko cerkev, železniško postajo, več gostiln, trgovino, pošto … Potem se čez polja hodi do Murske Sobote, ki je eno izmed večjih mest v Sloveniji. Od tu pa do Mure. Če imamo srečo, se izognemo dodatnih 5 km hoje, kajti z brodom se prepeljemo na drugo stran reke in potem nas čaka samo še 4 km do vasi Hrastje-Mota, ki pa je že izhodišče za naslednjo etapo po Pomurju, in sicer bomo od tu hodili do sv. Trojice. Večina krajev, skozi katere bomo hodili v tej etapi, so že v Slovenskih Goricah. To pa naznanja hojo čez nižje hribe in doline.

6.3.c etapa po savinjski regiji: Mestinje-Rogaška Slatina-Rogatec-Rogaška Slatina

Etapo Mestinje-Rogaška Slatina sem začel v Mestinjah. Šel sem po markirani poti s knafeljčevimi markacijami: Rogaška Slatina-Mestinje. Na poti nas bodo ves čas spremljale te markacije.  Prejšnji dan sem tu končal etapo: Topolovec-Mestinje. Tokrat sem resnično uporabil urejen prehod čez železniško progo: Rogatec-Celje. Že po nekaj 100 m iz prehoda, sem se začel vzpenjati po asfaltni cesti, ki je vodila do stanovanjskih hiš in kmetij na bregu. Zaselek se je imenoval Laše.
Sledilo je vzpenjanje in spuščanje po pokrajini z bregovi, vinogradi, hišami in listnatimi gozdovi. Ko sem prišel v vas Kačji Dol, ki je razpotegnjena kot Laše, sem le s težavo našel pot v hrib, ki je peljala do robu gozda. Čeprav sem videl, da mi GPX sled kaže za 90 stopinj v levo, nisem opazil nobene steze, kajti pred hišo, kjer je potekala ta pot, je bila urejena trata. Poleg tega je bil ravno pred to hišo pes, ki je bil pasme Zlati prenašalec, ki je lajal na mene in me ves čas opazoval. Šele prisotna gospa na balkonu, mi je potrdila, da gre po njihovi trati markirana steza.
Po gozdu sem se vzpenjajoč po markirani stezi s knafeljčevimi markacijama prebijal zopet do Kačjega dola, vendar na bolj jugovzhodnem delu. Vendar kakšen kilometer bližje Rogaški Slatini. Ko sem prišel na greben, sem zagledal Donačko goro (884 m), ki zaradi svoje špičaste oblike ne dovoli, da jo ne bi prepoznali.
Ko sem prišel do kapelice v Kačjem Dolu nisem imel hrabrosti, da bi se po kolovozu spustil po markirani stezi do kmetije, kajti bal sem se morebitnega psa pri kmetiji, da bo šla pot čez dvorišče …, zato sem podaljšal pot po serpentini, kar mi je podaljšalo dolžino in čas pohoda. Potem ko, sem se približal tej hiši ni bilo pri njej ne psa, poleg tega pa je kolovoz obkrožil dvorišče kmetije.
Prišel sem v naslednji zaselek z imenom Male Rodne. Tudi tu je potrebno paziti, da nas asfaltna cesta ne potegne naprej proti zaselku, ampak moramo kreniti po bregu navzgor skozi gozd do cerkve Sv. Mohorja.
Od cerkve sem se spustil v zaselek Topole. Zanimivo mi je bilo, da sem na svoji desni strani zagledal hišo z vhodnih vrati, pred katerimi so rasli topoli.
Vse do Rogaške Slatine sem hodil po zaselku Topole. Cesta je sprva potekala še po planoti, potem pa se je strmo spustila proti Rogaški Slatini.
V veliki vročini, pri čemer je toplomer kazal okoli 32 stopinj celzija, sem dospel v turistični kraj Rogaška Slatina. Le-tega so naznanjali turisti, gostilne, hoteli, železnica …
Iz Rogaške Slatine sem se odpravil po evropski pešpoti E7 do Rogatca, kjer sta živala 2 literata: Branko Hofman in Jože Šmit. Če želimo iti proti Rogatcu po evropski pešpoti moramo iti skozi podhod pod hotelsko stavbo.

