Železniška postaja Hrastnik je mesto, mimo katerega praktično brez prestanka vozijo vlaki. Nekateri ekspredni potniški in tovorni vlaki samo zdrvijo mimo, ker se na tej postaji ne ustavljajo. Običajni potniški vlaki se ustavlja na vseh postajah, če vzamemo samo postaje v soteski Save: Laze, Jevnica, Sava, Zagorje ob Savi, Trbovlje, Hrastnik.

V torkovem jutru, v prvem tednu julija 2021, sem se iz Železniške postaje Hrastnik odpravil proti Zagorju ob Savi. To območje ima zopet več literatov “na kupu”. Kot bomo pozneje lahko prebrali imamo v Trbovljah: Ludvika Mrzela in Toneta Seliškarja. V Zagorju ob Savi pa Ceneta Vipotnika in Mileta Klopčiča.

Ker sem se o tej etapi prej poučil, sem vedel, da moram najprej obiskati Cerkev sv. Matere božje v Dragi.  Ko sem prečil železniško progo s pomočjo podvoza, sem se začel vzpenjati v hrib po asfaltni cesti, ki je bila narejena v stilu serpentin. Ko sem prišel do stanovanjske hiše, se je končal asfalt. Za nadaljevanje poti je ostal samo še makadamski kolovoz. Po pol ure hoje sem prišel do osamljene kmetije, pri kateri sem zavil za več kot 90 stopinj proti prej omenjeni cerkvi. V bližini cerkve sem stopil iz travnika na pokopališče. Samo nekaj sto metrov me je še ločilo od cerkve. Ko sem premagal to razdaljo, sem si na daleč na hitro ogledal cerkev. Ugotovil sem, da jo zidarji trenutno obnavljajo.
Sledila je hoja najprej po makadamski cesti za Hrastnik, ki sem jo zapustil pod osamljeno kmetijo, ob kateri so se pasle trave. Ko sem se približal kmetiji, je stvar izgledala dokaj neugodno, kajti okoli sebe sem videl pašnike, ki so bili ograjeni s trakovi, v katerih naj bi bila električna napetost. Pri hiši sem opazil informativno tablo hud pes, ki na mojo srečo ni bil slišen zaradi laježa oziroma se ni zaganjal proti meni. Nad hišo je bilo pobočje hriba, kateri je nosil ime Spicberk (540 m). Vendarle sem na tem mestu opazil dokaj neizrazito stezo, ki je vodila v gozd. Odločil sem se, da grem po njej. Kakšnih 100 m je bila zaraščena, ko je potekala ob gozdu. Ko sem stopil v gozd, je postala pravi gozdni kolovoz. Ker so bile na tem mestu bukve, hrasti, javorji …, je bilo podrastja sorazmerno malo.
Slabih 45 minut sem hodil pod vrhom Spicberka, dokler nisem dospel do ostankov kamnitih sten, ki so nekoč pripadale kmetiji. Sledil je prihod na jaso, na kateri se mi je odprl svet proti severozahodu, predvsem hribovje, poraščeno z gozdom. Na jasi sem opazil lovsko opazovalnico. Čez travnike, po katerih je vodila v glavnem rahlo spuščajoča steza, sem šel zopet mimo ostankov kamnitih sten kmetije. Ob njih sem opazil tudi jablane. Končno sem dospel do Prapretna pri Hrastniku. Šlo je za dokaj veliko vas, razmeščeno po pobočjih hriba. Tu sem lahko v dolini na svoji desni strani opazil Hrastnik, za katerega sem na pohodu mislil, da gre za Trbovlje.
V Prapetnim sem zavil proti zahodu, kar mi je omogočila asfaltna cesta, ki je vodila naravnost proti kamnolomu Plesko nad Trbovljami. Sprva mi je bila neznanka ogromen industrijski obrat na vrhu hriba. Laično sem se spraševal, ali je to območje rudnika …
Po nekaj deset minut hoje sem prišel do prej omenjenega objekta, ki se je visoko dvigoval v zrak. Šlo je za pravi klasični industrijski obrat iz 20. stoletja. Tu so nekoč proizvajali cement.
Ko sem se dvignil nad cementarno in bi moral zaviti v desno za približno 90 stopinj, sem zagledal ograjo čez cesto in nekaj informativnih tabel: prepovedan prehod, območje kamnoloma, nevarnost padca v globino, razpoke v terenu; dovoljeno za Lafarge cement; obvezna zaščitna oprema … Ko sem malo bolje pogledal območje ograje, sem videl, da mimo vodi steza.
Zakoračil sem po njej. Kmalu sem bil v kamnolomu. Le-ta se je nahajal na vrhu hriba, kjer je bila manjša planota. Obkrožale so jo skalnate apnenčaste gmote t.i lapor, ki je mešanica apnenca in gline, ki je surovina za cement. V umetno narejenih velikih vdolbinah sem opazil kupe surovine. Tu so samevali tudi stroji za kopanje. Ko sem se bližal izhodu iz kamnoloma, sem opazil akacije,  topole … Šlo je za drevesne vrste, ki jih na drugih krajih na tem območju ne bi srečal.
Na koncu kamnoloma me je čakala ograja čez cesto, ki sem jo zopet obšel po stezi ob njej. Bil sem na območju Športnega parka Kipe. Opazil sem nogometno igrišče, motokros progo, ki je v lasti Motokros kluba Zasavje.
Od tu sem se spustil po dokaj strmi asfaltni cesti najprej do regionalne ceste: Trbovlje-Hrastnik. Le-ta me je pripeljala v Trbovlje, najprej na njegove obronke v hribu. Postopno sem šel mimo Hohkrautove kolonije, Gostilne Martin, Kolonije 1. maja in končno sem se spustil do hiše literata Ludvika Omerzela. Na hiši je informativna tabla, ki sporoča, da je tu živel prej omenjeni literat. Pojasnuje, da je bilo to v letih 1907 do 1938.
Ves čas sem opazoval na hribu, ki se nahajal na drugi strani zelo ozke doline, kip rudarja Prometeja, katerega avtor je Zoran Poznič. Spraševal sem se, čemu je namenjena ta skolptura. Ali je mogoče tam vhod v rudnik? Ti kraji so bili za mene popolna uganka. Ničesar nisem poznal.   
Ko sem prišel v dolino, katero je naznanjal tudi potok, ki je tekel po njej, sem bil v centru Trbovelj. Tu sem zavil v rudarsko kolonijo Njive, da sem nadaljeval pot proti Zagorju ob Savi. Stare rudarske kolonije v Trbovljah lahko povežemo z literatom Tonetom Seliškarjem, ki je pesnil o njih. Kmalu sem zopet začel “gristi” v hrib po asfaltni cesti, ki je tistega dne izžarevala veliko vročino, kajti temperature so bile nad 30 stopinj. Okoli mene so bile ves čas stanovanjske hiše.
Hrib se je poravnal, ko sem prispel na območje Kleka. Tu sem se odpravil proti jugozahodu, bolj točo proti vasi Prapreče. Asfaltna cesta se je v tem delu dvigovala, spuščala. Ponekod so bile strmine kar izrazite, zato je bilo po tem delu naporno hoditi  vsaj eno uro, če ne več.  Ko sem prišel do regionalne ceste, ki pride iz Litije in gre proti Trojanam, sem hodil po njej vse do severovzhodnih obronkov Zagorja ob Savi.

Od tu sem se po asfaltni cesti odpravil v breg in iz te ceste zavil proti jugu mimo stanovanjskih hiš v  manjšo grapo, od koder sem se povzpel skozi gozd na vzpetino nad Zagorjem ob Savi. Na koncu sem se spustil po tej vzpetini in prispel v center Zagorja ob Savi, tam kjer je tudi Delavski dom.
Čeprav sem na začetku pohoda mislil, da ne bom hodil po nobeni markirani poti, so se pojavili stari znaki, ki jih je načel že zob časa. Videval sem jih na relaciji Železniška postaja Hrastnik-Prapetno. Kasneje sem izvedel od TD Hrastnik, da gre za nekdanjo Etnološko pot.

