Spodnja Polskava je vas pod Pohorjem. Tu se je rodil Anton Ingolič (zaporedna številka 9 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

V tem kraju se po njem imenuje tudi osnovna šola.

V Pobrežju se je rodil pesnik, pisatelj in novinar France Forstnerič (zaporedna številka 7 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Na krožnem križišču v Vidmu pri Ptuju, kamor spada Pobrežje so uredili marmorno skolpturo, na kateri je med drugim upodobljen književnik.

Poleg marmornega spomenika je tudi pokopališče, kjer je pokopan France Forstnerič.

Pot nadaljujemo skozi Pobrežje proti Ptuju. Gre za razvlečeno vas pod Halozami.

Ko prispemo v Ptuj se odpravimo še proti severozahodu, kjer se je rodil pisatelj Ivan Potrč (zaporedna številka 8 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Na domačiji sem srečal nečakinjo Ivana Potrča, ki mi je povedala, da se zelo trudi, da bi domačijo ohranila. Potok Ribnik, ki teče mimo domačije, je poplavil hišo pred 11 leti, ker njegov tok ni bil očiščen. Istega leta je pustošila toča, ki je prav tako uničila hišo in poslopja okoli hiše. Zanimiva mi je bila tudi njena pripoved o filmu Rdeče klasje, ki je bil posnet po delo Ivana Potrča Na kmetih (kliknite tukaj).

Pred hišo je tudi tabla Slovenska pisateljska pot posvečena Ivanu Potrču, ki so jih po besedah nečakinje postavili samo 5 v Sloveniji.

Na tej etapi sem obiskal rojstni kraj Edvarda Kocbeka (zaporedna številka 4 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Rodil se je v Svetem Juriju ob Ščavnici. Občina Sveti Jurij ob Ščavnici je tudi naša zadnja občina v Pomurju, če gledamo iz vidika Slovenske pisateljske poti.

V samem centru vasi je stala tudi njegova rojstna hiša do leta 1947, ki pa je bila porušena. Nanjo spominja marmorna plošča na pobočju travnika.

V neposredni bližini je doprsni kip pisatelja Edvarda Kocbeka.

Čez cesto je cerkev sv. Jurija.

Ob cerkvi si lahko ogledamo doprsni kip politika Antona Korošca.

Poleg njega je doprsni kip nadškofa Vekoslava Grmiča.

Pod zaporedno številko 5 je v knjigi Slovenska pisateljska pot zabeležen Bratko Kreft. Rodil se je v Biserjanah, ki je v bližini Svetega Jurija ob Ščavnici, vendar je njegova rojstna hiša porušena zaradi gradnje avtoceste.

Na tej etapi smo obiskali še Sveto Trojico v Slovenskih Goricah ob jezeru Gradišče imenovano tudi Gradiško ali Trojiško jezero. Ob jezeru so energijske točke.

V tem kraju je zelo markantna cerkev sv. Trojice, ki se vidi iz bolj oddaljenih krajev, če se nekoliko dvignemo. Poleg cerkve je tudi samostan.

Tu je od leta 1907 do 1914 služboval Alojz Kraigher (zaporedna številka 6 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Krajši čas je nudil v tem kraju gostoljubje Ivanu Cankarju. To se je zgodilo od novembra 1910 do maja 1911. To je obeleženo s spomenikom in barom Cankar na Sveti Trojici.

Ta etapa poteka delno po Pomurju, delno pa že po Podravju. Relief postane bolj gričevnat. Najprej se pojavijo Slovenske gorice, kasneje pa še Haloze. Pot na zemljevidu je samo načrtovana in še ni bila hojena. Na zemljevidu sem videl je načrtovana hoja po nekaj gozdnih stezah, poljskih stezah ali kolovozih, ki so vedno kritični glede svojega obstoja, če niso hojeni na terenu.

Pisateljska pešpot po Sloveniji in njen navdih Slovenska pisateljska pot se pričneta v Veliki Polani v Prekmurju. Velika Polana se nahaja jugovzhodno od Murske Sobote. Je pa že v bližini Madžarske, v bližini kljunu Slovenije, če gledamo Slovenijo kot kokoš. V Veliki Polani je bil rojen znameniti prekmurski pisatelj Miško Kranjec. V samem centru vasi je njegova rojstna hiša, ki je preurejena v muzej.

V bližini je osnovna šola Miško Kranjec, ki je dobila ime po njem. Tam je tudi doprsni kip pisatelja.

Poleg tega je dobila občina Velika Polana od Turistične zveze Slovenije priznanje za 1. mesto v kategoriji trška mesta za leto 2013. Center vasi je poln okrasnih rastlin po oknih hiš in vrtovih, ki so negovane, lepe in urejeno nasajene. Na vrtovih je pokušena in vzdrževana trava. Hiše lepo izgledajo: urejene fasade; stavbno pohištvo je vzdrževano in popleskano …

Občina Velika Polana je na svoji spletni strani zapisala: »Park Dežela štorkelj se nahaja v središču vasi Velika Polana. V parku rastejo različne avtohtone rastlinske in drevesne vrste – travniško rastje, bela vrba, hrast dob, šipek, topol, črna jelša, …- značilne za naš močvirnati svet. V parku se nahaja tudi Štrkova izobraževalna pot, ki vam bo ponudila bogate informacije o beli štorklji in ostalih znamenitostih in zanimivostih naše občine: certifikat Guinnessove knjuge rekordov , Entente florale of Europe – najlepši kraj v Evropi leta 2014,  1. mesti za najlepšo trško jedro v Sloveniji v letih 2013 in 2016 in 1. mesti za najlepši izletniški kraj v Sloveniji leta 2014 in 2017.