Nato sem hodil proti vasi Spodnje Sečovo. Za to vasjo sem zopet zagledal osamljeno goro stožčaste oblike, bolj v stilu kitajskih in nepaljskih gora, že prej omenjeno Donačko goro. Sedaj je bila že veliko bližje kot v prvem srečanju z njo.

Ko sem dospel do gradu Strmol, sem stopil do informacijske pisarne, kjer mi je prijazna uslužbenka usmerila v urejeno sobo v 2. nadstropju gradu, ki je posvečena literatu Brankotu Hofmanu. V lično urejeni sobi izstopa barvit portret literata na sredini sobe, okoli pa knjige, ki jih je zbral v času njegovega življenja, pisalna miza s pisalnim strojem starejšega datuma in cigare na pisalni mizi, ki so verjetno pričale o tem, da je bil pisatelj strastni kadilec. Spregledal nisem lesenih skolptur, ki jih je pisatelj zbral v Afriki, rojstni list, indeks, izrezke iz časopisov, povezanih z njegovim življenjem …
Iz grada Strmol sem se odpravil proti Muzeju na prostem Rogatec. Najprej sem hodil ob regionalni cesti, kjer je urejena pešpot in kolesarska steza. Po kakšnih 10 minutah hoje od gradu sem dospel do Muzeja na prostem Rogatec, kjer se nahaja tudi hiša literata Jožeta Šmita, ki so jo sem prenesli iz Rogatca 5, kjer je bila postavljena za časa pisateljevega življenja. Notranjost hiše me je kar malo šokirala zaradi svojega skromnega pohištva,  tal iz ilovice, nizkih vratnih odprtin …
Iz Rogatca se moramo na nek način vrniti v Rogaško Slatino, kajti pisateljska pešpot se nadaljuje proti Podčetrtku, bolj točno na Jelenov greben nad Olimjem, nato pa proti Bistrici ob Sotli in Krškem. Za vrnitev v Rogaško Slatino pa imamo na razpolago taksi prevoz, vlak, avtobus, hojo …

6.3. b etapa po savinjski regiji: Topolovec-Mestinje

Kot sem omenili že v prejšnjem blogu je Topolovec (574 m) vrh nad turistično kmetijo Jesenek, Kraberk 15, 3215 Loče. Do te turistične kmetija nas pripelje pisateljska pešpot, vzhodna veja Jakobove poti, Loško – zbelovska planinska pot … Roman Jesenek ima lično urejen gostinski prostor v svoji hiši. V bodočnosti namerava ponuditi tudi prenočišča. Gre za zelo primeren kraj za začetek etape, npr. turistična kmetija Jesenek-Rogaška Slatina ali konec etape npr.  Celje-turistična kmetija Jesenek.