Nekaj posebnega na tej tekoči poti so zasavska mesta: Hrastnik, Trbovlje in Zagorje. Ležijo resnično v lepih krajih, ki so obdani z ličnimi hribi, katerih znaten delež je poseljenih. Krona vsega pa je Kum (1.220 m), ki nedvoumno s svoji oddajnikom sporoča kdo je. Priporočam pa še ogled spodnjega video posnetka, na katerem upokojeni rudar Stane Stanič pripoveduje zanimive stvari o rudniku Trbovlje-Hrastnik.
    

Etapa po Pisateljski pešpoti od Jelenovega grebena do Bistrice ob Sotli poteka v obratni smeri kot je spodaj opisano. Pot ves čas poteka po Evropski pešpoti E7.

V Bistrici ob Sotli se lahko okrepčamo in prespimo v gostilni Šempeter.

Po kosilu sva se odpravila naprej proti Podčetrtku. Vendar takrat še nisva vedela, da bo potrebno še veliko hoditi gor in dol po vročem majskem soncu, da bova prišla na Jelenov greben nad Podčetrtkom, kjer sva nameravala prespati. Pot je najprej vodila po asfaltni cesti, ki je zavila proti Podsredi.

Sledila je hoja po valoviti asfaltni cesti, mimo vasi, vinogradov, travnikov.

Tu sva lahko začela opazovati Štajersko in Prekmursko pokrajino z značilnimi hribi kot so Kum, Donačka gora ipd. Spraševala sva se, kam naj pogledava, da bova videla Podčetrtek in njihov grad. Prijazna gospa, ki je bila doma v teh krajih, nama je pokazala oddaljen hrib, kjer naj bi bil Podčetrtek. Bil je še zelo daleč.

Po več urah hoje iz Bistrice ob Sotli sva se začela malo bolj strmo spuščati proti vasi Polje ob Sotli.

Tu sva se vzela krajši čas za počitek pod košatim listnatim drevesom. Nekaj trenutkov sva lahko opazovala vsakdanje življenje domačinov iz te vasi, kajti iz tega mesta sva to lahko zelo nazorno videla in slišala. Mlajša družina se je odpravila na kolesarski izlet v Podsredo. Iz sosednje hiše so prebivalci le-te prišli domov. Starejši moški je hodil okoli hiše in se hladil pod ogromno lipo.

Od tu naprej je bilo treba najprej priti v vas z zelo nemško zvenečim imenom Virštajn.

Zopet je bilo potrebno hoditi po asfaltni cesti, ki se je kmalu začela vzpenjati proti gričem z vinsko trto.

Najprej sva prišla v vas Buče, ki je bila obdana s polji, višje nad njo so bili griči z vinogradi, sredi vasi pa cerkev z opaznim zvonikom in belim pročeljem. Ob njej je bilo nogometno igrišče, kjer je mladina igrala nogomet.

Sedaj sva prišla v deželo vina Virštajnca. Pokrajina, po kateri sva hodila, je bila gričevnata, z hišami ob asfaltni cesti, travniki polnih travniškega cvetja. Zelo umirjen kraj, kjer človek čuti, da se je čas kar nekoliko ustavil. Malo naprej od Buč višje gor v hribu lahko obiščemo Kmetijo odprtih vrat Škorc, Volavšek.

V glavi sva vseskozi imela vprašanje, kdaj bova prišla do vasi Virštajn, ki je bila tudi v vodniku E7 označena kot končna postaja etape. Po najinih predstavah naj bi bile kar Buče prava lokacija za Virštajn, a to ni bilo res. Kajti osebno si že v mislih postavim lokacijo določenega kraja glede na podatke: število kilometrov ipd.
Postane kar malce nervozen, če tega kraja ni tam, kjer ga je pričakoval, posebej, če si že utrujen.

A vasi Virštajn še ni bilo na vidiku, skrit je bil zadaj za griči. Najprej sva prišla do turistične kmetije Škorc. Tu lahko popotnik dobi hrano, pijačo in pronočišče.


Hoditi je bilo potrebno navzgor, navzdol kar dolgo časa, da se je odprla nova dolina.

Starejša gospa, ki se je vračala iz vinograda, nama je pokazala cerkev v vasi Sela, do katere naj bi se spustila. Bila je resnično daleč navzdol, kar za utrujena popotnika, ni bila nič kaj lepa novica.

Drugega nama ni preostalo, kot da se spustiva po dokaj strmi cesti navzdol do vasi Sela. Najini razpoloženje je nekoliko izboljšalo petje in zvoki frajtonarice iz gostilne v Virštajnu. To ni bilo nič nenavadno, ker je šlo za praznični dan, 1. maj 2007.

Glede na moje žulje, sem se s težavo spuščal proti Selu. Mihu pa je izgledalo, da gre vse lažje, a na njem se je tudi že videlo, da je utrujen. Ko sva prišla do table Sela, sva zopet zavila v breg po asfaltni poti.

Pot se je strmo dvignila proti večjemu hribu, z že znano pokrajino: hiše, travniki, vinogradi, drevesa, gozdovi.

Pridružil se nama je tudi dalmatinec, za katerega sva upala, da ne bo šel z nama vse do Jelenovega grebena.

Prišla sva do kmetije že kar visoko v bregu, kjer sva poklicala lastnike kmetije in jih prosila za pomoč glede psa, za katerega sva želele, da nama ne bi več sledil. Gospodinja nama je rekla, da ne pozna tega psa, ker ga ni videla na ceplenju. Na srečo so imeli na tej kmetiji očjaka, ki je odvrnil dalmatinca, da bi nadaljeval pot z nama. Enostavno se je ustavil, ne vem, ali zaradi strahu pred ovčjakom. Kam je nato šel, ne vem.

Pot se je po slabi uri hoje prevesila navzdol. Šlo je za asfaltno cesto, obdano z gostim listnatim gozdom. Videla nisva drugega kot gozda. Sploh nisva imela orientacije, koliko imava še do doline. Vedela pa sva, da se približujeva Jelenovemu grebenu nad Podčetrkom.

V vodiču sem prebral, da bova prišla do golf igrišča. A ni mi bilo čisto jasno, kako mora biti v taki divjini, tako urejen objekt kot je golf igrišče. Vendar, če je v bližini zelo razvit turistični kraj Podčetrtek, postane to bolj jasno.

Prišla sva do gostišča Amon, ki je obdano z velikim in urejenim golf igriščem. Jelenov greben sva lahko opazovala na vrhu hriba nad gostiščem. Človek bi pričakoval, da se bo pot vzpela naravnost proti Jelenovemu grebenu, a temu ni bilo tako.

E7 je zavila ob vznožju obsežnejšega hribovitega področja Rudnice za 90 stopinj v levo. Po tej ožji asfaltni cesti sva hodila okoli 2 km. Okolico je popestril že prej omenjeno golf igrišče, z urejeno travo, drugače postriženo ob zastavici in luknji, kar pomeni cilj za golfista pri tej igri.

Že vsa naveličana hoje je pot le zavila navzgor in jasno nama je bilo, da bova kmalu prispela do težko pričakovane gostilne na Jelenovem grebenu.

Zopet sva hodila navzgor, mimo osamljenih kmetij, ob katerih so se pasli konji.

Že v mraku sva šla mimo manjše in starodavne cerkve Sv. Andreja, ki jo bodo v kratkem prenovili, do gostilne na Jelenovem grebenu.

Ta gostilna je znana po Jelenih, ki se pasejo okoli te gostilne. Trgovini, kjer prodajajo različne pridelke iz okoliških kmetij: lešnike, jabolčne, hruškove krhle, jelenove salame, klobase ipd. Za naju je bila zanimiva, kjer sva tam prespala, večerjala in zajtrkovala. Prijazni lastnik oz. najemnik gostilne, pa naju je naslednji dan odpeljal tudi na avtobusno postajo v naselju Mestinje. Od tu sva se z avtobusom odpeljala v Celje.

