Z Mihom sva etapo začela pri Napoleonovem mostu na obrobju Kobarida v bližini kampa Koren. Smerokaz Drežnica, Tolmin, Vrsno naju je usmerila proti jugovzhodu v smeri legendarne gore Krn (2224 m).

Hodila sva po regionalni cesti. Sprva naju je pot vodila rahlo navkreber skozi vasi Ladra in Smast.

Pri vasi Smast sva začela hoditi v breg. Po približno tri četrt ure sva prišla do zaselka Libušnje.

Iz Libušenj naju je čakala 45 minutna strmejša hoja do Vrsnega, pri čemer sva bila še vedno na regionalni cesti. Ker sva dobila višino, sva lahko na najini desni strani občudovala pogorje Kolovrata.

Nekoliko bolj na severozahodu je bilo v daljavi pogorje Stola v Breginjskem kotu.

Na najini desni strani pa naju je s svojo lepoto očaralo pogorje Krna in ostalih gora v njegovi okolici.

Med hojo navkreber se je na najini desni strani videla tudi cerkev Sv. Lovrenca, ki je na jugovzhodu vasi Smast. Njena lokacija je na griču. Ob cerkvi najdemo grob pesnika Simona Gregorčiča t.i. Goriškega slavčka.

Prijeten občutek je bilo zagledati krajevno tablo Vrsno, saj sva se z Mihom do vasi iz Kobarida vzpenjala vsaj 2,5 ure.

Usmerjevalne table so naju vodile do rojstne hiše pesnika Simona Gregorčiča (zaporedna številka 53 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Rojstna hiša pesnika je v obliki dvojčka.Preurejena je v muzej. Drugi del hiše pa je stanovanjski objekt. V njej živi družina sorodnika Simona Gregorčiča, ki po potrebi razkaže hišo pesnika, ki jo krasi markantna vinska trta.

Iz Vrsnega sva se odpravila proti Tolminu. Da bi se spustila do reke Soča, sva morala najprej priti do vasi Selce pod Krnom.

Tu sva zavila na betonsko cesto, ki je imela vrezane žlebove, da je nudila večje trenje vzpenjačim traktorjem v zimskem času, ko je teren zasnežen.

Malo kasneje sva na strmih, golih brežinah na najini levi strani zagledala čudovit Gregorčičev slap. Gre za daljši slap, vendar z manj obilnim curkom.

Pot naju je vodila na rob gozda, kjer sva zagledala planinsko stezo, ki se je v oblik serpentin strmo spuščala do vasi Selišče.

Iz Selišča sva po lokalni cesti hodila do večje vasi Volarje, ki je že povsem v bližini Soče.

Iz vasi Volarje je bilo potrebno še vedno hoditi po lokalni cesti za Tolmin. Pot se je v glavnem vzpenjala na levem bregu reke Soča. V bližini vasi Gabrje sva zavila proti kampu Gabrje. Tu sva se v gostinskem obratu okrepčala.

V kampu Gabrje imajo jadralni padalci pristanišče. Ves čas sva jih lahko opazovala na najini levi strani v bližnji in daljni okolici vzletišča Kobala.

Iz kampa sva se odpravila proti Tolminu. Pred sabo sva že od Volarij gledala grad na Kozlovim Robu nad Tolminom. Ker sva vedela, da leži v bližini Tolmina, nama je bilo jasno, ko prideva v njegovo bližino, tudi Tolmin ne bo daleč.

Več korakov sva naredila, bližje je bil grad. Obhodila sva ga po njegovem vznožju po jugozahodni strani. Ko sva vstopila v Tolmin, sva se usmerila proti severovzhodu, da sva prišla v center Tolmina. V hotelu Dvorec sva si zopet naročila okrepčilo.

Čakala naju je hoja proti jugovzhodu ob reki Soča do Mosta na Soči. Sočo sva prečila preko mostu, pri čemer sva pred sabo zagledala kopališče na sotočju Tolminke in Soče.

Krenila sva naprej ob Soči. Hodila sva ob regionalni cesti, ki povezuje Tolmin in Most na Soči. Večino časa sva hodila po kolesarski in pešpoti ob glavni cesti. Kratek interval sva morala hoditi tudi po regionalni cesti v območju tunela Pod Ključem.

V bližini vasi Modrej sva zavila proti Soči in hodila tik ob njeni strugi do Mosta na Soči. Na akumulacijskem jezeru sva lahko opazovala ljudi, ki so se rekreirali s pomočjo supov, čolnov na vesla, kajakov …

Na Mostu na Soči sva obiskala rojstno hišo Ivana Preglja (zaporedna številka 54 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Nekoliko višje na bregu pa je postavljen spomenik v njegovo čast pod cerkvijo Sv. Mavra.

V tej etapi se dvignemo nad reko Soče kar v znatni meri proti Vrsnemu. Imamo lepe panoramske poglede na okoliške hribe, ki se nahajajo v krogu 360 stopinj. Pod sabo pa dolino Soče. V drugem delu se zopet spustimo k Soči. Pri Mostu na Soči pa se gorski grebeni zopet približajo eden drugemu. Tu se bomo morali povzpeti na planoto Banjščice in preko doline Čepovani priti do Grgarja, kjer je bil rojen partizanski pesnik Matej Bor.

Turistični kraj Bovec, obkrožen z Julijskimi Alpami, reka Soča … so jamstvo, da bomo hodili po lepih krajih.

Z Mihom sva se iz Bovca odpravila proti reki Soči v smeri juga. Najprej sva hodila proti letališču Bovec. Letališče je takrat na sebe opozarjalo s padalci na nebu, ki so se z veliko hitrostjo približevali tlom.

V krožnem križišču pred letališčem sva za zelo kratek čas zavila proti vzhodu, nato pa sva zopet hodila proti jugu. Prečila sva Sočo pred vasjo Čezsoča, ki je turistični kraj. Opazila sva lahko številne kajake v svoji plastični, aerodinamični podobi in živih rdečih, rumenih, belih … barvah. Bodisi, da so bili na prtljažnikih avtomobilov ali prislonjeni ob stavbah. Na Soči sva opazila tudi kopalce, ki so iskali svoj počitek, rekreacijo in sončenje na prodnatih tleh, ki jih je prekinjal tok reke Soče.