Moja etapa je bila Topolovec-Mestinje. Krenil sem v sončnem, julijskem jutru, leta 2021, iz zgoraj omenjene turistične kmetije. Približno 20 minut sem hodil po makadamski gozdni cesti pod Topolovcem, potem pa sem stopil na plano. Pogled mi je segal do Boča, Dolge Gore, bližnjega zaselka Lipoglav …
V dolino do Dolge gore vodi ozka, asfaltna cesta, ki je namenjena avtomobilom. Jaz sem hodil po tej poti samo na začetku. Približno na sredini te ceste, če imamo v mislih pot iz doline do vrha Lipanj, sem zavil strmo navzdol proti hišam Lipoglava. Ko sem prišel v gozd, sem bil že precej nizko na hribu. Sledila je hoja po gozdu navzdol in kmalu sem prispel do Železniške postaje Dolga Gora.
Vas Dolga Gora sega tudi v bližnji, razpotegnjeni hrib, kar pomeni, da gre za zelo raztegnjeno naselje. Namesto, da bi šel po glavni cesti do Sladke Gore, sem pri znaku slepa ulica zavil naravnost v hrib. Na pobočju so se v sončni svetlobi bleščale stanovanjske hiše in kmetije. Nisem pa mogel spregledati manjših vinogradov, ki nas na tem delu Slovenije spremljajo povsod, kjer imamo opravka s pobočji in sončnimi legami.
Začel sem se vzpenjati na t.i. Dolgo Goro. Asfaltna cesta je imela nekaj serpentin, ki so me pripeljale na vrh hriba, kjer se je po nekaj kilometrih končala Dolga Gora. Iz tablice na hiši sem razbral, da zaselek nosi ime Pečica. Šlo pa je za zeliščno kmetijo Gorska roža.
Sledila je hoja mimo cerkve Sv. Mihaela v Pečici. Malo pred cerkvijo me je presenetila narodno zabavna glasba, ki je prihajala iz hiše, katere je bila prekrita z raznimi okrasnimi predmeti.
Iz tega mesta pa je kmalu sledil spust po asfaltni cesti proti Sladki Gori. Ko sem se spustil dovolj blizu Sladke Gore, sem zagledal nenavadno lepo cerkev z dvema zvonikoma.
Nisem se spustil do cerkve, ampak sem se na križišču obrnil za približno 110 stopinj in nadaljeval pot proti Mestinjam. Še prej sta me čakala zaselka Jerovska vas in Beli Potok pri Lembergu. Zopet sem lahko po pobočjih občudoval lične hiše, vinograde, na enem mestu celo krave na paši.
Prav v zaselku Beli Potok pri Lembergu sem stopil v gozd. Od tu me je popeljal udoben, gozdni kolovoz najprej za kratek čas navzgor, potem pa za daljši čas navzdol, da sem dospel do vasi Lemberg.
Sledila je hoja po asfaltni cesti, po kateri je vozilo kar nekaj avtomobilov, do večjega naselja Mestinje. Potreboval sem vsaj 4 km, da sem zavil že v naselju Mestinje za 90 stopinj v levo. Ta pot me je skozi Mestinje pripeljala v bližino železniške postaje Mestinje. Bolj točno pred bife Lili, Frizerski salon Tončka, kemično čistilnico … Tu je tudi prehod čez železniško progo. Naslednjo etapo do Rogatca bom nadaljevali na tem mestu.

Na relaciji Dolga Gora-Mestinja se razvije tipična štajerska pokrajina. Številne vzpetine s travniki, manjšimi vinogradi, hišami, kmetijami in pasovi listnatega gozda. Na dnu pa asfaltne ceste namenjene  logistiki ljudi in tovora. Vas Sladko Goro sem videl samo iz daljave. Tu so bile hiše bolj koncentrirane okoli cerkve Sv. Marije. V glavnem pa sem hodil po tem delu po asfaltnih cestah, ki se pogosto vzpenjajo in spuščajo. Če imamo srečo, da niso temperatura nad 32 stopinjami, bomo dosti  lažje hodili po opisanih poteh.

8.2.1 etapa Pisateljske pešpoti po Zasavski regiji: ŽP Hrastnik-Trbovlje-Zagorje ob Savi

Železniška postaja Hrastnik je mesto, mimo katerega praktično brez prestanka vozijo vlaki. Nekateri ekspredni potniški in tovorni vlaki samo zdrvijo mimo, ker se na tej postaji ne ustavljajo. Običajni potniški vlaki se ustavlja na vseh postajah, če vzamemo samo postaje v soteski Save: Laze, Jevnica, Sava, Zagorje ob Savi, Trbovlje, Hrastnik.

V torkovem jutru, v prvem tednu julija 2021, sem se iz Železniške postaje Hrastnik odpravil proti Zagorju ob Savi. To območje ima zopet več literatov “na kupu”. Kot bomo pozneje lahko prebrali imamo v Trbovljah: Ludvika Mrzela in Toneta Seliškarja. V Zagorju ob Savi pa Ceneta Vipotnika in Mileta Klopčiča.