Vasi Velika in Mala Polana pa sta tudi nosilki naslova Evropska vas Štorkelj, katerega jim je leta 1999 podelila Evropska fundacija Euronatur. Velika in Mala Polana imata največ gnezdišč bele štorklje v Sloveniji. Okolje z obilico hrane za štorklje in predvsem skrbni kmetje, ki negujejo močvirne travnike in potočja, so glavni razlog, zaradi katerih se bela štorklja vsako leto znova in znova vrača v Veliko Polano in okolico.

Iz Velike Polana sem se odpravil proti Hotizi, ki je že v bližini meje s Hrvaško. Do tja me je vodila kolesarska steza, ki je potekala ob lokalni cesti. Kot je značilno za pomurske vasi, sem v Hotizi oziroma v Ložiču, kot je pisalo na hišnih tablicah – kot mi je razložil domačin: “Ložiči so ulica v Hotizi” oziroma predel Hotiz – hiše potekajo ob cesti, ob kateri je tudi pločnik, ki ves čas “valovi” zaradi vhodov v stanovanjske hiše. Te hiše pa se zelo malo širijo. Na koncu Hotize sem zavil za 90 stopinj v desno oziroma proti jugozahodu, da sem se usmeril proti Bistricam, ki so dolnja, srednja in zgornja.

Najprej sem nadaljeval pot do Dolnje Bistrice. Nekoliko naprej iz Hotize sem pri Bencinskem servisu Ina v daljavi videl vmesni cilj, od koder sem lahko videl nadaljevanje moje poti.

V tej etapi sem obiskal vas Dolnjo Bistrico, kjer se je rodil pisatelj Ferdo Godina. V tem delu sem opazil markirano pot, ki je nosila ime Pot treh Grofij, katero je pripravilo PD Lendava. Le-to sem kmalu zapustil, kajti ne gre v Dolnjo Bistrico, kot gre Pisateljska pešpot po Sloveniji, da obišče stanovanjsko hišo, kjer je literarna dela ustvarjal Ferdo Godina. Najprej sem šel mimo table Občina Črenšovci, ki je samevala ob robu polja. Nato pa me je ravna asfaltna cesta skozi gozdiček pripeljala v vas. Pot me je peljala skozi vas, ki je bila zopet razpotegnjena ob lokalni cesti. Na mestu, kjer je bila avtobusna postaja, sem zavil nekoliko bolj proti jugozahodu, dokler nisem prišel do odcepa, ki me je odpeljal proti prej opisani želeni točki.

Hiša, povezana s Ferdom Godino, se je pojavila pred mojimi očmi. Ograjna vrata do hiše so bile zaklenjena. Drevesa okoli hiše so zastirala pogled na hišo. Zato tudi ni bilo mogoče opaziti plošče, ki je označevala, da je v njej ustvarjal v nekem času pisatelj.

Pot sem nadaljeval proti Srednji Bistrici. Tu sem moral po makadamskem kolovozu doseči vas. Sonce je močno pripekalo, pri čemer so me obdajale njive, na katerih je bila posejana koruza … To spokojnost je zmotil motorist, ki se je pripeljal mimo mene in še pred Bistrico zavil proti severu na območje preostalega polja. V Srednji Bistrici sem si med drevesi vzel krajši počitek, kajti čutil sem utrujenost. Topel zrak je puhtel okoli mene in v mene, kar zelo hitro sproži suha usta, pri čemer je edina rešitev pitje tekočine, v mojem primeru vode iz Danine plastenke. Po nebu so se podili oblaki, ki so začasno prekinili “prihod” sončnih žarkov do tla, kajti nebo se je pooblačilo. To mi je dajalo energijo za nadaljevanje poti. Čez polja sem dospel do Gornje Bistrice, katero je naznanjal Spomenik Antona Martina Slomška.

Za mojo glavo, ki si je želela, da bi končal s pohodom, se je Gornja Bistrica vlekla vsaj slaba 2 km, dokler nisem v daljavi zagledal naslednjo vas, ki nosi ime Melinci.

Pot do Melincem po regionalni cesti, ki je bila obdana s koruznimi, žitnimi polji …, sem si krajšal s piski pametne ure, ki so naznanjali prehojene nove kilometre.

V Melincih se je ponovila zgodba iz Gornje Bistrice, ko sem slaba 2 km hodil skozi vas po regionalni cesti. Ves čas so bile ob meni stanovanjske hiše, kakšna gostilna, sakralni objekti, gasilski dom …

Zgodba poti iz Melincov do Ižakovcev, ki so zadnja vas pred Beltinci, se je ponovila: regionalna cesta, ki je peljala predvsem mimo koruznih polj, dokler ni dosegla Ižakovcev. Ižakovci so ponovno razpotegnjena, dolga vas, najprej ob regionalni cesti, nato pa ob lokalni cesti. Tudi tu sem lahko med drugim videl klasične panonske stanovanjske hiše in kmetije. Med njimi so bile tudi novogradnje, ki so bile grajene po zadnjih gradbenih trendih.

V Ižakovcih sem opazil gozdno združbo, v kateri so prevladovale akacije.

Po približno 45 minutah hoje sem dospel v Beltince, ki je eden večjih krajev v tem delu Pomurja. Tu so trgovine, gostilne, bencinska črpalka … Ne moremo pa prezreti lepe, evangeličanske cerkve v centru naselja ter gradu, ki se nahaja v bližini cerkve.