Hoja sva nadaljevala proti zaselku Dolenja vas, ki je lociran zahodno od vasi Čezsoča, kajti Soča zaradi gorskih verig tu teče proti zahodu. Če pogledamo njen tok iz Trente: na začetku teče proti jugovzhodu. Ko dobi pritok Zadnjico se obrne proti jugozahodu. V Malih koritih se obrne proti zahodu. V bližini Bovca se usmeri zopet proti jugozahodu. Pri zaselku Log Čezsoški se obrne proti jugu in nadaljuje svoj tok proti jugovzhodu, pri čemer se pri Kobaridu zopet obrne povsem proti jugu.

Kar nekaj časa sva hodila po asfaltni cesti proti zahodu ob zelo strmem grebenu. Občutek sva imela, da hodiva proti severu, nazaj proti Trenti. Tu Soča ni bila vidna očem, da bi služila kot orientir. Po 10 km hoje se je na najini desni strani pojavila smaragdna Soča s svojimi prodnimi nanosi, ki so se s svojo belino bleščali v sončni svetlobi.

Na tem delu sva občudovala slap Boko, ki pada po pečinah. Voda se zbere malo nižje v strugi, ki se zlije v Sočo samo po 1 km toka.

Od zaselka Loga Čezsoškega sva hodila po makadamskih kolovozih proti Trnovem ob Soči po levem bregu.

Kasneje sva zapustila levi breg Soče in se prebijala po planinskih kolovozih do mostu, ki je bil v bližini Trnovega ob Soči.

Tam sva prečila Sočo, da sva prišla na njen desni Breg. Za mostom je bil kamp Trnovo in gostinski objekt t.i. recepcija, kjer sva se okrepčala.

V tistem trenutku se nisva zavedala, da naju čaka adrenalinska hoja ob reki Soči vse do Kobarida. Vdelana steza, ki je potekala čez drm in strm, sprva tik ob desnem bregu Soče, polna majhnih in velikih skal, z vdolbinami, v katere nikakor nisi smel stopiti, na nekaterih mestih je bila razdalja med zgornjo in spodnjo točko oziroma obratno, kar velika, da se je bilo potrebno pošteno razkoračiti, naju je uspešno vodila proti Kobaridu, kljub fizičnim naporom.

Pri mostu Prosja sva zapustila desni Breg Soče in se preselila na levi breg. Tu ni bilo hoje tik ob Soči, ampak po njenih bližnjih in daljnih bregovih. Pot se je spuščala in dvigovala. Občasno zavila po strmini globje v gozd in se vila zelo kratek čas po bolj ravnem dvigajočem in spuščajočem terenu. Pred nama sva lahko opazovala gorske grebene, ki so se pri Kobaridu približevali eden drugemu in zapirali strugo Soče.

Na počivališču, ki je bilo dvignjeno nad Soča vsaj 100 višinskih metrov ali več sva lahko opazovala kajakaše, ki so se spuščali po Soči. Izziv jim je bila brzica, ki je bila pod nama. Posamično so se spustili po njej. Se ustavili ob robu, kjer tok reke ni bil preveč močan in se obrnili nazaj proti toku in skušali veslati proti toku. Ne vem, ali so to počeli iz zabave ali za trening.

Iz počivališča sva se strmo povzpela navzgor po bregu, da sva prišla na planoto, na katero so naju vodile lesene stopnice.

Na planoti moramo biti previdni, kajti hodimo približno kilometer, potem pa moramo zaviti navzdol do struge Soče. Ta odcep bi potreboval smerokaz. Naju z Mihom je pot potegnila naprej po planoti, kar ni najbolj ugodno. Če se to zgodi, se je najboljše vrniti nekaj sto metrov nazaj in poiskati prej opisani odsek, ki je tudi na spodnji sliki.

Ko pridemo do Soče, lahko v poletnih dneh srečamo kopalce, ker je tam divje kopališče. Sledi vzpon do kampa Koren. Nato spust do Napoleonovega mostu, kjer je tudi odcep za Vrsno. Midva z Mihom sva šla do Kobarida, kjer sva se okrepčala.

Šlo je za posebno etapo, kajti vsebovala je tipično hojo ob rečni strugi, po kateri teče gorska reka Soča. Pri taki hoji se poveča adrenalin v krvi, kajti ves čas moramo biti na preži, da se ne zvijemo nogo, zdrsimo po brežini, zlomimo krhke palice za nordijsko hojo … Hoja po takem terenu je fizično utrujajoča še bolj kot po klasičnih makadamskih, asfaltnih in gozdnih stezah. Ves čas menjamo ritem vzpenjanja in spuščanja. Delamo neke vrste intervale. Ves ta napor pa poplača slikovita narava s svojimi temno zelenimi gozdovi, gorskimi verigami, skalnatimi vrhovi in smaragdno gorsko reko, ki so jo poimenoval Soča.

Štart 10. etape, v kateri bom zapustili Gorenjsko na prelazu Vršič (1612 m)lo in začel hoditi po Primorski, je bil pod vršači Julijskih Alp v Kranjski Gori: Špikom (2472 m), Prisojnikom ali Prisankom (2547 m), Razorom (2601 m) …

Cesta na Vršič me je najprej pripeljala na področje Jasne, kjer je gostinski obrat, alpsko jezero in vzpostavljena lesena infrastruktura za gibanje na območju Jasne.

Naredil sem še nekaj sto metrov, dokler nisem zavil iz asfaltne vršiške ceste v dolino Velike Pišnice v smeri juga.

Hodil sem po levem bregu Velike Pišnice vsaj 5 km. Struga Velike Pišnice je polna odloženih skal, ki jih je leta in leta odlagala voda in veliko širša kot je bilo vode v njej. Ob velikih, večdnevnih nalivih mora biti to področje v celoti zapolnjeno z vodo.

Na moji levi strani so se v nebo dvigovale špičaste skalnate gore, ki so bile nekoč morsko dno: Rušica, Vrh nad Rudo, Špik, Gamsova Špica … Ko sem se približal skalnatemu grebenu pod Prednjo glavo, ki je predvrh Prisanka na območju Malega Tamarja, sem zavil proti zahodu in prečil Veliko Pišnico.