Ker sem se o tej etapi prej poučil, sem vedel, da moram najprej obiskati Cerkev sv. Matere božje v Dragi.  Ko sem prečil železniško progo s pomočjo podvoza, sem se začel vzpenjati v hrib po asfaltni cesti, ki je bila narejena v stilu serpentin. Ko sem prišel do stanovanjske hiše, se je končal asfalt. Za nadaljevanje poti je ostal samo še makadamski kolovoz. Po pol ure hoje sem prišel do osamljene kmetije, pri kateri sem zavil za več kot 90 stopinj proti prej omenjeni cerkvi. V bližini cerkve sem stopil iz travnika na pokopališče. Samo nekaj sto metrov me je še ločilo od cerkve. Ko sem premagal to razdaljo, sem si na daleč na hitro ogledal cerkev. Ugotovil sem, da jo zidarji trenutno obnavljajo.
Sledila je hoja najprej po makadamski cesti za Hrastnik, ki sem jo zapustil pod osamljeno kmetijo, ob kateri so se pasle trave. Ko sem se približal kmetiji, je stvar izgledala dokaj neugodno, kajti okoli sebe sem videl pašnike, ki so bili ograjeni s trakovi, v katerih naj bi bila električna napetost. Pri hiši sem opazil informativno tablo hud pes, ki na mojo srečo ni bil slišen zaradi laježa oziroma se ni zaganjal proti meni. Nad hišo je bilo pobočje hriba, kateri je nosil ime Spicberk (540 m). Vendarle sem na tem mestu opazil dokaj neizrazito stezo, ki je vodila v gozd. Odločil sem se, da grem po njej. Kakšnih 100 m je bila zaraščena, ko je potekala ob gozdu. Ko sem stopil v gozd, je postala pravi gozdni kolovoz. Ker so bile na tem mestu bukve, hrasti, javorji …, je bilo podrastja sorazmerno malo.
Slabih 45 minut sem hodil pod vrhom Spicberka, dokler nisem dospel do ostankov kamnitih sten, ki so nekoč pripadale kmetiji. Sledil je prihod na jaso, na kateri se mi je odprl svet proti severozahodu, predvsem hribovje, poraščeno z gozdom. Na jasi sem opazil lovsko opazovalnico. Čez travnike, po katerih je vodila v glavnem rahlo spuščajoča steza, sem šel zopet mimo ostankov kamnitih sten kmetije. Ob njih sem opazil tudi jablane. Končno sem dospel do Prapretna pri Hrastniku. Šlo je za dokaj veliko vas, razmeščeno po pobočjih hriba. Tu sem lahko v dolini na svoji desni strani opazil Hrastnik, za katerega sem na pohodu mislil, da gre za Trbovlje.
V Prapetnim sem zavil proti zahodu, kar mi je omogočila asfaltna cesta, ki je vodila naravnost proti kamnolomu Plesko nad Trbovljami. Sprva mi je bila neznanka ogromen industrijski obrat na vrhu hriba. Laično sem se spraševal, ali je to območje rudnika …
Po nekaj deset minut hoje sem prišel do prej omenjenega objekta, ki se je visoko dvigoval v zrak. Šlo je za pravi klasični industrijski obrat iz 20. stoletja. Tu so nekoč proizvajali cement.
Ko sem se dvignil nad cementarno in bi moral zaviti v desno za približno 90 stopinj, sem zagledal ograjo čez cesto in nekaj informativnih tabel: prepovedan prehod, območje kamnoloma, nevarnost padca v globino, razpoke v terenu; dovoljeno za Lafarge cement; obvezna zaščitna oprema … Ko sem malo bolje pogledal območje ograje, sem videl, da mimo vodi steza.