Sledil je zadnji del pohoda od Beltincev do Gančanov, ki se nahajajo severno od Beltincev, na distanci približno 4 km. Ker je ob lokalni cesti, po kateri drvijo motorna vozila, kolesarska steza, je za pohodnika najboljše, da krene kar po njej. Pohod končamo v centru Gančanov, kjer je bife, trgovina, gasilski dom …

1. etapa po Prekmurju iz Velike Polana do Gančanov nam ponudi tipično pokrajino z ravnimi asfaltnimi cestami, listnatimi gozdovi, v katerih bujno uspevajo črne jelše, kjer so tla bolj vlažna, akacije, hrasti dobi … Ob cestah pa razpotegnjene vasi, ki so skromne v svojo širino. Srečujemo se tudi s sakralnimi objekti, kjer se izvaja protestantska liturgija. Cerkve in ostali sakralni objekti niso tako razkošni kot cerkve rimsko-katoliške cerkve. S le-temi se bomo kmalu začeli srečevati, ko bomo prišli v bližino Slovenskih goric oziroma v same Slovenske gorice v etapi od Hrastja-Mote do sv. Trojice v Slovenskih goricah.

Z Mihom sva etapo začela pri Napoleonovem mostu na obrobju Kobarida v bližini kampa Koren. Smerokaz Drežnica, Tolmin, Vrsno naju je usmerila proti jugovzhodu v smeri legendarne gore Krn (2224 m).

Hodila sva po regionalni cesti. Sprva naju je pot vodila rahlo navkreber skozi vasi Ladra in Smast.

Pri vasi Smast sva začela hoditi v breg. Po približno tri četrt ure sva prišla do zaselka Libušnje.

Iz Libušenj naju je čakala 45 minutna strmejša hoja do Vrsnega, pri čemer sva bila še vedno na regionalni cesti. Ker sva dobila višino, sva lahko na najini desni strani občudovala pogorje Kolovrata.

Nekoliko bolj na severozahodu je bilo v daljavi pogorje Stola v Breginjskem kotu.

Na najini desni strani pa naju je s svojo lepoto očaralo pogorje Krna in ostalih gora v njegovi okolici.

Med hojo navkreber se je na najini desni strani videla tudi cerkev Sv. Lovrenca, ki je na jugovzhodu vasi Smast. Njena lokacija je na griču. Ob cerkvi najdemo grob pesnika Simona Gregorčiča t.i. Goriškega slavčka.

Prijeten občutek je bilo zagledati krajevno tablo Vrsno, saj sva se z Mihom do vasi iz Kobarida vzpenjala vsaj 2,5 ure.

Usmerjevalne table so naju vodile do rojstne hiše pesnika Simona Gregorčiča (zaporedna številka 53 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Rojstna hiša pesnika je v obliki dvojčka.Preurejena je v muzej. Drugi del hiše pa je stanovanjski objekt. V njej živi družina sorodnika Simona Gregorčiča, ki po potrebi razkaže hišo pesnika, ki jo krasi markantna vinska trta.

Iz Vrsnega sva se odpravila proti Tolminu. Da bi se spustila do reke Soča, sva morala najprej priti do vasi Selce pod Krnom.

Tu sva zavila na betonsko cesto, ki je imela vrezane žlebove, da je nudila večje trenje vzpenjačim traktorjem v zimskem času, ko je teren zasnežen.

Malo kasneje sva na strmih, golih brežinah na najini levi strani zagledala čudovit Gregorčičev slap. Gre za daljši slap, vendar z manj obilnim curkom.

Pot naju je vodila na rob gozda, kjer sva zagledala planinsko stezo, ki se je v oblik serpentin strmo spuščala do vasi Selišče.

Iz Selišča sva po lokalni cesti hodila do večje vasi Volarje, ki je že povsem v bližini Soče.

Iz vasi Volarje je bilo potrebno še vedno hoditi po lokalni cesti za Tolmin. Pot se je v glavnem vzpenjala na levem bregu reke Soča. V bližini vasi Gabrje sva zavila proti kampu Gabrje. Tu sva se v gostinskem obratu okrepčala.

V kampu Gabrje imajo jadralni padalci pristanišče. Ves čas sva jih lahko opazovala na najini levi strani v bližnji in daljni okolici vzletišča Kobala.

Iz kampa sva se odpravila proti Tolminu. Pred sabo sva že od Volarij gledala grad na Kozlovim Robu nad Tolminom. Ker sva vedela, da leži v bližini Tolmina, nama je bilo jasno, ko prideva v njegovo bližino, tudi Tolmin ne bo daleč.

Več korakov sva naredila, bližje je bil grad. Obhodila sva ga po njegovem vznožju po jugozahodni strani. Ko sva vstopila v Tolmin, sva se usmerila proti severovzhodu, da sva prišla v center Tolmina. V hotelu Dvorec sva si zopet naročila okrepčilo.

Čakala naju je hoja proti jugovzhodu ob reki Soča do Mosta na Soči. Sočo sva prečila preko mostu, pri čemer sva pred sabo zagledala kopališče na sotočju Tolminke in Soče.

Krenila sva naprej ob Soči. Hodila sva ob regionalni cesti, ki povezuje Tolmin in Most na Soči. Večino časa sva hodila po kolesarski in pešpoti ob glavni cesti. Kratek interval sva morala hoditi tudi po regionalni cesti v območju tunela Pod Ključem.

V bližini vasi Modrej sva zavila proti Soči in hodila tik ob njeni strugi do Mosta na Soči. Na akumulacijskem jezeru sva lahko opazovala ljudi, ki so se rekreirali s pomočjo supov, čolnov na vesla, kajakov …

Na Mostu na Soči sva obiskala rojstno hišo Ivana Preglja (zaporedna številka 54 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Nekoliko višje na bregu pa je postavljen spomenik v njegovo čast pod cerkvijo Sv. Mavra.

V tej etapi se dvignemo nad reko Soče kar v znatni meri proti Vrsnemu. Imamo lepe panoramske poglede na okoliške hribe, ki se nahajajo v krogu 360 stopinj. Pod sabo pa dolino Soče. V drugem delu se zopet spustimo k Soči. Pri Mostu na Soči pa se gorski grebeni zopet približajo eden drugemu. Tu se bomo morali povzpeti na planoto Banjščice in preko doline Čepovani priti do Grgarja, kjer je bil rojen partizanski pesnik Matej Bor.