Začel sem hoditi proti Vršiški cesti oziroma bolj točno proti Mihovemu domu (1085 m), ki je bil v tem trenutku stran slaba 2 kilometra. Hodil sem po gozdnih stezah, ki so se dokaj strmo dvigovale. Ko sem prišel do ceste za Vršič, je bil čez cesto Mihov dom.

Tu se začnejo tudi serpentine na Vršiški cesti, kar pomeni da so tu bregovi strmi. Začelo se je prečenje serpentin po pešpoti na Vršič, čeprav ima tudi le-ta serpentine, ki so pa veliko manjše od tistih največjih na Vršič. Vzpon je dokaj strm, vendar se ne hodi po največjih strminah.

Monotonost vzpenjajočih poti na Vršič je prekinila Ruska kapelica, ki je zgrajena v stilu vzhodnjaškega, lesenega stavbarstva. Gre za pravoslavno kapelico, ki je postavljena v spomin ruskim ujetnikom, ki jih je pri gradnji ceste na Vršič zasul plaz.

Ko sem po označbah serpentin razbral, da sem na višini 1400 m, kasneje na 1500 m, sem vedel, da se približujem Erjavčevi koči (1525 m).

Okoli Erjavčeve koče se je pasel trop ovac. Hodile so po cesti, po stezah je bilo polno njihovih iztrebkov v bližnji in daljni okolici.

Kmalu po Erjavčevi koči sem iz Vršiške ceste dobesedno zavil v ruševje, kjer je potekala pot do vrha prelaza Vršič.

Nekako mi je uspelo, da sem se na večih mestih splazil pod ruševjem in na moje veselje ugledal prelaz Vršič (1625 m), kjer je bila gneča, ki so jo povzročali hodeči ljudje in vozeči avtomobili. Na tem prelazu zapustimo Gorenjsko (občino Kranjsko Goro) in vstopimo na Goriško (občino Bovec).

Okrepčal sem se v Tičarjevem domu.

Sledil je spust h Koči pri izviru Soče, ki je na območju Gorenje Trente. Sprva sem nekaj sto metrov hodil po cesti za Bovec, nato pa so me oznake Alpe Adria Trail in napis na cesti usmerila na gozdno stezo.

Na začetku se pot ni preveč strmo spuščala proti dolini.

Po kakšni uri huje, ko sem prišel do potoka Limerica, ki se izliva v Sočo, ko priteče do ceste za Vršič, je postala pot strmo spuščajoča.

Dospel sem do skale, ki je imela pritrjeno kovinsko skrinjico, v kateri je bil žig, za katerega nisem mogel ugotoviti, čemu služi.

Sledil je najbolj strm del tega spusta, ki se je zaključil pri Koči pri izviru Soče.

Pri koči je bilo veliko obiskovalcev, ki so se vzpenjali in spuščali k izviru Soče. Hodili so po urejeni planinski stezi, ki se na koncu konča s klini in jeklenicami. V zadnjem delu gre za zelo zahtevno planinsko pot.

V tej etapi sem zarisali še pot do cesta za na Vršič. V naslednji etapi bomo hodili od Gorenje Trente do Bovca. Ker sem to pot prehodil pred nekaj leti, bo na spletni strani ta opis. Hodi se po Soški poti. 10. etapa je edina Alpska etapa na Slovenski pisateljski poti. Sestavljena je iz planinskih stez in kolovozov, pogledov na visoke gore in pečine, gorskih rek in potokov, planinskih koč, planincev …

8. etapo sem začel na Bledu v bližini penziona Mlino, ki leži v vasi Mlino.  Odpravil sem se po Mlinski cesti mimo hiše, v kateri je nekoč prebival pisatelj in kipar Tone Svetina in dalje do centra vasi. Gre za turistično vas, kjer je vse je podrejeno turizmu: turistični apartmaji, lične hiše, urejena okolica, informativne table, ponudba medu …

Iz vasi Mlino sem stopil na Mlinsko polje, ki ga na zahodu obdaja Jelovica, ki leži že za Savo Bohinjko.  Na jugu je Ribenska gora (587 m), na severu Straža (635 m) in Dobra gora (620 m), na jugozahodu se dvigujeta Kozarca (557 m) in Obroč (510 m). Imamo pa tudi lep pogled na Babji zob in Pokljuko.

Po približno 30 minut hoje sem prispel v Selo pri Bledu. Tudi tu si lahko najdemo apartmantsko oziroma hotelsko ponudbo.

Pot sem nadaljeval proti Ribnem, pri čemer nisem šel skozi center vasi, ampak sem ga zaobšel po njegovih severnih obronkih.

Zopet sem bil na travnikih in poljih in sem se bližal arhaični kmečki vasi Bodešče.

Ko sem prišel v Bodešče, mi je bilo logično po instinktu, da bi zavil proti severu, vendar prava smer je bila proti jugu, kjer je struga Save Bohinjke. Spustil sem se do reke, nekaj časa sem hodil po njenem levem bregu, nato pa prišel do Bodeškega mostu, kjer sem zapustil levi breg in se preselil na desnega.

Tu me je čakala široka, utrjena makadamska cesta proti Lancovem.

Ves čas sem hodil ob Savi Bohinjki, ki je prijetne zelene barve in se počasi pomika proti sotočju Save Bohinjke in Save Dolinke, kar se zgodi pri Lancovem.

Pri Lancovem se je makadamska cesta spremenila v asfaltno. Natura camp Gea v Lancovem me je spomnil, da sem v turističnih krajih. Tudi domačini so si zgradili nenavadno športno površino za Gorenjsko: balinišče. Občudoval sem tudi stanovanjsko hišo, ki je bila zgrajena po principu predalčne lesene gradnje, ki je značilna za Nemčijo, Veliko Britanijo … Pri nas pa je redka. Okupator je med drugo svetovno vojno v teh krajih povzročil kar nekaj žrtev med prebivalstvom, o čemer je pričal partizanski spomeniki o padlih borcih.

Za krajši čas sem stopil na regionalno cesto: Radovljica-Kropa, prečil preko mostu že združeno Savo, ki je kar naenkrat postala velika reka.

Tu sem moral nadaljevati pot proti staremu delu Radovljice po udobni stezi, ki se je kmalu spremenila v lokalno cesto in je tekla po levem bregu Save. Na svoji desni strani sem lahko iz letalskega pogleda opazoval zelene travnike, svetlo rjava žitna polja …, kar se je zaključevalo s skoraj navpičnimi brežinami z gozdovi poraščene Jelovice, ki se je dvigovala vse do višine 1400 m.