Etapa po Pisateljski pešpoti od Rogaške Slatine do Jelenovega grebena poteka v obratni smeri kot je spodaj opisano. Pot ves čas poteka po Evropski pešpoti E7.

V zgodnjih jutranjih urah sva bila s prijateljem Tonetom pripeljana s taksijem iz Rogaške Slatine na Jelenov greben nad Olimjem. Gostilna Jelenov greben je sijala v svojem sijaju, osvetljena z jutranjim soncem. Zidarji so že začeli s svojim delom. Z njimi se je pogovarjal lastnik gostilne, ki sem ga spoznal že maja 2007, ko sem tu zaključil svoj pohod po E7. Pristopil sem k njemu in ga ogovoril. Potem smo izmenjali nekaj besed. Predvsem je bila zanimiva njegova informacija, da ima neka turistična organizacija za angleže tu mimo organizirano pešpot iz Brežic do Ptuja. Okoli naju se je ves čas vrtel pes pasme Zlati prinašalec, za katerega je njegov lastnih hitro ugotovil, da bo šel z nama.

Ko sva naprtala nahrbtnike na ramo, namestila za pas fotoaparat, diktafon in bidon, sva se začela spuščati v dolino proti Olimju. Najprej sva poslikala jelene, ki so tu kot čreda živali v gospodarskem pomenu besede.

Kmalu je za nama pritekel Zlati prinašalec, ki bi verjetno šel kar z nama, če ga ne bi njegov lastnik zaprl v svojo hišo. Kmalu sva prišla na začetek Olimja, kar je jasno govorila stavba značilne samostanske oblike in fasade v posebnih barvah. Videla se je le delno, a dovolj za orientacijo tujca v teh krajih.

Po levi stezi sva zavila na hrib Rudnica nad Podčetrtkom. Po gozdni makedamski cesti sva se vzpenjala proti Koči pri čarovnici. Ko sva prišla do koča sva bila rahlo presenečena nad domiselnostjo lastnika in materialnim bogastvom, ki ga je razkazovala ta koča. Idealen kraj za slikanje, kar je dokazovala tudi najina vnema pri pritiskanju na fotoaparat.

Potrebno se je bilo še nekaj vzpenjati po zelo podobni poti kot na začetku. Ko sva prišla na greben sva lahko ozrla drugo dolino, posejano z hišami, veliko bolj redkimi cerkvami, gozdovi, travniki skratka pokrajino značilno za te kraje.

Sledil je spust proti Podčetrtku. Potrebno je bilo slediti povsem nove E7 markacije z rdeče rumenimi krogi. Izgledale so povsem na novo odtisnjene, narejene s polno občutka za lepe oblike in čiste barve. Tudi napisi E7 so bili narejeni šablonsko, kar je stvari dajalo dodatni čar.

Lepo je bilo stopiti v Podčetrtek, ker je bilo slutiti, da gre za turistični kraj s hoteli, termalnimi kopališči, starodavnim gradom in veliko turisti. Najprej se je na vzpetini pokazal še delno ohranjen grad Podčetrtek.

Pot je vodila naprej do hotelskih kompleksov, kjer se je Tone potrudil iti po žig v hotel Breza. Opaziti je bilo turiste, ki so uživali na počitnicah.

Potrebno je bilo iti mimo mejnega prehoda s Hrvaško, odprtega bazenskega kompleksa Aqualuna, da sva se izognila prometni cesti med Podčetrtkom in Celjem.

V nadaljevanju sva pešačila proti Sv. Emi. Najprej po cesti Podčetrtek-Celje, nato sva zavila na most čez Mestinjščico, nadaljevala po vaški asfaltirani cesti najprej po ravni cesti, a kmalu se je pot pričela vzpenjati in najbolj se je vzpela tik pod cerkvijo Sv. Ema, kjer je bilo okoli 60 m resnično strmega klanca. Tone se je spraševal, kako pridejo sem gor ljudje že nekoliko v letih.

Pri cerkvi sem si prebral nekatere stvari o Sv. Emi, iz česar se je dalo razbrati, da je bila Ema v davnih časih vladarica tega področja, skrbela za revnejše prebivalstvo in cerkvene potrebe. Življenje ji ni bilo postlano z rožicami, saj je izgubila moža, otroke, a ni izgubila vero v boga.

Od te točke naprej sva pričela slediti poti za Donačko gora, a Donačka gora je bila na tem mestu očem še zelo oddaljena. Lepše je bil viden Boč, pod katerim je tudi Rogaška Slatina, do katere je bilo potrebno najprej priti. Na poti so se izmenjavale vasi kot so Vidovica, Vinec, Brestovec, travniki, gozdovi, gospodarska poslopja z rumenimi storži koruze in hoja je potekala večinoma po asfaltni cesti.

Brez problemov sva prepešačila v Rogaško Slatino, ki slovi kot turistični in industrijski kraj, saj imajo tu med drugim tudi steklarno Rogaška Slatina. Tu izvira znana mineralna voda Donat, ki ima ceno v višini sadnih sokov.

Ker sva imela potrebo po pijači in potrebovala sva tudi energijo za vzpon na Donačko goro, sva poiskala trgovino z živili, kjer sva se oskrbela s temi potrebščinami. Bila je nekaj sto metrov iz puti, a “sila kola lomi” kot pravi pregovor. Ko sva se odžejala in najedla, sva odšla proti hotelu Rogaška Slatina.

Znano je, da se običajno veliko energije izgublja, ko iščemo oznake po naseljenih krajih. Bolj so modeni, težje je videti kakšno oznako. Samo vodnik po Evropski pešpoti E7 nama je naklonil, da sva našla naslednjo orientacijsko točko, ki je bil podhod pod hotelsko stavbo.

Spodnji opis zajema etapi po Pisateljski pešpoti po Sloveniji:
– 7.1 Bistrica ob Sotli-Krško
– 7.2 Krško-Zidani Most
– 7.2.1 Krško-Koča na Bohorju
– 7.2.2 Koča na Bohorju-Tončkov dom na Lisci
– 7.2.3 Tončkov dom na Lisci-Zidani Most

Tokrat sem iz vlaka izstopil v Brestanici pri Krškem, ki je zelo slikovit kraj. Na moji levi strani se je v jesenskem jutri počasi “pretakala” reka Sava proti jugu. Bolj je spominjala na kakšno manjše jezero kot na reko glede na svojo širino. Na severu sem opazil na strmem hribu grad Rajhenburg. S svojo beš barvo je lepo izstopal iz zelene okolice dreves okoli njega. Lepo pa se mu je prilegala tudi obnovljena streha z rdečo bleščečo strešno kritino.

Grad Rajhenburg v Brestanici
Iz železniške postaje sem se odpravil po ozki dolini proti centru Brestanice. Hodil sem mimo hiš, ki so bile stisnene pod breg. Ko sem prišel v center Brestanice se je dolina razširila. Poleg stanovanjskih hiš sem zagledal na svoji levi strani cerkev, ki bi bila po izgledu lahko dopolnilo gradu Rajhenburg. Oba objekta izražata veličino. Doma sem na internetu prebral, da gre za baziliko Lurške Matere Božje, da je grajena v neoromanskem slogu in sodi med največje cerkve v Sloveniji.

Bazilika Lurške Matere Božje v Brestanici
Imel sem informacijo, da ima odlični slovenski atlet Primož Kozmus v Brestanici svoj hostel. Po krajšem postanku na petrolovem bencinskem servisu v Brestanici, sem se zopet usmeril na pravo pot proti Koči na Bohorju. Po nekaj minutah hoje se je na moji levi strani pojavil hostel Primož Kozmus. Že na zunaj se je videlo, da gre za urejen objekt. Zanimiv pa mi je bil logotip hostla, in sicer je prikazoval metalca kladiva.