Turistični kraj Bovec, obkrožen z Julijskimi Alpami, reka Soča … so jamstvo, da bomo hodili po lepih krajih.

Z Mihom sva se iz Bovca odpravila proti reki Soči v smeri juga. Najprej sva hodila proti letališču Bovec. Letališče je takrat na sebe opozarjalo s padalci na nebu, ki so se z veliko hitrostjo približevali tlom.

V krožnem križišču pred letališčem sva za zelo kratek čas zavila proti vzhodu, nato pa sva zopet hodila proti jugu. Prečila sva Sočo pred vasjo Čezsoča, ki je turistični kraj. Opazila sva lahko številne kajake v svoji plastični, aerodinamični podobi in živih rdečih, rumenih, belih … barvah. Bodisi, da so bili na prtljažnikih avtomobilov ali prislonjeni ob stavbah. Na Soči sva opazila tudi kopalce, ki so iskali svoj počitek, rekreacijo in sončenje na prodnatih tleh, ki jih je prekinjal tok reke Soče.

Hoja sva nadaljevala proti zaselku Dolenja vas, ki je lociran zahodno od vasi Čezsoča, kajti Soča zaradi gorskih verig tu teče proti zahodu. Če pogledamo njen tok iz Trente: na začetku teče proti jugovzhodu. Ko dobi pritok Zadnjico se obrne proti jugozahodu. V Malih koritih se obrne proti zahodu. V bližini Bovca se usmeri zopet proti jugozahodu. Pri zaselku Log Čezsoški se obrne proti jugu in nadaljuje svoj tok proti jugovzhodu, pri čemer se pri Kobaridu zopet obrne povsem proti jugu.

Kar nekaj časa sva hodila po asfaltni cesti proti zahodu ob zelo strmem grebenu. Občutek sva imela, da hodiva proti severu, nazaj proti Trenti. Tu Soča ni bila vidna očem, da bi služila kot orientir. Po 10 km hoje se je na najini desni strani pojavila smaragdna Soča s svojimi prodnimi nanosi, ki so se s svojo belino bleščali v sončni svetlobi.

Na tem delu sva občudovala slap Boko, ki pada po pečinah. Voda se zbere malo nižje v strugi, ki se zlije v Sočo samo po 1 km toka.

Od zaselka Loga Čezsoškega sva hodila po makadamskih kolovozih proti Trnovem ob Soči po levem bregu.

Kasneje sva zapustila levi breg Soče in se prebijala po planinskih kolovozih do mostu, ki je bil v bližini Trnovega ob Soči.

Tam sva prečila Sočo, da sva prišla na njen desni Breg. Za mostom je bil kamp Trnovo in gostinski objekt t.i. recepcija, kjer sva se okrepčala.

V tistem trenutku se nisva zavedala, da naju čaka adrenalinska hoja ob reki Soči vse do Kobarida. Vdelana steza, ki je potekala čez drm in strm, sprva tik ob desnem bregu Soče, polna majhnih in velikih skal, z vdolbinami, v katere nikakor nisi smel stopiti, na nekaterih mestih je bila razdalja med zgornjo in spodnjo točko oziroma obratno, kar velika, da se je bilo potrebno pošteno razkoračiti, naju je uspešno vodila proti Kobaridu, kljub fizičnim naporom.

Pri mostu Prosja sva zapustila desni Breg Soče in se preselila na levi breg. Tu ni bilo hoje tik ob Soči, ampak po njenih bližnjih in daljnih bregovih. Pot se je spuščala in dvigovala. Občasno zavila po strmini globje v gozd in se vila zelo kratek čas po bolj ravnem dvigajočem in spuščajočem terenu. Pred nama sva lahko opazovala gorske grebene, ki so se pri Kobaridu približevali eden drugemu in zapirali strugo Soče.

Na počivališču, ki je bilo dvignjeno nad Soča vsaj 100 višinskih metrov ali več sva lahko opazovala kajakaše, ki so se spuščali po Soči. Izziv jim je bila brzica, ki je bila pod nama. Posamično so se spustili po njej. Se ustavili ob robu, kjer tok reke ni bil preveč močan in se obrnili nazaj proti toku in skušali veslati proti toku. Ne vem, ali so to počeli iz zabave ali za trening.

Iz počivališča sva se strmo povzpela navzgor po bregu, da sva prišla na planoto, na katero so naju vodile lesene stopnice.

Na planoti moramo biti previdni, kajti hodimo približno kilometer, potem pa moramo zaviti navzdol do struge Soče. Ta odcep bi potreboval smerokaz. Naju z Mihom je pot potegnila naprej po planoti, kar ni najbolj ugodno. Če se to zgodi, se je najboljše vrniti nekaj sto metrov nazaj in poiskati prej opisani odsek, ki je tudi na spodnji sliki.

Ko pridemo do Soče, lahko v poletnih dneh srečamo kopalce, ker je tam divje kopališče. Sledi vzpon do kampa Koren. Nato spust do Napoleonovega mostu, kjer je tudi odcep za Vrsno. Midva z Mihom sva šla do Kobarida, kjer sva se okrepčala.

Šlo je za posebno etapo, kajti vsebovala je tipično hojo ob rečni strugi, po kateri teče gorska reka Soča. Pri taki hoji se poveča adrenalin v krvi, kajti ves čas moramo biti na preži, da se ne zvijemo nogo, zdrsimo po brežini, zlomimo krhke palice za nordijsko hojo … Hoja po takem terenu je fizično utrujajoča še bolj kot po klasičnih makadamskih, asfaltnih in gozdnih stezah. Ves čas menjamo ritem vzpenjanja in spuščanja. Delamo neke vrste intervale. Ves ta napor pa poplača slikovita narava s svojimi temno zelenimi gozdovi, gorskimi verigami, skalnatimi vrhovi in smaragdno gorsko reko, ki so jo poimenoval Soča.