Na vrhu brega sem prišel do železniške postaje v Radovljici. Z viška sem na postaji lahko opazoval dva mlada zaljubljenca, dekleti, pri čemer je bila ena zaposlena s prebiranjem mobilnega telefona …

Prihod v staro mestno jedro Radovljice se je zaključil z zelo strmim kratkim vzponom po asfaltni cesti.

Na severozahodnem delu starega mestnega jedra me je čakala hiša, v kateri se je rodil Anton Linhart, zgodovinar in dramatik (zaporedna številka 44 v knjigi Slovenska pisateljska pot), ki se je stiskala v ozki mestni ulici.

Pot sem nadaljeval proti Thurnovi graščini in cerkvi sv. Petra, kjer je spomenik Ivana Hribovška (zaporedna številka 45 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Iz mestnega središča Radovljice me je pot vodila proti vasem pod Stolom, ki so v občini Žirovnica. Tu sem obiskal kar nekaj rojstnih hiš slovenskih pisateljev in pesnikov: Janeza Jalna v Rodinah, Frana Seleškega Finžgarja v Doslovčah, Franceta Prešerna v Vrbi in Matija Čopa v Žirovnici. Vsi ti pisatelji, katerim so pridružili tudi čebelarja Antona Janša imajo skupne doprsne kipe pred osnovno šolo v Zabreznici.

Potreboval sem vsaj 45 minut hoje, da sem prišel na skrajno severno točko Radovljice, kjer sem se usmeril proti severovzhodu.

Bolj točno proti Novi vas, ki je prvi zaselek v sklopu vasi: Zapuže, Zgoša in Begunje. Hodil sem po lokalni cesti: Begunje-Radovljica. Cesta je bila dokaj prometna. Pogosto so mimo mene vozili avtomobili, motoristi, kolesarji …

V Novi vasi sem zavih proti severozahodu za zelo kratek čas. Sledil je krajši odsek hoje po poljskem kolovozu, ki je potekal proti severovzhodu.

Po 20 minutah hoje sem prišel do široke utrjene makadamske ceste, ki je peljala proti Jesenicam v smeri severozahoda.

Ko sem prišel v bližino vasi Rodine, sem zavil proti severozahodu. Začel sem se približevati zadnjemu grebenu Kamniško Savinjskih Alp, če gledamo iz vzhoda na zahod, kjer je ena izmed markantnih točk cerkev sv. Petra na istoimenskem hribu. V ozadju pa lahko opazujemo Roblekov dom. V Rodinah se je rodil pisatelj Janez Jalen (zaporedna številka 47 v knjigi Slovenska pisateljska pot), ki ima rojstno hišo, po domače Pri Mežnarju, urejeno v spominski muzej. Za to hišo pa se dviguje cerkev sv. Klemena, ki je bila nekoč farna cerkev za to področje. V njej sta bila krščena tudi France Prešeren in Matija Čop.

Iz Rodin sem pot nadaljeval skozi vas Smokuč. Naslednja vas je bila Doslovče, kjer je tik pod strminami Gosjaka (884 m) in Golovca (996 m) rojstna hiša pisatelja Frana Seleškega Finžgarja (številka 48 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Po zaslugi TD Žirovnica in etnologa Janeza Bogataja, ki je v sorodu s pisateljem, je hiša preurejena v kvalitetni muzej s pritiklinami kot so senik, zunanji prostor z mizami ter klopcami …

Čez travnike in polja sem se odpravil proti Vrbi, ki je pomaknjena bolj jugozahodno od Doslovč.

Potreboval sem vsaj 30 minut hoje iz Doslovč, da sem stopil pred cerkev sv. Marka v Vrbi. Tu je doprsni kip Prešernovega sorodnika in prvega ljubljanskega nadškofa Antona Vovka.

Ko sem stopil na lokalno cesto, sem pred sabo imel zelo urejen Prešernov spominski kompleks, ki je bil sestavljen iz parka z doprsnim kipom pesnika Franceta Prešerna (zaporedna številka 46 v knjigi Slovenska pisateljska pot), parkirišča in rojstne hiše Franceta Prešerna, ki je spremenjena v muzej.

Tu imamo nad parkirščem  tudi informativno tablo o Slovenski pisateljski poti.

Iz Vrbe sem pot nadaljeval proti Žirovnici mimo že prej omenjene osnovne šole v Zabreznici. Smerokazi so me uspešno vodili do rojstne hiše bibliotekarja Matije Čopa (zaporedna številka 49 v knjigi Slovenska pisateljska pot), ki je pomembno vplival na kvaliteto pisanja Franceta Prešerna.

Čakal me je še zadnji del poti skozi preostanek Žirovnice, Most do Jesenic. Pod Mostami se je dolina zelo zožala. Na desni strani so bila strma pobočja Stola. Na levi strani pa struga reke Save Dolinke.

Ves čas na poti do Železniške postaje Jesenice srečujemo smerokaze za pohodniško pot Julijano. Tak smerokaz je tudi na koncu naselja Moste, ko prečimo regionalno cesto: Kranj-Jesenice in krenemo mimo hidroelektrarne Moste proti Blejski Dobravi, ki pa je že v bližini Jesenic.

Hidroelektrarna Moste, do katere prispemo po 5 minutah hoje po asfaltni cesti, ki se zlagoma spušča proti Savi, je mogočen, nenavaden objekt, ki služi svojemu namenu. To je proizvajanju električne energije, s pomočjo turbin, ki jih poganja strm padec vode.

V nadaljevanju nas je čakal najdaljši in najbolj strm klanec na delu poti od Žirovnice do Jesenic. Pa še ta, ki je bil makadamska cesta, ni bil daljši od 400 m z naklonom okoli 12 %.

Sledila je hoja po makadamski cesti mimo polj, travnikov in mejnic med Mostami in Jesenicami, vštevši tudi bližnja naselja kot so Blejska Dobrava, Lipce … Tu smo lahko opazovali vrhove Karavank kot so: Stol (2232 m), Golica (1835 m), Dovška baba (1891 m) …, naselja v Karavankah kot so arheološko najdišče Ajdna (1064 m), Javorniški rovt (962 m). Na zahodni strani se je strmo dvigovala Mežakla (1348 m), ki ima začetek pri Zgornjih Gorjah in zaključek v Mojstrani.