Hostel Primož Kozmus v Brestanici
Po lokalni cesti sem se odpravil proti Senovem. Na vzhodu sem lahko opazoval naselje Brestanico, kateri so pečat dajali nekatere tovarniške hale z značilnimi visokimi dimniki. Šlo je za termoelektrarno Brestanica, ki jo poganja zemeljski plin. V oči so mi padli tudi vinogradi na sončnih legah gričev nad Brestanico.

Termoelektrarna Brestanica
Sledilo je manjše naselje Jetrno selo. Za to vasico pa sem zavil v manjši breg, kjer sem hodil po gozdni stezici prečno po pobočju, dokler nisem zopet stopil  na plano v kraju Senovo. Malo naprej od gostilne Senica sem zavil za 90° v levo proti Bohorju oziroma Dovškem.

Gostilna Senica v Senovem
V vasici Dovško se mi je v spomin vtisnilo športno igrišče s prilagojeno tartansko atletsko stezo. Ravno takrat je iz avtomobila izstopilo nekaj žensk in moških, ki so se napotili proti prej omenjenem športnem objektu. Hodili smo v isto smer, s to razliko, da smo bili oddaljeni nekaj sto metrov eden od drugega. Sam pri sebi sem se spraševal, kaj želijo početi. Porodila se mi je ideja, da bodo testirali svojo vzdržljivost, morda v akciji Preizkus hoje na 2 km, ki ga organizira Cindi Slovenije.

Atletska steza v Dovškem
Vse bolj sem se približeval Bohorju. Zopet sem pričel hoditi po ozki dolini. Že v Senovem in tudi v nadaljevanju hoje proti Bohorju so me opozarjali vozički za rudo, da so se tu nekoč ukvarjali s premogovništvom. Zopet sem na internetu izvedel, da so kopali pri Rešpanju črni premog iz površinskega kopa.

Voziček za črni premog kot muzejski eksponat v bližini zaselka Srebotno
Po skoraj 2 urah hoje sem prišel do vznožja Bohorja. To se je zgodilo, ko sem se usmeril proti hribovskemu zaselku Jablance. Od tu najprej sem hodil v hrib po večjih ali manjših strminah. Sprva so gozdnato območje “prekinjale” posamezne hribovske kmetije, ki so v bližini imele pašnike za živino, ograjene z značilnimi nizkimi ograjami s plastično ali kovinsko žico. Nisem želel preverjati, ali je bil tok v njih.

Kmetija pod Bohorjem
Na koncu pa sem prišel na gozdno stezo, okoli mene so bili obširni gozdovi. Zavedal sem se, da je to zadnji vzpon pred Kočo na Bohorju. Hodil sem slabo uro navkreber, dokler nisem stopil na asfaltno cesto, ki je vodila do Koče na Bohorju. Šlo je za večjo planinsko kočo, ki je bila zgrajena v stilu zasavskih planinski koč, in sicer z značilno kvadrasto obliko in z veliko lesenih obrob, lesenimi ograjami in izstopajočimi okni s polkni v temno rjavi barvi. Pred kočo so bile razmeščene lesene mize in klopi. V tistem trenutku sta pred kočo sedela moški in ženska, katerima se je kasneje pridružila še gostilničarka iz koče. Zanimivo je bilo poslušati njihov pogovor v lokalnem narečju. Meni je bilo posebno simpatično, ko so uporabljali mašilo “ne”.

Koča na Bohorju

Zjutraj so se nam pridružili novi pohodniki, in sicer Pijina sestrična je seboj pripeljala nemško dogo. Poleg doge sta nas spremljala še druga 2 psa. Vedno je lepo opazovati, kako uživajo psi v naravi, ko so del tropa, med katere verjetno štejejo tudi ljudi. Najprej smo se povzpeli na najvišjih vrh Bohorja, to je Veliki Javornik.

Veliki Javornik na Bohorju (1023 m)

Iz Javornika smo se po strmi kratki poti spustili proti Mrzli Planini in Zabukovju pri Sevnici. Iz planotaste poti smo lahko opazovali bližnjo in daljno okolico: pogorje Lisce, Brestanico ipd. Med hojo nas je grelo toplo pomladno sonce. Nad vasjo Mrzla Planina smo prišli na asfaltno pot, ki se je spuščala vse do Zabukovja nad Sevnico, kjer smo naredili krajši počitek pri pokopališču. Tu se je od nas poslovil Miha, ki se je odpravil proti Sevnici na vlak.

Zabukovje nad Sevnico

Mi pa smo se po dokaj strmi gozdni poti spustili do regionalne ceste Sevnica – Planina, kjer smo pri baru Pipan zopet zavili v strm breg, ki je bil že del pogorja Lisce.

Bar Pipan pod Lisco

Po gozdu smo šli najprej do Podgorja. Od tu pa smo se povzpeli po prečni planinski stezi, ki je spominjala na kolovoz, na Ješovec. Strmo pot, posejano z odpadlim listjem, so prekinjala podrta drevesa. Tik pod vrhom Ješovca je čez pot ležalo drevo, pod katerim sem se prebil le, da sem svoj nahrbtnik dal iz ramen in ga položil čez veje. Potem pa je bilo potrebno še iskati pot v strmini, da sem se prebil mimo tega drevesa.

Gozdna pot proti Ješovcu

Ko sem prišel na vrh grebena, so prišli mimo še ostali pohodniki: Boris, Boštjan, Pia, Tea … Skupaj smo nadaljevali pot do vrha Ješovca, kjer smo naredili krajši postanek. Na vrhu so nas s svojo hitrostjo impresionirali fantje na motocross motorjih, ki so švignili mimo vrha Ješovca v dolino proti Lisci. Zanimivo pa je bilo opazovati tudi nemško dogo in še enega črnega psa, ki sta se zabavala z grizenjem eden drugega.

Po krajšem počitku in osvežitvi smo se odpravili proti vrhu Lisce. Pred nami je bila dokaj visoko, sorazmerno oddaljena Lisca s Tončkovo kočo na vrhu in videlo se je, da bo potrebno narediti še krajši spust, da se bomo lahko povzpeli na to želeno točko.

Pričakoval sem, da se bo pot bolj vlekla, kot se je dejansko. Po kakšnih 45 minut hoje sem prišel na vrh grebena. Potem je bilo potrebno hoditi še kakšna 2 km do koče na Lisci. Pot je šla vzporedno z asfaltno cesto, vendar po stezi skozi gozd. Dokaj utrujen sem prispel do Tončkovega doma na Lisci (984 m), v kateri dela tudi Boštjan. V koči, ki slovi po odlični hrani, med drugim postrežejo tudi z različnimi picami, dunajski zrezki, solatami, pomfrijem …, smo se dobro najedli in napili. Sledilo je prijetno spanje v koči, vsaj iz moje strani.

Tončkov dom na Lisci (984 m)

Iz Tončkovega doma na Lisci smo krenili Boštjan, jaz, Pia in Tea proti Lovrencu. Hodili smo po slikoviti planotasti pokrajini, ki so jo prekinjali gozdovi. Malo pod Lovrencom smo prišli so osamljene hiše, kjer je Boštjan zagledal lastnika hiše. Takoj se je odpravil proti njemu in hiši. Starejši gospod nas je povabil v hišo, kjer nam je skuhal kavo.

Hiša pod Lovrencem

Po krajšem pogovoru, smo se odpravili proti Lovrencu. Tu nas je zapustil Boštjan, ki se je vrnil na Lisco.

Sv. Lovrenc (722 m)

Mi pa smo z živahnimi koraki nadaljevali proti vrhu Velikega Kozjega. Najprej nas je čakal dokaj strm vzpon po gozdni stezi, dokler nismo prišli na greben. Potem smo še kakšnih 10 minut hodili po grebenu, dokler nismo prišli na vrh Velikega Kozja, ki se je nahajal tik nad prepadom. Tu smo pod nami lepo videli Zidani most, reko Savo, Šmohor, Mrzlico …, skratka videli smo področje, ki smo ga morali tega dne še prehoditi. Že na pogled je bilo moč opaziti, da nas čaka še veliko hoje do Šmohorja.