Štart 10. etape, v kateri bom zapustili Gorenjsko na prelazu Vršič (1612 m)lo in začel hoditi po Primorski, je bil pod vršači Julijskih Alp v Kranjski Gori: Špikom (2472 m), Prisojnikom ali Prisankom (2547 m), Razorom (2601 m) …

Cesta na Vršič me je najprej pripeljala na področje Jasne, kjer je gostinski obrat, alpsko jezero in vzpostavljena lesena infrastruktura za gibanje na območju Jasne.

Naredil sem še nekaj sto metrov, dokler nisem zavil iz asfaltne vršiške ceste v dolino Velike Pišnice v smeri juga.

Hodil sem po levem bregu Velike Pišnice vsaj 5 km. Struga Velike Pišnice je polna odloženih skal, ki jih je leta in leta odlagala voda in veliko širša kot je bilo vode v njej. Ob velikih, večdnevnih nalivih mora biti to področje v celoti zapolnjeno z vodo.

Na moji levi strani so se v nebo dvigovale špičaste skalnate gore, ki so bile nekoč morsko dno: Rušica, Vrh nad Rudo, Špik, Gamsova Špica … Ko sem se približal skalnatemu grebenu pod Prednjo glavo, ki je predvrh Prisanka na območju Malega Tamarja, sem zavil proti zahodu in prečil Veliko Pišnico.

Začel sem hoditi proti Vršiški cesti oziroma bolj točno proti Mihovemu domu (1085 m), ki je bil v tem trenutku stran slaba 2 kilometra. Hodil sem po gozdnih stezah, ki so se dokaj strmo dvigovale. Ko sem prišel do ceste za Vršič, je bil čez cesto Mihov dom.

Tu se začnejo tudi serpentine na Vršiški cesti, kar pomeni da so tu bregovi strmi. Začelo se je prečenje serpentin po pešpoti na Vršič, čeprav ima tudi le-ta serpentine, ki so pa veliko manjše od tistih največjih na Vršič. Vzpon je dokaj strm, vendar se ne hodi po največjih strminah.

Monotonost vzpenjajočih poti na Vršič je prekinila Ruska kapelica, ki je zgrajena v stilu vzhodnjaškega, lesenega stavbarstva. Gre za pravoslavno kapelico, ki je postavljena v spomin ruskim ujetnikom, ki jih je pri gradnji ceste na Vršič zasul plaz.

Ko sem po označbah serpentin razbral, da sem na višini 1400 m, kasneje na 1500 m, sem vedel, da se približujem Erjavčevi koči (1525 m).

Okoli Erjavčeve koče se je pasel trop ovac. Hodile so po cesti, po stezah je bilo polno njihovih iztrebkov v bližnji in daljni okolici.

Kmalu po Erjavčevi koči sem iz Vršiške ceste dobesedno zavil v ruševje, kjer je potekala pot do vrha prelaza Vršič.

Nekako mi je uspelo, da sem se na večih mestih splazil pod ruševjem in na moje veselje ugledal prelaz Vršič (1625 m), kjer je bila gneča, ki so jo povzročali hodeči ljudje in vozeči avtomobili. Na tem prelazu zapustimo Gorenjsko (občino Kranjsko Goro) in vstopimo na Goriško (občino Bovec).

Okrepčal sem se v Tičarjevem domu.

Sledil je spust h Koči pri izviru Soče, ki je na območju Gorenje Trente. Sprva sem nekaj sto metrov hodil po cesti za Bovec, nato pa so me oznake Alpe Adria Trail in napis na cesti usmerila na gozdno stezo.

Na začetku se pot ni preveč strmo spuščala proti dolini.

Po kakšni uri huje, ko sem prišel do potoka Limerica, ki se izliva v Sočo, ko priteče do ceste za Vršič, je postala pot strmo spuščajoča.

Dospel sem do skale, ki je imela pritrjeno kovinsko skrinjico, v kateri je bil žig, za katerega nisem mogel ugotoviti, čemu služi.

Sledil je najbolj strm del tega spusta, ki se je zaključil pri Koči pri izviru Soče.

Pri koči je bilo veliko obiskovalcev, ki so se vzpenjali in spuščali k izviru Soče. Hodili so po urejeni planinski stezi, ki se na koncu konča s klini in jeklenicami. V zadnjem delu gre za zelo zahtevno planinsko pot.

V tej etapi sem zarisali še pot do cesta za na Vršič. V naslednji etapi bomo hodili od Gorenje Trente do Bovca. Ker sem to pot prehodil pred nekaj leti, bo na spletni strani ta opis. Hodi se po Soški poti. 10. etapa je edina Alpska etapa na Slovenski pisateljski poti. Sestavljena je iz planinskih stez in kolovozov, pogledov na visoke gore in pečine, gorskih rek in potokov, planinskih koč, planincev …

8. etapo sem začel na Bledu v bližini penziona Mlino, ki leži v vasi Mlino.  Odpravil sem se po Mlinski cesti mimo hiše, v kateri je nekoč prebival pisatelj in kipar Tone Svetina in dalje do centra vasi. Gre za turistično vas, kjer je vse je podrejeno turizmu: turistični apartmaji, lične hiše, urejena okolica, informativne table, ponudba medu …

Iz vasi Mlino sem stopil na Mlinsko polje, ki ga na zahodu obdaja Jelovica, ki leži že za Savo Bohinjko.  Na jugu je Ribenska gora (587 m), na severu Straža (635 m) in Dobra gora (620 m), na jugozahodu se dvigujeta Kozarca (557 m) in Obroč (510 m). Imamo pa tudi lep pogled na Babji zob in Pokljuko.