Po dobri ure hoje smo dospel do vzhodnega obrobja Blejske Dobrave. Gre za srednje veliko naselje, pri čemer so hiše zgnetene dokaj skupaj. Iz daljave izstopata cerkev in manjši stanovanjski blok.

Pri večji tovarni Sumit na Blejski Dobravi (izdelujejo avtomobilske dele) smo zavili za 90 stopinj proti severovzhodu, pri čemer smo hodili po asfaltni cesti. Udobna cesta nas je po 20 minutah hoje pripeljala v manjše naselje Lipce. Kraj ima kar pravo ime, kajti na poti sem videl večje število lip. Mimo teh krajev drvijo številni avtomobili, tovornjaki, motorji …, saj gre tu mimo avtocesta proti Avstriji.

Na vzhodu pa je bila v tem delu že vidna jeseniška železarna na Slovenskih Javornikih (del Jesenic). Ogromne temno rjave stavbe, so skozi dimnike spuščale bel dim.

V Slovenski Javornik smo vstopili po mostu, ki je bil zgrajen nad Savo Dolinko.

Iz Ceste Janeza Finžgarja zavijemo na Dobravsko ulico, da gremo mimo rojstne hiše literata Pavleta Zidarja. Ko sem zagledal hišo, v katero je bila vgrajena spominska tabla z vsebino: V tej hiši se je rodil 6. 11. 1932 književnik Zdravko Slamnik Pavle Zidar …, sem vedel da sem našel rojstno hišo Pavleta Zidarja (zaporedna številka 50 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Pot sem nadaljeval do jeseniške glavne ceste (Cesta Borisa Kidriča & Cesta Železarjev), ki je bila od rojstne hiše Staneta Zidarja oddaljena le nekaj minut. Hodil sem samo še do avtobusne postaje Senožeti. Od tu sem se z avtobusom odpeljal do Naklega.

Etapo sem začel v Bohinjski Bistrici pred OŠ Janeza Mencingerja. Pot me je vodila po regionalni cesti: Bohinjska Bistrica-Bled mimo Petrolovega bencinskega servisa do odcepa ceste za Srednjo vas, Jereko in Pokljuko, kar se zgodi v zaselku Bitnje.Po asfaltni cesti, po kateri je občasno pripeljal kakšen avto, pritekel tekač oziroma prikolesaril kolesar, sem se povzpel do vasice Jereka. Na začetku je mimo mene žuborel potok Jereka. Opazil sem, da se je v obliki slapu v njega zlival potok iz zahodne smeri. Po 15 minutah hoje sem zavil v vas Jereka in se po njenih brežinah in asfaltnih poteh vzpenjal v hrib, ki se vzpenja proti vrhu Pokljuke.Ko sem zaključil hojo skozi vas, sem zopet stopil na lokalno cesto za Pokljuko. Ko se ozrem nazaj, verjetno zaradi človeških glasov, zagledam za sabo večjo skupino ljudi. Sklepal sem, da je šlo za Slovensko vojsko. Naredil sem nekaj korakov, se zopet ozrl nazaj in na moje začudenje ni bilo nobenih ljudi več za mano. Očitno so zavili desno na drugo pot.V nadaljevanju sem se vzpel do Sp. Podjelja, Podjelja in Zg. Podjelja. Šlo je za zaselke, ki so nastali ob cesti. Sestavljale so jih stanovanjske hiše, kmetije, kmečki turizmi in vikendi. Izstopali so manjša cerkvica, planinski pašniki in lepi panoramski pogledi predvsem na Bohinjsko Bistrico, Koblo, gore okoli Vogla, Jelovico …V Zg. Podjelju se je cesta obrnila proti vzhodu. Pred tem je ves čas tekla proti severovzhodu. Tu je bilo poseljeno območje predvsem z vikendi. Na hišnih tablicah je bil napis Koprivnik, čeprav je vas Koprivnik v Bohinju vsaj dober kilometer nižje v dolini.Ko se je začela pot sprva položno in kasneje bolj strmo vzpenjati proti Sp. Goreljeku, Goreljeku in Zg. Goreljeku, se je zopet obrnila proti severovzhodu, kasneje pa proti severu oziroma severozahodu, dokler nisem prispel na Pokljuško planoto.Tu sem takoj zavil na makadamsko cesto, ki je bila označena s knafeljčevimi markacijami. Potekala je v smeri severovzhoda proti Bledu. Kasneje se je pot spremenila v gozdni kolovoz, ki so ga obdajale značilne pokljuške smreke. Smreke so tu avtohtona vrsta in niso posejane kot po številnih slovenskih  krajih. Na nekaterih mestih sem moral obiti blato in stoječo vodo, ki je bila rezultat nočnega deževja.Ko sem stopil na asfaltno cesto, ki pride iz doline prav tako iz prej omenjene vasi Jereka preko Koprivnika in Gorjuš, sem naredil nekaj korakov po cesti proti severu in kmalu zavil na gozdni kolovoz, ki mi je peljal mimo šotnih barij do Grajske planine. Opazoval sem lahko večje travnate površine, namočene z vodo, ki so bile večinoma poraščene z ruševjem. Tudi pot je bila na nekaterih mestih poplavljena z vodo. Na teh mestih je nastalo blato. Človek je naredil steze okoli teh mokrišč po gozdnih predelih, da se je izognil vodi na stezi. Na vsaj enem mestu so bili v zemljo položeni leseni valji, da si lahko stopil na njih in s tem preprečil mokre čevlje. Slaba 2 kilometra sem hodil po prej opisanem neudobnem terenu, dokler se ni pred mano pojavila Grajska planina.