Veliko Kozje nad Zidanim mostom (993 m)

Po strmi stezi-najbolj strm daljši spust na celotni trasi-smo se po približno 1,5 ure spustili v dolino mimo Gašperjeve koče, in sicer v Zidani most.

Gašperjeva koča pod Velikim Kozjem (436 m)

Hribovito pokrajino je krasila reka Savinja, ki je bila tik pred izlitjem v Savo. Ko smo prečili Savinjo čez enega izmed mostov v Zidanem mostu, smo zavili desno. Po nekaj sto metrih hoje, pa nas je že čakal vzpon na Kopitnik oziroma Gore. Tega dne je bilo dokaj vroče vreme, zato sem se odločil, da si grem kupiti pijačo v bližnjo gostilno.

Zidani most

Pozor: Pisateljska pešpot po Sloveniji poteka v obratni smeri kot je spodnji opis poti. Začnemo v Rogaški Slatini in končamo v Krškem.
Spodnji opis poti zajema naslednje etape po Pisateljski pešpoti po Sloveniji:
6 Savinjske etape:
6.4 Rogaška Slatina-Podčetrtek
6.5 Podčetrtek-Bistrica ob Sotli
7 Posavske etape
7.1 Bistrica ob Sotli-Krško

V Krškem sva se ostavila v Mercatorjevi trgovini, kjer sva si kupila hrano, pijačo in ostale potrebščine npr. obliže, kajti bil sem že resnično ožuljen. To sva odnesla proti bližnjim klopcam v bližini osnovne šole, kjer sva pojedla in popila kupljeno. Po kakšni uri odmora sva se odpravila naprej po asfaltni cesti proti gradu Podsreda.

A od tu je bilo do gradu še zelo daleč. Za boljšo predstavo naj povem, da sva Krško zapustila okoli 12 ure. Do gradu Podsreda pa sva prišla v poznih popoldanskih urah, okoli 19 ure. Pot naju je najprej vodila po asfaltni cesti v dokaj strm hrib. Ob poti so bile lepe hiše. A ta hrib se ni končal tako hitro. Pot se je več ur vila po teh pobočjih, zavijala levo ali desno. Opazovala sva lahko bližnjo in daljno okolico, ki je bila zelo gričevnata, z značilnimi vinogradi, cerkvami na določenih vrhovih. Zelo zanimiva panorama.

Zelo visoko v bregu je bila vas Zdole. Vas z belimi hišami in značilno cerkvijo.

A tu se ni končal vzpon, potrebno se je bilo dvigniti do vasi Šapole. Ob cesti so bile posebne hišice na avtobusnih postajah. Zaradi utrujenosti sva se za nekaj minut vsedla na eno izmed njih.

Vas Šapole so bile resnično na vrhu opisanega hriba.

Od tu sva se spustila strmo navzdol proti vasi Pečice. Tu sva očitno skrenila iz markirane poti E7. Ko nama je zmanjkalo poti, sva se kar po strmih travnikih spustila proti avtobusni postaji v bližini pečic, ker sva domnevala, da je to postaja, ki je bila opisana tudi v vodiču E7. Imela sva kar prav. Ko sva prišla do prvih hiš Pečic, sva vprašala domačina, ali je še daleč do gradu Podsreda. Pokazal je na hrib nad Pečicami, ki je bil resnično visok in povedal, da morava najprej čez njega, če hočeva priti do gradu.

Kar nisva mogla verjeti njegovim besedam, da se bo potrebno povzpeti na ta vrh. Potrebovala sva kakšno uro, da sva dosegla ta vrh. Še prej sva šla mimo šole v Pečicah, kjer je možno tudi prespati. A odkrito povedano, treba je spati v zapuščeni šoli, ki je bolj v razpadojočem stanju. Poleg tega je potrebno imeti tudi hrano s seboj. Glede na to, da je v tem delu potrebno hoditi veliko navkreber, pa dodatna hrana v nahrbtniku otežuje hojo. Tukaj sva se srečala tudi s predsednikom planinskega društva Brežice in starejšo gospo, ki ima ključe od prej omenjene šole. Šlo je za zelo zgovorno gospo, ki nama je v nekaj minutah povedala veliko stvari, npr. da so hodili iz Pečic vsako nedeljo k maši v Podsredo. Poskusila pa sva lahko tudi njeno vino, ki ga ji dostavlja sin, ki živi v bližini Gornje Radgone.

Ko sva zapustila ta kraj, sva kmalu dospela do osamljenih kmetij na vrhu hriba. Potrebno je bilo iti samo še po gozdni poti mimo še ene osamljene kmetije, kjer se je že odprl pogled proti Krškem. Pred to hišo sva opazila gospo, ki je delala na polju, kravo, ki se je pasla na travniku in ovčjaka, ki je lajal na kravo. Gospa je razložila, da je želel usmeriti kravo na želeno mesto. Ta pes se mi je zdel resničo pameten, da je sposoben “pasti” kravo. A glede na to, kar sem opazil, ga krava ni kaj dosti ubogala. Z svojimi rogovi, ga je hotela odgnati, kar je tudi delovalo. Kajti pes se je povsem omaknil.

Ko sva prečila to kmetijo, sva končno prišla na vrh že tolikokrat opisanega hriba, katerega ime sem pozabil, kljub temu, da sem ga izvedel od domačina. Makedamska pot se je pričela spuščati proti gradu Podsreda, ki sva ga po nekaj sto metrih opazila pod nama. Očitno sva prišla na cesto, po kateri lahko pridemo iz Podsrede do tega gradu. Kmalu sva dospela do gradu z mogočnim obzidjem in mogočno zgradbo z značilnimi barvnimi polkni. Grajska vrata so bila odprta, da sva lahko vstopila. Za gradom sva lahko pogledala navzdol proti trgu Podsreda. Na tem gradu je sedež Kozjanskega parka.

Ko sva se na zunaj hitro ogledala grad, sva odšla po strmi planinski poti proti Podsredi.

Po pol ure hoje sva dospela do Podsrede, kjer sva morala iti samo v središče naselja, kjer je poleg neke druge gostilne, turistična kmetija Pri Martinu. Sprejela naju je gospa srednjih let, ki naju je spustila v hišo in najprej odpeljala do sobe, kjer sva prenočevala. Šlo je za sorazmerno lepo sobo, iz katere sva lahko ponoči opazovala tudi prvomajski kres, ki so ga domačini zakurili na bregu nad vasjo. Povedati je potrebno, da je Pri Martinu mogoče tudi dobiti toplo večerju po predhodnem naročilu. Pri večerji sva izvedela, da se na tej turistični kmetiji ukvarjajo s pridelavo ekološke hrane: jabolčni, hruškov, grozdni ipd. sokovi, zdravilna zelišča, propolis itd. Vse te izdelke je možno kupiti ob vikendih na ljubljanski tržnici. Gospodar je tudi razložil, da je bila Podsreda do izgradnje južne železnice zelo pomembno tranzitno naselje več stoletij za trgovce, ki so potovali iz juga proti zahodu, severu ipd. Te karavane so potrebovale oskrbo za konje, ljudi. Zato je bilo tukaj tudi do 3.000 ljudi, ki so se ukvarjali z gostinstvom, kovaštvom, varnostjo ipd. Grad Podsreda pa je bil najprej vojaška postojanka, kasneje pa upravno središče za ta območja. Bil je tudi eden redkih gradov, ki ni bil osvojen v času kmečkih puntov in turških vpadov.

Prespala sva v Podsredi, na ekološki kmetiji Šmalčič.

Isto pot kot za navzdol, je potrebno ponoviti navzgor. Le tokrat je potrebno hoditi dokaj strmo navkreber.

Ko pridemo na E7 pri gradu Podsreda nadaljujemo pot proti Svetim goram.