Po približno 30 minut hoje sem prispel v Selo pri Bledu. Tudi tu si lahko najdemo apartmantsko oziroma hotelsko ponudbo.

Pot sem nadaljeval proti Ribnem, pri čemer nisem šel skozi center vasi, ampak sem ga zaobšel po njegovih severnih obronkih.

Zopet sem bil na travnikih in poljih in sem se bližal arhaični kmečki vasi Bodešče.

Ko sem prišel v Bodešče, mi je bilo logično po instinktu, da bi zavil proti severu, vendar prava smer je bila proti jugu, kjer je struga Save Bohinjke. Spustil sem se do reke, nekaj časa sem hodil po njenem levem bregu, nato pa prišel do Bodeškega mostu, kjer sem zapustil levi breg in se preselil na desnega.

Tu me je čakala široka, utrjena makadamska cesta proti Lancovem.

Ves čas sem hodil ob Savi Bohinjki, ki je prijetne zelene barve in se počasi pomika proti sotočju Save Bohinjke in Save Dolinke, kar se zgodi pri Lancovem.

Pri Lancovem se je makadamska cesta spremenila v asfaltno. Natura camp Gea v Lancovem me je spomnil, da sem v turističnih krajih. Tudi domačini so si zgradili nenavadno športno površino za Gorenjsko: balinišče. Občudoval sem tudi stanovanjsko hišo, ki je bila zgrajena po principu predalčne lesene gradnje, ki je značilna za Nemčijo, Veliko Britanijo … Pri nas pa je redka. Okupator je med drugo svetovno vojno v teh krajih povzročil kar nekaj žrtev med prebivalstvom, o čemer je pričal partizanski spomeniki o padlih borcih.

Za krajši čas sem stopil na regionalno cesto: Radovljica-Kropa, prečil preko mostu že združeno Savo, ki je kar naenkrat postala velika reka.

Tu sem moral nadaljevati pot proti staremu delu Radovljice po udobni stezi, ki se je kmalu spremenila v lokalno cesto in je tekla po levem bregu Save. Na svoji desni strani sem lahko iz letalskega pogleda opazoval zelene travnike, svetlo rjava žitna polja …, kar se je zaključevalo s skoraj navpičnimi brežinami z gozdovi poraščene Jelovice, ki se je dvigovala vse do višine 1400 m.

Na vrhu brega sem prišel do železniške postaje v Radovljici. Z viška sem na postaji lahko opazoval dva mlada zaljubljenca, dekleti, pri čemer je bila ena zaposlena s prebiranjem mobilnega telefona …

Prihod v staro mestno jedro Radovljice se je zaključil z zelo strmim kratkim vzponom po asfaltni cesti.

Na severozahodnem delu starega mestnega jedra me je čakala hiša, v kateri se je rodil Anton Linhart, zgodovinar in dramatik (zaporedna številka 44 v knjigi Slovenska pisateljska pot), ki se je stiskala v ozki mestni ulici.

Pot sem nadaljeval proti Thurnovi graščini in cerkvi sv. Petra, kjer je spomenik Ivana Hribovška (zaporedna številka 45 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Iz mestnega središča Radovljice me je pot vodila proti vasem pod Stolom, ki so v občini Žirovnica. Tu sem obiskal kar nekaj rojstnih hiš slovenskih pisateljev in pesnikov: Janeza Jalna v Rodinah, Frana Seleškega Finžgarja v Doslovčah, Franceta Prešerna v Vrbi in Matija Čopa v Žirovnici. Vsi ti pisatelji, katerim so pridružili tudi čebelarja Antona Janša imajo skupne doprsne kipe pred osnovno šolo v Zabreznici.

Potreboval sem vsaj 45 minut hoje, da sem prišel na skrajno severno točko Radovljice, kjer sem se usmeril proti severovzhodu.

Bolj točno proti Novi vas, ki je prvi zaselek v sklopu vasi: Zapuže, Zgoša in Begunje. Hodil sem po lokalni cesti: Begunje-Radovljica. Cesta je bila dokaj prometna. Pogosto so mimo mene vozili avtomobili, motoristi, kolesarji …

V Novi vasi sem zavih proti severozahodu za zelo kratek čas. Sledil je krajši odsek hoje po poljskem kolovozu, ki je potekal proti severovzhodu.

Po 20 minutah hoje sem prišel do široke utrjene makadamske ceste, ki je peljala proti Jesenicam v smeri severozahoda.

Ko sem prišel v bližino vasi Rodine, sem zavil proti severozahodu. Začel sem se približevati zadnjemu grebenu Kamniško Savinjskih Alp, če gledamo iz vzhoda na zahod, kjer je ena izmed markantnih točk cerkev sv. Petra na istoimenskem hribu. V ozadju pa lahko opazujemo Roblekov dom. V Rodinah se je rodil pisatelj Janez Jalen (zaporedna številka 47 v knjigi Slovenska pisateljska pot), ki ima rojstno hišo, po domače Pri Mežnarju, urejeno v spominski muzej. Za to hišo pa se dviguje cerkev sv. Klemena, ki je bila nekoč farna cerkev za to področje. V njej sta bila krščena tudi France Prešeren in Matija Čop.

Iz Rodin sem pot nadaljeval skozi vas Smokuč. Naslednja vas je bila Doslovče, kjer je tik pod strminami Gosjaka (884 m) in Golovca (996 m) rojstna hiša pisatelja Frana Seleškega Finžgarja (številka 48 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Po zaslugi TD Žirovnica in etnologa Janeza Bogataja, ki je v sorodu s pisateljem, je hiša preurejena v kvalitetni muzej s pritiklinami kot so senik, zunanji prostor z mizami ter klopcami …

Čez travnike in polja sem se odpravil proti Vrbi, ki je pomaknjena bolj jugozahodno od Doslovč.