Za Grajsko planino sem se vzpel v strm breg po neizraziti stezi, ki je bila označena s knafeljčevimi markacijami.Strmina do Rečiške planine je nekoliko popustila. Nekateri predeli so bili skoraj ravni. Manjši del poti je bil zelo zaraščen z rastlinjem. Do Rečiške planine sem potreboval slabe pol ure hoje. Iz Rečiške planine me je čakal strm vzpon, pri čemer sem se dvignil v bližino vrha brez imena, ki leži na nadmorski višini 1331 m. Na ta vrh sem se vzpenjal vsaj 20  minut.Sledil je strm spust proti Berjanci, kjer so ostanki nekdanje zgornje smučarske postaje Berjanca, ki je bilo na Zatrniku najdaljša smučarska proga.Sledil je spust proti Rčitnim. Trajal je okoli 45 minut. Hodil sem po gozdnih kolovozih in stezah, ki so bile na nekaterih mestih dokaj strme. Ponekod so bile povsem poraščene s posebno gosto, čvrsto travo in ostalim rastlinjem.Prijetno je bilo stopiti na planino Rčitno, kajti bila je sinonim za bolj udobno hojo proti kampu Zaka. Lepa okolica, kateri so bili vikendi dodana vrednost, je človeku dajala pozitivno energijo. Iz Rčitna sem hodil po udobni makadamski cesti, ki se je ves čas spuščala pod različnimi nakloni. Vsaj 1 uro sem hodil do odcepa, kjer sem zavil za 90 stopinj proti jugu. V tej smeri sem hodil okoli 15 minut, dokler nisem zopet zavil proti vzhodu. V tem predelu sem delno hodil po strugi manjšega potoka, ki je bil vlažen in blaten. Ko sem pustil za sabo ta del, sem stopil na bolj udoben kolovoz in kasneje na makadamsko cesto, ki me je ob kampu Zaka pripeljala na kopališče v Zako, kjer so bili številni kopalci. Bili so v vodi ali uživali na kopnem.Sledil je še zadnji del poti, ki je potekala ob jezeru do Mlina, kjer je doprsni kip pisatelja in kiparja Toneta Svetine na pročelju Mercatorjevega marketa ob cesti Bled-Bohinj in nekoliko v ulico pomaknjena  njegova hiša (zaporedna številka 43 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Pot mi je nudila lepe poglede na blejsko cerkev, grad in jezero. Šel sem pa tudi mimo razkošne in lične Vile Bled, ki je bila nekoč Titova rezedenca. Na tem območju pa nase opozarja gostišče Mlino z okrasto barvo fasade, kjer strežejo dobro hrano.Pohod mi bo ostal v spominu po lepih panoramskih pogledih na Bohinjsko Bistrico in okoliške vršace, ličnih vikendih, lepih planinah, pokljuškem šotnem barju in prečudovitem julijskem Bledu s cerkvijo in gradom kot prvima izbirama.

A Gastronomske regije Slovenije (kliknite za PDF spodnje slike tukaj)

B Gastronomske regije Slovenije & Slovenska pisateljska pot (kliknite za večjo sliko tukaj & kliknite za PDF tukaj)

C Statistične regije Slovenije

D Kohezijske regije, statistične regije in občine (kliknite za podatke o statističnih regijah Slovenije tukaj & kliknite za podrobne podatke o občinah tukaj &  kliknite za šifrant občin tukaj & kliknite za večjo sliko tukaj)

Gostilne v Kranju in njegovi okolici na Pisateljski pešpoti po slovenskih pokrajinah (kliknite tukaj) -> Zadolžitev (kliknite tukaj)

Več znanja za več turizma 2021: Moj kraj moj chef (video spoti) (kliknite tukaj)

Več znanja za več turizma – utrip na spletni tržnici 2021 (kliknite tukaj)

16 Gorenjska

16.1 Sirovi štruklji v gostilni Na Vidmu, Poljane

16.2 Puranji dunajski zrezek s pomfrijem, mešano solato v gostilni Na Vidmu, Poljane

16.3 Ajdovi krapi, Mlino Bled
16.4 Postrv, Mlino Bled
16.5 Piščančji zrezek s pomfrijem, mešana solata, Mlino Bled
16.6 Gobova juha, Gostilna Slavka, Podbrezje
16.7 Juha z ješprenčkom (gostilna Pri Martinu, Kranjska Gora)
16.8 Kranjska klobasa z gorčico (gostilna Pri Martinu, Kranjska Gora)
16.9 Kremšnita z dvema slojema (gostilna Pri Martinu, Kranjska Gora)16.10 Praženi krompir (gostilna Pri Martinu, Kranjska Gora)16.11 Ajdove žgance s kislim zeljem (Tičarjev dom na Vršiču)

16.12 Porcija pečenega vola

18 Dolina Soče (Goriška)

 18.1 Jota s suhim mesom (Koča pri izviru Soče)
18.2 Kobariški štruklji (Picerija Fedrig, Kobarid)
18.3 Zelenjavna juha (Hotel Dvorec, Tolmin)
18.4 Idrijski žlikrofi (Hotel Dvorec, Tolmin)
18.5 Soška postrv (Hotel Dvorec, Tolmin)
18.6 Mesni narezek (Hotel Dvorec, Tolmin)
18.7 Frika (DS camping, Lohke, Banjščica)

18.8 Mesni narezek (DS camping, Lohke, Banjščica)
18.9 Jajca na oko na svinjski masti z ocvirki (DS camping, Lohke, Banjščica)