Pot gre po makedamski poti, ki je vrezana tik pod vrhovi pogorja, ki je poraščen z gozdom. Od vseh vrhov se najvišje dviguje Trdinov vrh, ki je še bolj opazen zaradi pisano pobarvanega telvizijskega oddajnika Iz te poti lahko popotnik opazuje dolino pod njo, ki jo zapolnjujejo hiše, meni nepoznanih vasi.

Prvi del poti sva hodila po poti, ki je bila obdana z listnatimi gozdovi. Po nekaj urah hoje malo gor, malo dol, sva prišla do prve hiše manjše vasi Vrhovnica, kjer sva govorila z lastnikom hiše. Spraševala sva ga, koliko je še do Bistrice ob Sotli. Povedal nama je, da je do Bistrice ob Sotli približno še za eno uro hoje.

Še prej sva prišla do Svetih gor, kjer so se pravkar zbirali ljudje pod cerkvijo, da bi šli k maši. Tukaj še nisva vedela, da bova videla ta opazni hrib z cerkvami še zelo dolgo, ko bova hodila proti Podčetrtku.

Tukaj sva nekoliko iskala pot navzdol proti Bistrici ob Sotli. Dokaj hitro sva jo našla, skrito med listnatim drevjem. Po njej sva se spustila do že večrat omenjenega naselja. Skoraj tik ob vznožju, sva srečala gospo srednjih let z njeno hčreko, s katero sta šli proti Svetim goram. Vzeli sta si čas za krajši klepet z nama. Ker sva jima povedala, da prihajavaiz Žužemberka, kjer sva začela najin pohod, se je gospa želela spomniti priimek njenega znanca iz Žužemberka.Zanimiva je bila njuna “mašna” obleka.V taki obleki pešačiti po planinski poti proti Svetim Goram, malo nenavadno, a razumljivo, če greš k maši. Pot naju je pripeljala v večje naselje Bistrico ob Sotli. To naselje je že povsem blizu slovensko-hrvaške meje. Na cerkvenem zvoniku je odbilo polne, midva sva nadaljevala hojo po markirani E7 poti, ki naju je pripeljala do gostilne Šempeter, kjer sva si vzela čas za kosilo.

Po kosilu sva se odpravila naprej proti Podčetrtku. Vendar takrat še nisva vedela, da bo potrebno še veliko hoditi gor in dol po vročem majskem soncu, da bova prišla na Jelenov greben nad Podčetrtkom, kjer sva nameravala prespati. Pot je najprej vodila po asfaltni cesti, ki je zavila proti Podsredi.

Sledila je hoja po valoviti asfaltni cesti, mimo vasi, vinogradov, travnikov.

Tu sva lahko začela opazovati Štajersko in Prekmursko pokrajino z značilnimi hribi kot so Kum, Donačka gora ipd. Spraševala sva se, kam naj pogledava, da bova videla Podčetrtek in njihov grad. Prijazna gospa, ki je bila doma v teh krajih, nama je pokazala oddaljen hrib, kjer naj bi bil Podčetrtek. Bil je še zelo daleč.

Po več urah hoje iz Bistrice ob Sotli sva se začela malo bolj strmo spuščati proti vasi Polje ob Sotli.

Tu sva se vzela krajši čas za počitek pod košatim listnatim drevesom. Nekaj trenutkov sva lahko opazovala vsakdanje življenje domačinov iz te vasi, kajti iz tega mesta sva to lahko zelo nazorno videla in slišala. Mlajša družina se je odpravila na kolesarski izlet v Podsredo. Iz sosednje hiše so prebivalci le-te prišli domov. Starejši moški je hodil okoli hiše in se hladil pod ogromno lipo.

Od tu naprej je bilo treba najprej priti v vas z zelo nemško zvenečim imenom Virštajn.

Zopet je bilo potrebno hoditi po asfaltni cesti, ki se je kmalu začela vzpenjati proti gričem z vinsko trto.

Najprej sva prišla v vas Buče, ki je bila obdana s polji, višje nad njo so bili griči z vinogradi, sredi vasi pa cerkev z opaznim zvonikom in belim pročeljem. Ob njej je bilo nogometno igrišče, kjer je mladina igrala nogomet.

Sedaj sva prišla v deželo vina Virštajnca. Pokrajina, po kateri sva hodila, je bila gričevnata, z hišami ob asfaltni cesti, travniki polnih travniškega cvetja. Zelo umirjen kraj, kjer človek čuti, da se je čas kar nekoliko ustavil. Malo naprej od Buč višje gor v hribu lahko obiščemo Kmetijo odprtih vrat Škorc, Volavšek.

V glavi sva vseskozi imela vprašanje, kdaj bova prišla do vasi Virštajn, ki je bila tudi v vodniku E7 označena kot končna postaja etape. Po najinih predstavah naj bi bile kar Buče prava lokacija za Virštajn, a to ni bilo res. Kajti osebno si že v mislih postavim lokacijo določenega kraja glede na podatke: število kilometrov ipd.
Postane kar malce nervozen, če tega kraja ni tam, kjer ga je pričakoval, posebej, če si že utrujen.

A vasi Virštajn še ni bilo na vidiku, skrit je bil zadaj za griči. Najprej sva prišla do turistične kmetije Škorc. Tu lahko popotnik dobi hrano, pijačo in pronočišče.


Hoditi je bilo potrebno navzgor, navzdol kar dolgo časa, da se je odprla nova dolina.

Starejša gospa, ki se je vračala iz vinograda, nama je pokazala cerkev v vasi Sela, do katere naj bi se spustila. Bila je resnično daleč navzdol, kar za utrujena popotnika, ni bila nič kaj lepa novica.

Drugega nama ni preostalo, kot da se spustiva po dokaj strmi cesti navzdol do vasi Sela. Najini razpoloženje je nekoliko izboljšalo petje in zvoki frajtonarice iz gostilne v Virštajnu. To ni bilo nič nenavadno, ker je šlo za praznični dan, 1. maj 2007.

Glede na moje žulje, sem se s težavo spuščal proti Selu. Mihu pa je izgledalo, da gre vse lažje, a na njem se je tudi že videlo, da je utrujen. Ko sva prišla do table Sela, sva zopet zavila v breg po asfaltni poti.

Pot se je strmo dvignila proti večjemu hribu, z že znano pokrajino: hiše, travniki, vinogradi, drevesa, gozdovi.

Pridružil se nama je tudi dalmatinec, za katerega sva upala, da ne bo šel z nama vse do Jelenovega grebena.

Prišla sva do kmetije že kar visoko v bregu, kjer sva poklicala lastnike kmetije in jih prosila za pomoč glede psa, za katerega sva želele, da nama ne bi več sledil. Gospodinja nama je rekla, da ne pozna tega psa, ker ga ni videla na ceplenju. Na srečo so imeli na tej kmetiji očjaka, ki je odvrnil dalmatinca, da bi nadaljeval pot z nama. Enostavno se je ustavil, ne vem, ali zaradi strahu pred ovčjakom. Kam je nato šel, ne vem.

Pot se je po slabi uri hoje prevesila navzdol. Šlo je za asfaltno cesto, obdano z gostim listnatim gozdom. Videla nisva drugega kot gozda. Sploh nisva imela orientacije, koliko imava še do doline. Vedela pa sva, da se približujeva Jelenovemu grebenu nad Podčetrkom.

V vodiču sem prebral, da bova prišla do golf igrišča. A ni mi bilo čisto jasno, kako mora biti v taki divjini, tako urejen objekt kot je golf igrišče. Vendar, če je v bližini zelo razvit turistični kraj Podčetrtek, postane to bolj jasno.

Prišla sva do gostišča Amon, ki je obdano z velikim in urejenim golf igriščem. Jelenov greben sva lahko opazovala na vrhu hriba nad gostiščem. Človek bi pričakoval, da se bo pot vzpela naravnost proti Jelenovemu grebenu, a temu ni bilo tako.