Potreboval sem vsaj 30 minut hoje iz Doslovč, da sem stopil pred cerkev sv. Marka v Vrbi. Tu je doprsni kip Prešernovega sorodnika in prvega ljubljanskega nadškofa Antona Vovka.

Ko sem stopil na lokalno cesto, sem pred sabo imel zelo urejen Prešernov spominski kompleks, ki je bil sestavljen iz parka z doprsnim kipom pesnika Franceta Prešerna (zaporedna številka 46 v knjigi Slovenska pisateljska pot), parkirišča in rojstne hiše Franceta Prešerna, ki je spremenjena v muzej.

Tu imamo nad parkirščem  tudi informativno tablo o Slovenski pisateljski poti.

Iz Vrbe sem pot nadaljeval proti Žirovnici mimo že prej omenjene osnovne šole v Zabreznici. Smerokazi so me uspešno vodili do rojstne hiše bibliotekarja Matije Čopa (zaporedna številka 49 v knjigi Slovenska pisateljska pot), ki je pomembno vplival na kvaliteto pisanja Franceta Prešerna.

Čakal me je še zadnji del poti skozi preostanek Žirovnice, Most do Jesenic. Pod Mostami se je dolina zelo zožala. Na desni strani so bila strma pobočja Stola. Na levi strani pa struga reke Save Dolinke.

Ves čas na poti do Železniške postaje Jesenice srečujemo smerokaze za pohodniško pot Julijano. Tak smerokaz je tudi na koncu naselja Moste, ko prečimo regionalno cesto: Kranj-Jesenice in krenemo mimo hidroelektrarne Moste proti Blejski Dobravi, ki pa je že v bližini Jesenic.

Hidroelektrarna Moste, do katere prispemo po 5 minutah hoje po asfaltni cesti, ki se zlagoma spušča proti Savi, je mogočen, nenavaden objekt, ki služi svojemu namenu. To je proizvajanju električne energije, s pomočjo turbin, ki jih poganja strm padec vode.

V nadaljevanju nas je čakal najdaljši in najbolj strm klanec na delu poti od Žirovnice do Jesenic. Pa še ta, ki je bil makadamska cesta, ni bil daljši od 400 m z naklonom okoli 12 %.

Sledila je hoja po makadamski cesti mimo polj, travnikov in mejnic med Mostami in Jesenicami, vštevši tudi bližnja naselja kot so Blejska Dobrava, Lipce … Tu smo lahko opazovali vrhove Karavank kot so: Stol (2232 m), Golica (1835 m), Dovška baba (1891 m) …, naselja v Karavankah kot so arheološko najdišče Ajdna (1064 m), Javorniški rovt (962 m). Na zahodni strani se je strmo dvigovala Mežakla (1348 m), ki ima začetek pri Zgornjih Gorjah in zaključek v Mojstrani.

Po dobri ure hoje smo dospel do vzhodnega obrobja Blejske Dobrave. Gre za srednje veliko naselje, pri čemer so hiše zgnetene dokaj skupaj. Iz daljave izstopata cerkev in manjši stanovanjski blok.

Pri večji tovarni Sumit na Blejski Dobravi (izdelujejo avtomobilske dele) smo zavili za 90 stopinj proti severovzhodu, pri čemer smo hodili po asfaltni cesti. Udobna cesta nas je po 20 minutah hoje pripeljala v manjše naselje Lipce. Kraj ima kar pravo ime, kajti na poti sem videl večje število lip. Mimo teh krajev drvijo številni avtomobili, tovornjaki, motorji …, saj gre tu mimo avtocesta proti Avstriji.

Na vzhodu pa je bila v tem delu že vidna jeseniška železarna na Slovenskih Javornikih (del Jesenic). Ogromne temno rjave stavbe, so skozi dimnike spuščale bel dim.

V Slovenski Javornik smo vstopili po mostu, ki je bil zgrajen nad Savo Dolinko.

Iz Ceste Janeza Finžgarja zavijemo na Dobravsko ulico, da gremo mimo rojstne hiše literata Pavleta Zidarja. Ko sem zagledal hišo, v katero je bila vgrajena spominska tabla z vsebino: V tej hiši se je rodil 6. 11. 1932 književnik Zdravko Slamnik Pavle Zidar …, sem vedel da sem našel rojstno hišo Pavleta Zidarja (zaporedna številka 50 v knjigi Slovenska pisateljska pot).

Pot sem nadaljeval do jeseniške glavne ceste (Cesta Borisa Kidriča & Cesta Železarjev), ki je bila od rojstne hiše Staneta Zidarja oddaljena le nekaj minut. Hodil sem samo še do avtobusne postaje Senožeti. Od tu sem se z avtobusom odpeljal do Naklega.