3 Prekmurje (Pomurje)

3.1 Kruh iz krušne peči, Picerija Zvezda Beltinci

3.2 Bograč, Picerija Zvezda Beltinci

11 Maribor, Pohorje, Dravska dolina, Kozjak (Podravje, Koroška)

11.1 Gobova juha, gostišče Golob, Bukovec, Zgornja Polskava

11.2 Kalamari na žaru, gostišče Golob, Zgornja Polskava

11.3 Pomfri, gostišče Golob, Zgornja Polskava

11.4 Mešana solata, gostišče Golob, Zgornja Polskava

11.5 Panakota, gostišče Golob, Zgornja Polskava

11.6 Goveja juha, hotel Leonardo, Slovenska Bistrica

11.7 Telečji zrezek z lisičkami in sirovimi štruklji, hotel Leonardo, Slovenska Bistrica

11.8 Štrudelj z borovnicami, hotel Leonardo, Slovenska Bistrica

11.9 Bograč

9. Osrednjeslovenska pokrajina 

9.1 Teletina Vodnikove babice s praženim krompirjem (Gostilna Pri Vodniku, Ljubljana)

9.2 Radič s krompirjem in ocvirki (Gostilna Pri Vodniku, Ljubljana)

Puranji dunajski zrezek, Restavracija Sole, Ljubljana

Mešana solata, Restavracija Sole, Ljubljana

Vasi pod Jelovico so se začele prebujati v julijskem jutru 2020. V zgodnjem jutru sem izstopil v Lipnici iz avtobusa, ki me je pripeljal iz Radovljice. Sledila je krajša priprava za pohod, čemur je sledil vzpon na Vodiško planino. Nekaj korakov sem naredil po cesti: Kropa-Radovlica, nato pa sem zavil v breg po poti, ki je peljala do bližnje kmetije Miklavževec.Tik za kmetijo so me povsem nove, knafeljčeve markacije usmerile na gozdni kolovoz, ki je bil pokrit z večjim ali manjšim kamenjem oziroma skalami.  Po nekaj sto metrih je ta material izginil. Začel sem hoditi po udobni planinski stezi, ki je bila ponekod bolj oziroma manj strma.Nekoliko višje v strmini, se je pridružila makadamski cesti, ki se je v obliki serpentin vila po pobočju in to vseskozi od Miklavževca. Ta makadamska cest ne gre do vrha Vodiške planine, ampak se konča nekje na sredini brega. Na območju Raca je planinska steza, potem ko je prečila makadamsko, imela svojo smer v strmo, prepadno pobočje. Le s težavo sem sledil poti in kmalu dosegel lepšo stezo, ki je bila bočno vrezana v breg. Pri tem so mi pomagale kvalitetne, knafeljčeve markacije.Sledi vzpenjanje še čez področje Plankarije, kjer se gozdni kolovoz oziroma planinska steza udobno vzpenjata.Ko pridemo na greben, stopimo na planinsko stezo, ki pride iz Krope. Značilnost tega dela so kamniti možici, ki nam kažejo pot poleg knafeljčevih markacij. Po pol ure hoje pridemo do travnikov, ki se odprejo za gozdom. V ozadju pa lahko že ozremo Partizanski dom na Vodiški planini. Tu nas sprejme prijazno gostinsko osebje pod vodstvom Hedvike Kardoš iz Bohinjske Bistrice. Poleg pijače in drugih jedi ponujajo 15 vrst različnih štrukljev.Iz Vodiške planine je pomembno, da gremo v pravilno smer. Hodimo proti zahodu, kar pomeni da gremo za kočo in po makadamski cesti, ki poteka vzdolž doma. Usmerimo se proti Selški planini in gozdni koči Rovtarici. Po makadamski cesti se ves čas rahlo vzpenjamo. Okoli nas je kraški svet z ogromnimi vrtačami, listnati in iglasti gozd …Dobre 2 uri potrebujemo, da zagledamo Selško planino, ki se nahaja na severni strani naše poti.Še malo naprej je Rovtarica. Tu so svoje bivališče našli gozdarji. Malo naprej pridemo na regionalno cesto: Bohinjska Bistrica-Škofja Loka, ki je sprva makadamska, če gre za smer Bohinjska Bistrica.Od tu bomo potrebovali vsaj 2 uri, da bomo prišli do dela, kjer je ta cesta asfaltirana. To se zgodi pri Bitenjski planini. Malo naprej se tudi odcepi pot proti Soriški planini. Na tem delu lahko že občudujemo Julijska Alpe s Triglavom na čelu, Pokljuko, hribe v okolici Vogla in Koble …Tu postane asfaltna cesta, ki pride iz Bohinjske Bistrice zelo prometna. Ves čas mimo nas brnijo avtomobili, številni motorji in bolj redki so kolesarji. Tu se pot začenja izraziteje spuščati. Ko pridemo do prometnega znaka 12 % spust, se proti vasi Nemški rovt strmo spustimo. Ta spust traja vsaj 3 km, da pridemo do prvih hiš Nemškega rovta.Nemški rovt je prava bohinjska vasica s cerkvijo, gorenjskimi hišami in gostilno Resje. Je nekaj sto višinskih metrov dvignjen nad Bohinjsko Bistrico.Iz vasi Nemški rovt se najprej po  makadamski cest, nato pa po gozdni stezi spustimo do Bohinjske Bistrice. Tu srečamo tudi smerokaze za pohodniško pot Julijana trail.V Bohinjski Bistrici obiščemo OŠ Janeza Mencingerja , kjer je spomenik pistatelju (zaporedna številka 42 v knjigi Slovenska pisateljska pot).6. etapa po Gorenjski poteka pretežno po nenaseljenih predelih Jelovice in Bohinja. Posebno po Jelovici hodimo po značilnem kraškem svetu. Monotonost cest razbijajo pogledi na Julijske Alpe, Karavanke in Pokljuko, ki jih lahko občudujemo v vseh lepotah med drevesi. Prvič sem opazoval gozdni stroj, ki je hkrati podiral drevje, ga očistil vej in narezal na potrebno dolžino. Na koncu jih je zlagal v skladovnico.

 

 

 

 

To etapo sva z Mihom začela na sv. Tomažu, kjer nase opozarja cerkev sv. Tomaža  na hribčku, ki je nekaj sto metrov nad zaselkom. Iz sv. Tomaža so lepi pogledi na Lubnik, Mladi in Starih Vrh, Blegoš, na greben, kjer imamo Križno goro, Planico, Čepulje, Jošt, Šmarjetno goro …, Selško dolino … Po asfaltni cesti sva se spustila do vasi Praprotno, ki je ob regionalni cesti: Škofja Loka-Železniki. Med spustom v dolino sva lahko videla: zbiralnik vode, potoček, skladišče peska za posipavanje ceste, kapelico v Praprotnem …

Potem, ko sva prečila prej omenjeno regionalno cesto, kjer sva hodila mimo Selške Sore,  sva se začela vzpenjati po markirani stezi v strm hrib, ki leži na severni strani Praprotna. Ko sva po 30 minutah strmega vzpenjanja prišli do travišča, ki se je višje končal s kolovozom za Križno goro, sva po njem hodila nekaj deset minut, da sva prišla do zaselka Križna gora. Tu se lahko okrepčamo in morebiti tudi prenočimo v gostilni pri Boštjanu.

Tu sva zavila proti severozahodu, kajti po grebenu sva želela priti do cerkve sv. Nadangela Gabrijela nad Lavtarskim vrhom oziroma nad Planico. Med potjo je težko spregledati MIK Mizarstvo Damijan Kržišnik, brežine porasle s travo med Križno goro in Planico. Deležni smo lepih panoramskih pogledov, če poudarimo npr. na Praprotno …

Iz cerkve sv. Nadangela Gabrijela sva se spustila po strmem hribu do zaselka Planica. Tu je še ena okrepčevalna točka, znani kmečki turizem na Planici, ki nosi ime Pr’ Brčnk.