E7 je zavila ob vznožju obsežnejšega hribovitega področja Rudnice za 90 stopinj v levo. Po tej ožji asfaltni cesti sva hodila okoli 2 km. Okolico je popestril že prej omenjeno golf igrišče, z urejeno travo, drugače postriženo ob zastavici in luknji, kar pomeni cilj za golfista pri tej igri.

Že vsa naveličana hoje je pot le zavila navzgor in jasno nama je bilo, da bova kmalu prispela do težko pričakovane gostilne na Jelenovem grebenu.

Zopet sva hodila navzgor, mimo osamljenih kmetij, ob katerih so se pasli konji.

Že v mraku sva šla mimo manjše in starodavne cerkve Sv. Andreja, ki jo bodo v kratkem prenovili, do gostilne na Jelenovem grebenu.

Ta gostilna je znana po Jelenih, ki se pasejo okoli te gostilne. Trgovini, kjer prodajajo različne pridelke iz okoliških kmetij: lešnike, jabolčne, hruškove krhle, jelenove salame, klobase ipd. Za naju je bila zanimiva, kjer sva tam prespala, večerjala in zajtrkovala. Prijazni lastnik oz. najemnik gostilne, pa naju je naslednji dan odpeljal tudi na avtobusno postajo v naselju Mestinje. Od tu sva se z avtobusom odpeljala v Celje.

V zgodnjih jutranjih urah sva bila s prijateljem Tonetom pripeljana s taksijem iz Rogaške Slatine na Jelenov greben nad Olimjem. Gostilna Jelenov greben je sijala v svojem sijaju osvetljena z jutranjim soncem. Zidarji so že začeli s svojim delom. Z njimi se je pogovarjal lastnik gostilne, ki sem ga spoznal že maja 2007, ko sem tu zaključil svoj pohod po E7. Pristopil sem k njemu in ga ogovoril. Potem smo izmenjali nekaj besed. Predvsem je bila zanimiva njegova informacija, da ima neka turistična organizacija za angleše tu mimo organizirano pešpot iz Brežic do Ptuja. Okoli naju se je ves čas vrtel pes pasme zlati prinašalec, za katerega je njegov lastnih hitro ugotovil, da bo šel z nama.

Ko sva naprtala nahrbtnike na ramo, namestila za pas fotoaparat, diktafon in bidon, sva se začela spuščati v dolino proti Olimju. Najprej sva poslikala jelene, ki so tu kot čreda živali v gospodarskem pomenu besede.

Kmalu je za nama pritekel zlati prinašalec, ki bi verjetno šel kar z nama, če ga ne bi njegov lastnik zaprl v svojo hišo. Kmalu sva prišla na začetek Olimja, kar je jasno govorila stavba značilne samostanske oblike in fasade v posebnih barvah. Videla se je le delno, a dovolj za orientacijo tujca v teh krajih.

Po levi stezi sva zavila na hrib Rudnica nad Podčetrtkom. Po gozdni makedamski cesti sva se vzpenjala proti Koči pri čarovnici. Ko sva prišla do koča sva bila rahlo presenečena nad domiseljnostjo lastnika in materialnim bogastvom, ki ga je razkazovala ta koča. Idealen kraj za slikanje, kar je dokazovala tudi najina vnema pri pritiskanju na fotoaparat.

Potrebno se je bilo še nekaj vzpenjati po zelo podobni poti kot na začetku. Ko sva prišla na greben sva lahko ozrla drugo dolino, posejano z hišami, veliko bolj redkimi cerkvami, gozdovi, travniki skratka pokrajino značilno za te kraje.

Sledil je spust proti Podčetrtku. Potrebno je bilo slediti povsem nove E7 markacije z rdeče rumenimi krogi. Izgledale so povsem na novo odtisnjene, narejene s polno občutka za lepe oblike in čiste barve. Tudi napisi E7 so bili narejeni šablonsko, kar je stvari dajalo dodatni čar.

Lepo je bilo stopiti v Podčetrtek, ker je bilo slutiti, da gre za turistični kraj s hoteli, termalnimi kopališči, starodavnim gradom in veliko turisti. Najprej se je na vzpetini pokazal še delno ohranjen grad Podčetrtek.

Pot je vodila naprej do hotelskih kompleksov, kjer se je Tone potrudil iti po žig v hotel Breza. Opaziti je bilo turiste, ki so užvivali v svojih počitniških dnevih.

Potrebno je bilo iti mimo mejnega prehoda s Hrvaško, odprtega bazenskega kompleksa Aqualuna, da sva se izognila prometni cesti med Podčetrtkom in Celjem.

V nadaljevanju sva pešačila proti Sv. Emi. Najprej po cesti Podčetrtek-Celje, nato sva zavila na most čez Mestinjščico, nadaljevala po vaški asfaltirani cesti najprej po ravni cesti, a kmalu se je pot pričela vzpenjati in najbolj se je vzpela tik pod cerkvijo Sv. Ema, kjer je bilo okoli 60 m resnično strmega klanca. Tone se je spraševal, kako pridejo sem gor ljudje že nekoliko v letih.

Pri cerkvi sem si prebral nekatere stvari o Sv. Emi, iz česar se je dalo razbrati, da je bila Ema v davnih časih vladarica tega področja, skrbela za revnejše prebivalstvo in cerkvene potrebe. Življenje ji ni bilo postljano z rožicami, saj je izgubila moža, otroke, a ni izgubila vero v boga.

Od te točke naprej sva pričela slediti poti za Donačko gora, a Donačka gora je bila na tem mestu očem še zelo oddaljena. Lepše je bil viden Boč, pod katerim je tudi Rogaška Slatina, do katere je bilo potrebno najprej priti. Na poti so se izmenjavale vasi kot so Vidovica, Vinec, Brestovec, travniki, gozdovi, gospodarska poslopja z rumenimi storži koruze in hoja je držala večinoma po asfaltni cesti.

Brez problemov sva prepešačila v Rogaško Slatino, ki slovi kot turistični in industrijski kraj, saj imajo tu med drugim tudi steklarno Rogaška Slatina. Tu izvira znana mineralna voda Donat, ki ima ceno v višini sadnih sokov.

Ker sva imela potrebo po pijači in potrebovala sva tudi energijo za vzpon na Donačko goro, sva poiskala trgovino z živili,kjer sva se oskrbela s temi potrebščinami. Bila je nekaj sto metrov iz puti, a “sila kola lomi” kot pravi pregovor. Ko sva se odžejala in najedla, sva odšla proti hotelu Rogaška Slatina.

Znano je, da se običajno veliko energije izgublja, ko iščemo oznake po naseljenih krajih. Bolj so modeni, težje je videti, kakšno oznako. Samo vodnik po Evropski pešpoti E7 nama je naklonil, da sva našla naslednjo orientacijsko točko, ki je bil podhod pod hotelsko stavbo.

Nato sva hodila proti vasi Spodnje Sečovo. Za to vasjo sva ozrla osamljeno goro stožčaste oblike, bolj v stilu kitajskih in nepaljskih gora, seveda veliko nižja z imenom Donačka gora. Sedaj je bila že veliko bližje kot takrat, ko sva krenila od cerkve Sv. Ema.
.
Ko sva prišla na glavno cesto za Rogatec sva zavila čez njo, se ustavila na njivi, kjer so delali domačini. Ko sva jih vprašala,kje je Rogatec, so nama pokazali povsem v drugo smer kot sva gledala Donačko goro. Kar ni nama bilo jasno, da mora v drugo smer kot je gora. Tone je imel idejo, da bi zapustil E7 in se napotil v smeri Donačka gora. To misel mu je odvrnil domačin nekaj metrov naprej, ki mu je rekel, da se najenostavneje pride na Donačko goro iz Rogatca. Tone mu je le verjel, zato sva se odpravila nazaj proti glavni cesti za Rogatec. Sprva po gozdu, nato pa sva se spustila do ceste, ki naju je pripeljala do Muzeja na prostem Rogatec. Na tem mestu sva zopet ogledala okrogle rdeče rumene oznake, ki so usmerjale proti Donački gori. Odločila sva se, da ne greva v Rogatec, ker je bila ura že okoli 4 popoldan ali več. Potrebno pa je bilo še priti do Rudijevega doma pod Donačko goro. Nisva vedela, ali ta pot omogoča hojo tudi ponoči. Kasneje sva ugotovila, da do Rudijevega doma pripelje asfaltna cesta, kar pomeni, da ta pot omogoča hojo s čelno svetilko.