Zakoračil sem po njej. Kmalu sem bil v kamnolomu. Le-ta se je nahajal na vrhu hriba, kjer je bila manjša planota. Obkrožale so jo skalnate apnenčaste gmote t.i lapor, ki je mešanica apnenca in gline, ki je surovina za cement. V umetno narejenih velikih vdolbinah sem opazil kupe surovine. Tu so samevali tudi stroji za kopanje. Ko sem se bližal izhodu iz kamnoloma, sem opazil akacije,  topole … Šlo je za drevesne vrste, ki jih na drugih krajih na tem območju ne bi srečal.
Na koncu kamnoloma me je čakala ograja čez cesto, ki sem jo zopet obšel po stezi ob njej. Bil sem na območju Športnega parka Kipe. Opazil sem nogometno igrišče, motokros progo, ki je v lasti Motokros kluba Zasavje.
Od tu sem se spustil po dokaj strmi asfaltni cesti najprej do regionalne ceste: Trbovlje-Hrastnik. Le-ta me je pripeljala v Trbovlje, najprej na njegove obronke v hribu. Postopno sem šel mimo Hohkrautove kolonije, Gostilne Martin, Kolonije 1. maja in končno sem se spustil do hiše literata Ludvika Omerzela. Na hiši je informativna tabla, ki sporoča, da je tu živel prej omenjeni literat. Pojasnuje, da je bilo to v letih 1907 do 1938.
Ves čas sem opazoval na hribu, ki se nahajal na drugi strani zelo ozke doline, kip rudarja Prometeja, katerega avtor je Zoran Poznič. Spraševal sem se, čemu je namenjena ta skolptura. Ali je mogoče tam vhod v rudnik? Ti kraji so bili za mene popolna uganka. Ničesar nisem poznal.   
Ko sem prišel v dolino, katero je naznanjal tudi potok, ki je tekel po njej, sem bil v centru Trbovelj. Tu sem zavil v rudarsko kolonijo Njive, da sem nadaljeval pot proti Zagorju ob Savi. Stare rudarske kolonije v Trbovljah lahko povežemo z literatom Tonetom Seliškarjem, ki je pesnil o njih. Kmalu sem zopet začel “gristi” v hrib po asfaltni cesti, ki je tistega dne izžarevala veliko vročino, kajti temperature so bile nad 30 stopinj. Okoli mene so bile ves čas stanovanjske hiše.
Hrib se je poravnal, ko sem prispel na območje Kleka. Tu sem se odpravil proti jugozahodu, bolj točo proti vasi Prapreče. Asfaltna cesta se je v tem delu dvigovala, spuščala. Ponekod so bile strmine kar izrazite, zato je bilo po tem delu naporno hoditi  vsaj eno uro, če ne več.  Ko sem prišel do regionalne ceste, ki pride iz Litije in gre proti Trojanam, sem hodil po njej vse do severovzhodnih obronkov Zagorja ob Savi.

Od tu sem se po asfaltni cesti odpravil v breg in iz te ceste zavil proti jugu mimo stanovanjskih hiš v  manjšo grapo, od koder sem se povzpel skozi gozd na vzpetino nad Zagorjem ob Savi. Na koncu sem se spustil po tej vzpetini in prispel v center Zagorja ob Savi, tam kjer je tudi Delavski dom.
Čeprav sem na začetku pohoda mislil, da ne bom hodil po nobeni markirani poti, so se pojavili stari znaki, ki jih je načel že zob časa. Videval sem jih na relaciji Železniška postaja Hrastnik-Prapetno. Kasneje sem izvedel od TD Hrastnik, da gre za nekdanjo Etnološko pot.

Nekaj posebnega na tej tekoči poti so zasavska mesta: Hrastnik, Trbovlje in Zagorje. Ležijo resnično v lepih krajih, ki so obdani z ličnimi hribi, katerih znaten delež je poseljenih. Krona vsega pa je Kum (1.220 m), ki nedvoumno s svoji oddajnikom sporoča kdo je. Priporočam pa še ogled spodnjega video posnetka, na katerem upokojeni rudar Stane Stanič pripoveduje zanimive stvari o rudniku Trbovlje-Hrastnik.