Iz Planice naju je vodila lokalna cesta: Planica-Kranj ali Planica-Selca do Čepulj. Zaselek z nekaj hišami se nahaja na prelazu, ki nas lahko odpelje, če gremo na vzhod do Kranja oziroma če gremo na zahod do Železnikov.

Midva sva za kratek čas zavila proti Kranju, vendar naju je kmalu smerokaz usmeril na markirano stezo proti sv. Joštu. Le-ta predstavlja vrh nad Kranjem s cerkvijo sv. Jošta, kamor se zgrinja vsak dan veliko pohodnikov bodisi iz Stražišča, Rakovice, Besnice, Čepulj … Midva sva že vse od Planice sledila markacijam vzhodne veje Jakobove poti v Sloveniji, ki je zgledno označena z rumenimi puščicami, jakobovimi školjkami, smerokazi …

Planinska steza se na začetku strmo vzpne iz lokalne ceste: Čepulje-Kranj, vendar že po nekaj korakih strmina popusti in v nadaljevanju hodimo po ne preveč strmi, udobni stezi do odcepa, kjer se začnemo spuščati proti Zgornji Besnici.

Vsaj 1 uro sva se spuščala proti Zgornji Besnici. Najprej je pot potekala po ne preveč strmem kolovozu, v nadaljevanju se je kolovoz spremenil v gozdno stezo in tudi naklon se je močno povečal. Stezo so prekrivale izbočene debelejše in tanjše korenine, manjši kamni …

Po kar napornem spustu sva prišla do makadamske ceste pri ribniku nad Zgornjo Besnico. Pot sva samo prečkala in nadaljevala hojo po gozdni stezi. Po nekaj deset minutni hoji    sva prišla do brega, kjer je bil pred časom na delu vetrolom, kajti izruvana debla so ležala po tleh. Nekatera so bila že obžagana s strani  ljudi. Ko sva se po stezi povzpela na vrh, se je pred nama pojavil vikend, malo naprej pa tudi stanovanjske hiše. Bila sva na zahodni strani Zgornje Besnice.

Ko sva zapustila to področje, sva se mimo stanovanjske hiše po gozdni poti spustila na rob gozda. Nad sabo sva videla travišča na zahodni strani Zgornje Besnice, ki so se končali s cerkvijo in hišami Zgornje Besnice.

Tu je bila Jakobova pot markirana čez vzpenjajoče  travnike pri Zgornji Besnici. S pomočjo visoke trave, ki je bila na ozkem odseku potlačena, sva lahko ugotovila, da so tu že hodili ljudje.

Povzpela sva se do cerkve sv. Tilena in pokopališča v Zgornji Besnici.

Od tu sva nadaljevala pot do lokalne ceste: Kranj-Podblica. Ko sva prečila cesto, sva prišla do hiše, kjer naju je rumena puščica Jakobove poti tik pred hišo usmerila desno v gozd. V vstopu v gozd sva stopila na lesene stopnice z leseno ograjo, ki so naju popeljale po zelo strmi brežini po bregu navzdol. Sklepala sva, da je bila ta infrastruktura zgrajena, da bi lahko zainteresirani ljudje prišli do sedaj že zapuščene železniške postaje Besnica na progi: Jesenice-Kranj.

Udobna steza, ki je bila na nekaterih mestih poraščena z visokim rastlinjem, naju je pripeljala do razpadajoče stavbe, ki je bila nekoč del železniške postaje Besnica.

Tu sva hodila ob progi po okoli 50 cm širokih ploščah z logotipom Slovenskih železnic proti Podnartu.

Ko so se končale te plošče, sva stopila na makadamska cesto. Po 45 minutni hoji sva dospela do vasi Osviše nad Podnartom.

Iz Osviš sva dospela do regionalne ceste: Kropa-Kranj. Tu sva bila že v Podnartu. Po regionalni cesti sva se odpravila proti središču Podnarta, kjer je gostilna Joštov hram, most čez reko Savo … Prečila sva Savo čez most in dospela v občino Naklo, na kar naju je opozarjala tabla z znakom občine, ki vsebuje ključe sv. Petra, kajti v Naklem je cerkev sv. Petra.

Bila sva  v zaselku Gobovci. Hodila sva v smeri vzhoda in kmalu sva se začenjala vzpenjati proti križišču za Radovljico oziroma Kranj. Tu sva samo prečila cesto in se po peščenem oziroma ilovnatem kolovozu odpravila do vrha hriba, kjer se nahajata vasi: Podbrezje in Podtabor. Ko sva prišla do regionalne ceste: Tržič-Podbrezje sva šla nekaj sto metrov po njej v smeri Tržiča, nato pa zavila na poljski kolovoz, ki naju je odpeljal do cerkve sv. Jakoba v Podbrezjah. Na severni strani cerkve se nahajajo doprsni kipi pisatelja Karla Mauserja (1918-1977) (št. 41 v knjigi Slovenska pisateljska poto), pisateljice Mimi Malenšek (1919-2015), kiparja Petra Žiwobskega (1730-), slikarke Ivane Kobilice (1861-1926), ki so bivali v Podbrezjah.

Po isti poti sva se vrnila nazaj v Podnart. Iz Podnarta pa sva krenila po regionalni cesti do Lipnice pri Kropi. Gre za cesto, na kateri skoraj vsako minuto pripelje avto, redkeje kolesarji. Iz Podnarta do Lipnice sva potrebovala več kot 1 uro hoje.

Gre za slikovito etapo, ki poteka po Škofjeloškem hribovju, grebenu, kjer so Križna gora, Planica, Čepulje, sv. Jošt … Deležni smo lepih panoramskih pogledov proti Ljubljanski kotlini, Selški dolini,  Ratitovcu, Blegošu … Pot poteka tekoče, vendar se kar fizično izčrpamo, da pridemo do Lipnice pri Kropi. Zanimiv, vendar fizično naporen je tudi obojesmerni sprehod iz Podnarta do Podbrezij, kjer je spomenik pisatelja Karla Mauserja.