Etapo sem začel v Bohinjski Bistrici pred OŠ Janeza Mencingerja. Pot me je vodila po regionalni cesti: Bohinjska Bistrica-Bled mimo Petrolovega bencinskega servisa do odcepa ceste za Srednjo vas, Jereko in Pokljuko, kar se zgodi v zaselku Bitnje.Po asfaltni cesti, po kateri je občasno pripeljal kakšen avto, pritekel tekač oziroma prikolesaril kolesar, sem se povzpel do vasice Jereka. Na začetku je mimo mene žuborel potok Jereka. Opazil sem, da se je v obliki slapu v njega zlival potok iz zahodne smeri. Po 15 minutah hoje sem zavil v vas Jereka in se po njenih brežinah in asfaltnih poteh vzpenjal v hrib, ki se vzpenja proti vrhu Pokljuke.Ko sem zaključil hojo skozi vas, sem zopet stopil na lokalno cesto za Pokljuko. Ko se ozrem nazaj, verjetno zaradi človeških glasov, zagledam za sabo večjo skupino ljudi. Sklepal sem, da je šlo za Slovensko vojsko. Naredil sem nekaj korakov, se zopet ozrl nazaj in na moje začudenje ni bilo nobenih ljudi več za mano. Očitno so zavili desno na drugo pot.V nadaljevanju sem se vzpel do Sp. Podjelja, Podjelja in Zg. Podjelja. Šlo je za zaselke, ki so nastali ob cesti. Sestavljale so jih stanovanjske hiše, kmetije, kmečki turizmi in vikendi. Izstopali so manjša cerkvica, planinski pašniki in lepi panoramski pogledi predvsem na Bohinjsko Bistrico, Koblo, gore okoli Vogla, Jelovico …V Zg. Podjelju se je cesta obrnila proti vzhodu. Pred tem je ves čas tekla proti severovzhodu. Tu je bilo poseljeno območje predvsem z vikendi. Na hišnih tablicah je bil napis Koprivnik, čeprav je vas Koprivnik v Bohinju vsaj dober kilometer nižje v dolini.Ko se je začela pot sprva položno in kasneje bolj strmo vzpenjati proti Sp. Goreljeku, Goreljeku in Zg. Goreljeku, se je zopet obrnila proti severovzhodu, kasneje pa proti severu oziroma severozahodu, dokler nisem prispel na Pokljuško planoto.Tu sem takoj zavil na makadamsko cesto, ki je bila označena s knafeljčevimi markacijami. Potekala je v smeri severovzhoda proti Bledu. Kasneje se je pot spremenila v gozdni kolovoz, ki so ga obdajale značilne pokljuške smreke. Smreke so tu avtohtona vrsta in niso posejane kot po številnih slovenskih  krajih. Na nekaterih mestih sem moral obiti blato in stoječo vodo, ki je bila rezultat nočnega deževja.Ko sem stopil na asfaltno cesto, ki pride iz doline prav tako iz prej omenjene vasi Jereka preko Koprivnika in Gorjuš, sem naredil nekaj korakov po cesti proti severu in kmalu zavil na gozdni kolovoz, ki mi je peljal mimo šotnih barij do Grajske planine. Opazoval sem lahko večje travnate površine, namočene z vodo, ki so bile večinoma poraščene z ruševjem. Tudi pot je bila na nekaterih mestih poplavljena z vodo. Na teh mestih je nastalo blato. Človek je naredil steze okoli teh mokrišč po gozdnih predelih, da se je izognil vodi na stezi. Na vsaj enem mestu so bili v zemljo položeni leseni valji, da si lahko stopil na njih in s tem preprečil mokre čevlje. Slaba 2 kilometra sem hodil po prej opisanem neudobnem terenu, dokler se ni pred mano pojavila Grajska planina.

Za Grajsko planino sem se vzpel v strm breg po neizraziti stezi, ki je bila označena s knafeljčevimi markacijami.Strmina do Rečiške planine je nekoliko popustila. Nekateri predeli so bili skoraj ravni. Manjši del poti je bil zelo zaraščen z rastlinjem. Do Rečiške planine sem potreboval slabe pol ure hoje. Iz Rečiške planine me je čakal strm vzpon, pri čemer sem se dvignil v bližino vrha brez imena, ki leži na nadmorski višini 1331 m. Na ta vrh sem se vzpenjal vsaj 20  minut.Sledil je strm spust proti Berjanci, kjer so ostanki nekdanje zgornje smučarske postaje Berjanca, ki je bilo na Zatrniku najdaljša smučarska proga.Sledil je spust proti Rčitnim. Trajal je okoli 45 minut. Hodil sem po gozdnih kolovozih in stezah, ki so bile na nekaterih mestih dokaj strme. Ponekod so bile povsem poraščene s posebno gosto, čvrsto travo in ostalim rastlinjem.Prijetno je bilo stopiti na planino Rčitno, kajti bila je sinonim za bolj udobno hojo proti kampu Zaka. Lepa okolica, kateri so bili vikendi dodana vrednost, je človeku dajala pozitivno energijo. Iz Rčitna sem hodil po udobni makadamski cesti, ki se je ves čas spuščala pod različnimi nakloni. Vsaj 1 uro sem hodil do odcepa, kjer sem zavil za 90 stopinj proti jugu. V tej smeri sem hodil okoli 15 minut, dokler nisem zopet zavil proti vzhodu. V tem predelu sem delno hodil po strugi manjšega potoka, ki je bil vlažen in blaten. Ko sem pustil za sabo ta del, sem stopil na bolj udoben kolovoz in kasneje na makadamsko cesto, ki me je ob kampu Zaka pripeljala na kopališče v Zako, kjer so bili številni kopalci. Bili so v vodi ali uživali na kopnem.Sledil je še zadnji del poti, ki je potekala ob jezeru do Mlina, kjer je doprsni kip pisatelja in kiparja Toneta Svetine na pročelju Mercatorjevega marketa ob cesti Bled-Bohinj in nekoliko v ulico pomaknjena  njegova hiša (zaporedna številka 43 v knjigi Slovenska pisateljska pot). Pot mi je nudila lepe poglede na blejsko cerkev, grad in jezero. Šel sem pa tudi mimo razkošne in lične Vile Bled, ki je bila nekoč Titova rezedenca. Na tem območju pa nase opozarja gostišče Mlino z okrasto barvo fasade, kjer strežejo dobro hrano.Pohod mi bo ostal v spominu po lepih panoramskih pogledih na Bohinjsko Bistrico in okoliške vršace, ličnih vikendih, lepih planinah, pokljuškem šotnem barju in prečudovitem julijskem Bledu s cerkvijo in gradom kot prvima izbirama.