Traso Rogaška Slatina-Zidani Most sem prehodil pred leti, ko sem hodil po:
– Evropski pešpoti E7 na relaciji: Krško-Rogaška Slatina-Rogatec (kliknite tukaj)
– Zasavsko planinsko pot: Bohor-Zidani most (kliknite tukaj)
– Pohod iz Brestanice-Bohor (kliknite tukaj)

Pisateljska pešpot po Sloveniji ima naslednje etape glede na zgornje etape:
6. Savinjske etape
6.3 Celje-Rogaška Slatina-Rogatec
6.4 Rogaška Slatina-Podčetrtek
6.5 Podčetrtek-Bistrica ob Sotli
7 Posavske etape
7.1 Bistrica ob Sotli-Krško
7.2 Krško-Zidani Most

Ozka dolina, po kateri teče reka Sava iz severozahoda. V njo se izliva reka Savinja, ki priteče iz severovzhoda. Dolino pa iz vseh strani obdajajo strmi hribi, poraščeni predvsem z listnatimi gozdovi. Dvigujejo se do višine okoli 1.000 m. Ni čudno, da je kraj dobil ime Zidani Most, kajti preko mostov nad Savo in Savinjo gredo vlaki proti Dobovi (Hrvaški) oziroma proti Celju, prav tako tudi avtomobili, tovornjaki, motoristi, pešci in kolesarji.
Iz Železniške postaje Zidani Most sem se odpravil po regionalni cesti Zidani Most-Celje. Že po nekaj 100 m sem zavil v strmi hrib. Najprej sem naredil nekaj korakov po kamnitih stopnicah stanovanjske hiše, nato pa zavil v desno. Dokler je šla markirana planinska pot prečno po hribu, korak ni bil preveč utrujajoč. Pri napisu: Planinska pot Zidani Most – Gornje Brezno je od 1. julija 2017 trajno zaprta, sem se obrnil naravnost v hrib. Planinska pot je bila maksimalno strma. Na določenih mestih ni bilo pravega oprijema za čevelj, da bi naredil naslednji korak. Vendar sem le dospel v bližini zaselka Doljne Brezno do nekoliko položnejšega hriba, da sem se lažje prebil do asfaltne ceste, ki me je vodila naprej do Gornjega Brezna, dalje do Straže in Lukovice. V zaselku Dolnje Brezno sem prvič opazil smerokaz za Aškrčevo pot. Na tem delu poti je bila hoja dokaj udobna, kajti prečil sem hrib, ki se končujem z vrhom Kopitnik (904 m). Izmenjeval pa se je asfalt in makadam. Občasno sem hodil skozi manjše odseke gozda. Prevladoval je odprti svet, s pogledom proti Savinji in hribi nad njo. Veliko Kozje nad Zidanim Mostom (993 m) me je spomnil na pohode po Zasavski planinski poti, na etapo od Lisce do Kala.
Ko sem prišel do zaselka Lukovica sem se usmeril proti severovzhodu, kjer je na distanci okoli 2,5 km vas Senožete, ki je znana po rojstni hiši lirika Antona Aškerca (Vir: Spominska hiša Antona Aškerca). Asfaltna cesta se je najprej rahlo spuščala proti prej omenjeni destinaciji. Šele pri zgornjih hišah Senožeč se je začela dokaj strmo spuščati proti domačiji Antona Aškerca.
Ko me je smerna tabla usmerila proti aškrčevi domačiji, sem izgubil že kar nekaj višine in nisem bil prav daleč od doline. Na začetku sem si ogledal informativno tablo o pesniku. Po nekaj korakih sem zagledal stanovanjsko hišo, za njo pa bolj arhaično hišo, za katero sem takoj vedel, da gre za hišo, zaradi katere sem se spustil iz krajev pod Kopitnikom. Že na prvi pogled je bilo vidno, da je hiša muzej na nivoju rojstnih hiš Franceta Prešerna, Simona Gregorčiča, Frana Seleškega Finžgarja, Janeza Jalna, Primoža Trubarja, Ivana Cankarja, Josipa Jurčiča … Mladenič mi je rutinsko razložil vsebino notranjosti hiše. Predstavil mi je razna orodja, npr. pripomoček za sezuvanje škornjev, masiven predmet za rezanje …, pohištvo iz časa pesnikovega življenja, črno kuhinjo, dela pisatelja, spominke, ki jih je prinesel iz svojih potovanj, nekaj kosov pesnikovih oblačil … Poudaril je, da je pesnik dobro zaslužil za časa svojega življenja. Njegova dela so bila prevedena celo v Švedščino. Sledila je hoja nazaj do zaselka Lukovica, kjer sem se začel vzpenjati proti vrhu Kopitnika. Na začetku vzpona sem hodil po gozdnem kolovozu, ki se ni preveč strmo vil proti vrhu. Kmalu pa sem prišel na območje, kjer je bil hrib zelo strm. Občutno sem mi je zmanjšala hitrost. Porabil sem kar nekaj časa, da sem prišel na greben, kjer sem vedel, da je za ta dan konec  mučenja po strminah.
Pri smerokazu Vrh se nisem odločil, da ga obiščem, z nekoliko hitrejšim korakom sem nadaljeval pot do Koče na Kopitniku (865 m). Prišel sem do idilične koče, ki so jo krasile rdeče begonije na dolgih balkonih z leseno ograjo. Tu sem se okrepčal in spregovoril nekaj besed z oskrbnikoma, ki sta bila iz vrst PD Rimske toplice kot prostovoljca. Družbo pa sta nam delale tudi dve kolesarki iz Krškega. Nadaljeval sem z udobno hojo do Doma v Gorah. Gre za pravo gostilno, ki je našla svoje mesto na območje, kjer se spustimo do vasi Krnice in dalje proti Železniški postaji v Hrastniku tik ob Savi. Kljub temu, da gre za strm hrib, ki se spušča proti Savi, ga markirana pot preči, zato kakšnih izjemnih strmin tu ni. So pa na določenih mestih debelejše plasti odpadlega listja, ki pripada bukvi. Po taki površini je korak malo manj varen. Poleg tega je potrebno z malo več energije vleči ugreznena stopala iz listja.

Po slabi uri hoje sem prišel do vasi Krnice. Tu sem se obrnil za 90 stopinj navzdol in se spustil naravnost navzdol proti Savi. Sprva sem hodil po makadamskem kolovozu. Ko sem prišel do zaselka Za Savo sem stopil na asfaltno cesto, ki mi je popeljala do regionalne ceste: Hrastnik-Zidani Most. Po nekaj sto metrih sem bil pred Železniško postajo Hrastnik. Zelo kratek čas sem šel po cesti za Hrastnik, da sem prišel do stopnic, ki so me vodile na železniško postajo.
Na pohodu je bilo kar nekaj strmih vzponov. Nas pa obdaja lepa pokrajina, pri čemer se vse zaključuje bodisi s hribi ali dolino Savinje ali Save. Na drugi strani pa zopet hribi z Velikim Kozjem in Kumom kot bolj markantnima vrhovoma. V teh krajih je živel tudi lirik Anton Aškerc v vasi Senožete. Tu je tudi začetek Kozjanskega.

France Bernik: Problem odtujenosti v Murnovi poeziji (kliknite tukaj)

Rimska Emona je pustila velik pečat tudi v današnjem prostoru (kliknite tukaj).

Prenovljen hotel na Brdu sprejel prve goste (kliknite tukaj)